Narodnoosvobodilni boj komunistov in tistih, ki so jih komunisti nategnili pod pretvezo, da bo po vojni vse njihovo in raj na zemlji, me je vedno zelo zanimal. Po obvezni indoktrinaciji v osnovni in srednji šoli, kjer sem dobil nekaj cvekov pri zgodovini, ker nisem znal vseh ofenziv na pamet – po pranju možganov torej, sem s tega vidika z zanimanjem gledal velike partizanske epopeje. Na primer Bitko na Neretvi in Sutjesko, kjer sem zmeraj huronsko navijal za šibkejšega. To so vedno bili Švabi, zato sem v Sutjeski navijal zanje, saj so naši maloštevilni partizajnerji večtisočglavo množico okupatorja tako pregonili in zmasakrirali, da so se normalno čutečemu človeku morali zasmiliti. Pri Neretvi je bilo podobno, tam me je zmotilo samo to, da so se hvalili, kako so reševali ranjence, Vladimir Dedijer – Titov biograf – pa mi je pri Čadu v Ljubljani nekoč razlagal, da so se komunisti v tisti bitki najprej znebili najhuje ranjenih, za potrebe kasnejšega filma pa so nekatere res rešili.
Nasploh je bil Dedijer zanimiv sogovornik. Takrat sem prvič slišal za skupne kotle, v katerih je avantgarda partizanskega ljudstva, se pravi komunisti, kuhala golaž iz ukradenih prascev in krav, kuhar pa je imel nalogo, da je partizanskemu ljudstvu zajemal z vrha, politkomisarji in druge partizanske zverine pa so dobivale porcije z dna kotla – ker je tam bilo največ mesa. Ko je enkrat en, še prvič neobrit fantin vprašal kuharja, zakaj še njemu prej z zajemalko ne pomeša po dnu, so ga, izdajalca slovenskega naroda in NOB-ja ter sodelavca okupatorja, za prvim grmom ustrelili.
Za Titeka nikoli ni obstajala pedofilija
Dedijer je povedal, da je bilo v partizanih zelo živahno. Že veliki vojskovodje v zgodovini so vedno za seboj vlačili tudi prostitutke, da so se lahko vojaki, na primer Aleksandra Velikega, Džingiskana, ali pa Napoleona, po bitkah malo pozabavali. Za Aleksandra – mimogrede – so vedno v posebnem vozu vlačili tudi kakšen ducat mladeničev. Tudi v partizanih je bilo tako. V glavnem po vaseh niso plenili samo prascev, kur, moke, vina – veliko vina in šnopsa – in mast, ampak so plenili tudi mlada dekleta. Ene so šle z njimi prostovoljno pod firmo partizank, druge so bile pa vojni plen iz domobranskih vasi. Take so uporabili in potem zavrgli s šusom v tilnik. A tudi tu so veljala pravila! Ni smel vsak partizanski proletarec, ki so ga nategnili, da bo po vojni imel tudi bab, kolikor bo hotel, da o denarju ne govorimo – ni smel tak proletarec seksati med osvobajanjem domovine.
Če so koga le zalotili, je šel v večnost skupaj s kurbo, ki mu je dala. Tako so rekli, ker spolne odnose med osvobajanjem so lahko imeli samo komandirji in zlasti politkomisarji, ki so za domovino največ naredili. Z gobcem, je rekel Dedijer. Za Titeka pa je vedel povedati, da je včasih v šotoru imel tudi po tri deklice, se pravi mladoletnice, a se temu, ko je šlo za Titeka, ni nikoli reklo pedofilija.
Zato imajo venezuelčani veliko evrov, proletarci pa manj
Tako so se v resnici orisi novega povojnega režima kazali že med NOB-jem. Na eni strani avantgarda delovnega ljudstva, ki je po vojni imela specialne trgovine z imperialističnimi dobrinami, ki je iz zazplenjene imovine potolčenega sovraga meščanstva, kulakov, trgovcev in obrtnikov dobivala vile in njihovo premoženje; na drugi strani pa proletarci vseh dežel – jebite se, ki so morali potrpeti, ker jim je avantgarda razlagala, da bo kmalu napočil komunizem in bo vse drugače. Zdaj se nam tisti časi spet malo vračajo, ko nas Serpentinškovi pod vodstvom Luke Mesca in njegovih “venezuelčanov” vlečejo nekam nazaj, ker je menda to itak en sam napredek. Zato imajo venezuelčani veliko evrov, proletarci pa manj. A na poti v ekosocializem so žrtve nujne. In nujno je tudi, da obudimo veličastja NOB-ja in revolucije. Po eno strani o tem govorijo intelektualizmi tipa Huda jama je spet prazna in še premalo smo jih pobili, po drugi strani pa obeleževanje velike Lažgoške bitke. Kjer sem tudi navijal za tisočglavo množico Švabov, ki so bili popolnoma onesposobljeni, ko so partizajnerji začeli bežati proti Bičkovi skali in še naprej, da bi lahko gestapovci v miru zmrcvarili klerikalce iz vasi. Ker nekoč film o tej epopeji laži ni ratal, ker so vse pokradli, so se zdaj lotili snemanja še ene velike zgodbe Preboj, kako je 450 partizanov premagalo 12 tisoč (!) esesovcev.
Vinko Vasle