Poostrena azilna politika – zadnji branik naše civilizacije pred divjo fajonizacijo

Datum:

Tri leta so minila, odkar sta Aziz in Mohamed prišla v Slovenijo. Spoznala sta se, ko sta skupaj napadla gasilski avto v splošnem revoltu beguncev pri Brežicah, ko jih niso spustili naprej proti Avstriji in Nemčiji. Čarobnim deželam, o katerih so jima po WhatsAppu pripovedovali sorodniki, ki se jim je že uspelo usidrati v nedrje evropske civilizacije. Socialne podpore v znesku, za katerega bi v domačih državah morala delati najmanj šest mesecev, urejena mesta, ogromna ponudba kvalitetne hrane, dobri avtomobili. Morala sta poskusiti. Oba sta prišla sama, čeprav sta bila poročena in imela vsak svoje potomce. Žene in otroci pač ne morejo na tako nevarno pot. Poleg tega so sorodniki povedali, da je plan B, če azilna prizadevanja propadejo, poroka s kakšno nevernico iz Evrope – seveda komaj po tem, ko se bo zlepa ali zgrda spreobrnila v islam. Hitro sta postala prijatelja, čeprav sta govorila različna dialekta arabščine. Povezovali so ju skupni prezir do tujcev, ki so jima preprečili pot naprej, in globoka sunitsko-muslimanska  prepričanja.

Enkrat sta poskusila z masovnim prebojem čez avstrijsko mejo, a ju je nato Avstrija hitro poslala nazaj v deželo, kjer sta vstopila na schengensko območje – v Slovenijo. Naše ministrstvo je čakalo več kot leto, dokler niso tudi oni ugotovili, da ne izpolnjujeta pogojev za azil niti za subsidiarno zaščito. Sledila je pritožba, ki je trajala še dlje. Ko sta izčrpala vsa pravna sredstva v Sloveniji, ju je prišla iskat policija, a sta bila že daleč od azilnega doma, kjer sta prej prebivala. Vedela sta, da lahko brez težav najdeta prenočišče pri dobrih skvoterjih, ki so bili razpredeni po mestu. Vedela sta tudi, da ju bodo skrivali, če ju kdo pride iskat. Vedela sta, da lahko kadarkoli gresta do človekoljubnih izpostav nevladnih organizacij, kjer se ne bosta le do sitega najedla in napila – ponudili jima bodo tudi brezplačno pravno pomoč in nasvet, kako se čim bolj učinkovito spopadati s slovensko birokracijo, da bi lahko postopke zadrževala v nedogled.

V deliriju je začel streljati in kričati “Alah je velik”
Tedaj sta že vedela, da se nemške sanje ne bodo izpolnile, in se nekako sprijaznila s pasivno, pacifistično Slovenijo. A želela sta si več. Ne družine – to sta že imela doma, neverne ženske, oblečene kot pocestnice, pa so se jima preveč gnusile, da bi se poročila in na tak način ostala tu – sploh zdaj, ko sta vedela, da se policija ne bo nič kaj aktivno trudila, da bi ju prijela in deportirala. Tudi službe si nista želela – nobeden od njiju je ni imel niti, ko sta bila še doma. Želela sta nekaj transcendentalnega. Praznost je prvi zapolnil Aziz, ki je začel obiskovati mošejo v bližnji okolici. Slišal je stvari, ki so se povsem skladale z njegovim svetovnih nazorom, katerega si do zdaj niti doma ni nikoli upal izustiti. Duhovni vodja mu je razložil, da ravna prav, ko ne spoštuje pravil nevernikov. Povedal mu je, da so muslimani tisti, ki v skladu z nebeškim razodetjem postavljajo pravila drugim po postulatih šeriatskega prava. Izvedel je, da je zahodna družba v dekadentnem razkroju tudi zato, ker dopušča, da njihove ženske hodijo iz hiše brez moškega spremstva in brez hidžaba ter tako mešajo glave moškim, ki potem ne razmišljajo o ničemer drugem kot o spolnosti. Končno mu je bilo jasno, zakaj je tako sovražil nevernike, čeprav mu je bila na videz všeč zahodna materialna naslada. V mošeji so mu razložili, da je to le hudičeva skušnjava. V resnici so zahodni neverniki sovražniki islama, ki pobijajo otroke in ženske v njegovi in drugih muslimanskih državah. Sodni dan, ki se bliža, bo odvisen od takih, kot je on. Mladih vojakov na Zahodu, ki se upajo zoperstaviti hegemoniji križarjev. Takrat je vedel, da ga je Alah (mir naj bo z njim) poklical. Ko je bil še doma, obkrožen z drugimi muslimani, si nikoli ni predstavljal, da bo želja po mučeništvu postala tako goreča. Na pot se je podal v želji po denarju in nedelu. Zdaj pa je imel končno poslanstvo. Šele ko je bil vržen v brezno kafirje,v je spoznal zakaj živi. Le 6 mesecev rednih obiskov je trajalo, da se je odločil. Samo 2 tedna, da je prepričal še Mohameda, ki je bil manj inteligenten in bolj vodljiv od njega. V tem času ju nihče ni pogrešil. Policija ju ni več iskala. Skvoterski centri, kjer sta prenočevala, so bili nad njima navdušeni. Tiha, vljudna fanta, ki sta z njimi delila protizahodne poglede na svet, ljubezen do socialističnih klavcev in sovraštvo do materializma, sta se super ujela v sredino.

Prizorišče napada v Berlinu (Foto: STA)

Nihče ni vedel, kje natančno sta, niti ali sta sploh še v Sloveniji. Dokler se nekega dni ni zgodilo. Na vogalu, kjer se srečata Čopova in Slovenska ulica, je parkiral kombi, ki je dostavljal pijačo za bližnji lokal. Voznik je pustil ključ v avtu, vozniška vrata pa odprta, medtem ko se je ravno odpravljal odpret drsna vrata na sredini in začeti nosit pakete piva in osvežilnih pijač v lokal. Še preden je zagrabil kljuko, se je kombi začel premikati s tako silo, da so zacvilila kolesa. Za volanom je Aziz v abrahamski evforiji živalsko kričal in od radosti začel hlipati, ko je kombi zadel prve žrtve, medtem ko je brzel po Čopovi proti Tromostovju. Ura je bila 11 dopoldne, ljudi ni bilo veliko, zato je moral zavijati levo in desno, ciljajoč na večje skupine ljudi. Ljudje so panično bežali na vse strani, razen tisti, ki so bili prepočasni. Zato je kombi najprej zadel skupino starostnikov na izletu. Nato tri osnovnošolke, ki niso mogle dovolj hitro slediti sošolcem na drugo stran ceste. Trupla so padala na vse strani, od sile udarca tudi v izložbe trgovin in pekarn. Na sovoznikovem sedežu je Mohamed odprl okno in z mitraljezom začel na slepo v divjem deliriju streljati, medtem ko je kričal: “Alah je velik!” Tako učinkovit je bil dež metkov, ki so brzeli po zraku, da je kombi še komaj koga zadel, le poskakoval je čez pokošena okrvavljena trupla, ki so ležala vznak …

Evropski muslimanski teroristi nakazujejo, kako nemogoča je asimilacija
Sem preveč grafičen? Vse, kar sem opisal, se je v Evropi v zadnjih letih zgodilo ničkolikokrat. V Nici (86 mrtvih), v Berlinu (11 mrtvih), v Londonu (trije napadi v kratkem času – 8, 5 in 1 mrtev), v Stockholmu (5 mrtvih), v Barceloni (13 mrtvih). Najbrž se je pred nekaj dnevi poskus zgodil še v Rusiji, čeprav želijo ruski režimski mediji incident pomesti pod preprogo kot nesrečno. Seveda tu govorim le o napadih z vozili. Ti napadi so še posebej groteskni, ker Alahovi vojščaki uporabljajo simbol mobilnosti, uspeha in svobode naše civilizacije kot morilsko orožje. Anis Amri, berlinski krvnik, bi moral biti že zdavnaj deportiran. Ko je živel v Nemčiji, se je zapletel v več pretepov, preprodajal je droge, ko ga je policija hotela zaslišati, je vsakič izginil. Če bi sodišča in policija opravili svoje delo, bi bil že zdavnaj nazaj v Tuniziji, za 11 ljudi pa božič 2016 ne bi bil zadnji v njihovem življenju. Uzbekistanec Rakhmat Akilov, ki je v Stockholmu s tovornjakom ubil 5 ljudi, 14 pa ranil, je bil zavrnjeni azilant, ki bi moral že konec leta 2016 domov. Tudi on je izginil in se celo na črno zaposlil v gradbenem podjetju, ne da bi ga na delovnem mestu enkrat samkrat obiskala policija – čeprav je vedela, da je tam, kot tudi, da predstavlja neposredno teroristično grožnjo. Starši 11-letnice, ki jo je zbil s tako hitrostjo, da je njeno truplo prepolovilo na dva dela, so od države dobili odškodnino. Razlage, zakaj Rakhmat ni bil deportiran, pa nikoli. Rachid Redouane, eden od napadalcev na Londonskem mostu, ki je terjal 8 nedolžnih življenj, je v Londonu živel kot zavrnjeni azilant vse od leta 2009, dokler se 8 let pozneje ni usedel v tisti kombi in vpisal v zgodovino. Zopet družine umorjenih nikoli niso dobile odgovora, zakaj tako nevarnega človeka niso nikoli niti poskusili deportirati, čeprav se je poročil in bil večkrat priveden na policijo zaradi nasilja v družini, ko je pretepal na Irskem rojeno ženo.

Vse teroristične napade v Evropi – krvava turneja se je začela leta 2015, s pokolom karikaturistov Charlie Hebdo – so zakrivili mladeniči iz dveh specifičnih skupin:

  • evropskih muslimanov druge generacije
  • zavrnjenih muslimanskih azilantov

Oboji kažejo dve glavi večglave hidre, ki jo predstavlja islamska ideologija. Evropski muslimanski teroristi nakazujejo, kako nemogoča je asimilacija tako nekompatibilne kulture, kot jo rodi ortodoksni islam. Zavrnjeni azilantski morilci pa prikazujejo, kako neučinkoviti so evropska sodišča in organi pregona pri deportaciji nevarnih posameznikov. Očitno je, da nas bruseljski oblastniki jemljejo kot kolateralno škodo. Kot je rekel londonski muslimanski župan: “Teroristični napadi so sestavni del življenja v velikem mestu.” Nekaj žrtev na leto? “The price of doing business,” bi rekli čez lužo.

Na obzorju so veliko bolj kataklizmične posledice
Kako drugače si naj razlagamo, da se po Evropi sprehajajo nevarni kriminalci, katerih neusahljiva sla je, da bi pobili čim več križarskih nevernikov v kakšni prestolnici EU, policija pa je povsem nemočna, da bi jih prijela in deportirala? Postopki se vlečejo nerazumno dolgo. Odločitve o azilnemu varstvu, ki bi morale trajati v povprečju 2 meseca, v praksi niso dokončane pred dvema letoma. Seveda se nato skoraj vsak posameznik, ki je za azil zaprosil, še pritoži. Proces pritožbe nato zopet traja vsaj več kot leto. V Združenem kraljestvu na odločitev institucij o azilu ali pritožbi na zavrnitev čakajo še migranti, ki so v državo prišli leta 2006! Ko je proces končan, pa dokončno poniknejo neznano kam. Večina v življenje ilegalnih migrantov in dela na črno (po nekaj letih lahko v večini držav EU znova zaprosijo za azil, če se jim uspe skrivati vsaj štiri leta – možnost azilnega varstva se celo znatno poveča). Peščica pa izbere mučeniško pot samomora z metodo pobijanja nevernih civilistov. Od vseh zavrnjenih prosilcev za azil je vrnjena slaba tretjina. Za ostalimi se izgubi vsaka sled. Čeprav živijo med nami, delajo na črno in so zlahka izsledljivi, se organi pregona ne zganejo. Kateri od njih bo naslednji, ki bo dovolj dobesedno interpretiral koran, da bo ukradel parkiran tovornjak s ključi v ključavnici? Morda se v Sloveniji za kaj takega še noben ni odločil zaradi relativne obskurnosti države. A za tem se ne bomo mogli skrivati za vedno. Ko jih bo dovolj, bo dovolj tudi mučenikov, da »osvobodijo« prav vsako EU prestolnico. Takrat staršem, ki bodo izgubili otroke, ne bo v uteho, da je le še dan prej kak nastavljeni socialistični premier zatrdil, da smo varna država.

Poslabšanje varnostnih razmer zaradi potencialnega terorizma je sicer še relativno blaga posledica nekontroliranih migracij in nediscipliniranega vračanja. Na obzorju so veliko bolj kataklizmične posledice. Tanja Fajon je pred kratkim tvitnila, da potrebujemo temeljito reformo azilnega sistema. Enkrat se za spremembo vsaj na videz strinjam z njo. Krvavo potrebujemo reformo – predvsem angleški predlog “najprej deportiraj, nato rešuj pritožbe”, ki bi – če bi bil dosledno implementiran – rešil življenja več kot sto nedolžnim civilistom. Seveda si Fajonova reformo v svoji anarholevičarski dimenziji predstavlja kot ad hoc arbitrarno podeljevanje azilov vsem dobrote potrebnim. Evropski socialisti pač zagovarjajo človekoljubno stališče, da ljudi ne smemo pošiljati nazaj v revne države tretjega sveta (tudi če tam ne divja vojna), kot da so si z ilegalnim prebegom prislužili carte blanche za življenje v Evropi. Takšno gledanje pa je katastrofa za Evropo kot finančno unijo, družbo sorodnih kultur kot tudi za zahodno civilizacijo na splošno. Danes Erdogan “gosti” tri in pol milijona beguncev, za vrati svoje vedno bolj avtoritarne države. V sunitski avtokraciji se jih da brzdati veliko bolj uspešno kot v odprtih (in zato ranljivih) liberalnih evropskih družbah, ki jih je 7 desetletij miru zazibalo v filantropično, hipijevsko komo. A tisti, ki so že v Turčiji, so le začetek. Na vrata trka skozi maloazijsko ozko grlo skoraj 500 milijonov ljudi na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, ki ne bežijo le pred vojno, ampak revščino. Ko bo dogovor med Erdoganom in EU neizbežno propadel, bo Evropo po balkanski poti preplavil val migracij, kakršnega človeštvo še ni doživelo. 500 milijonov ljudi, skoraj še enkrat toliko, kot je vseh prebivalcev EU, bo preplavilo kontinent. Današnji reden dotok beguncev, ki jih nelegalno transportirajo ladje, plačane z denarjem radikalno levičarskih nevladnih organizacij, je le priprta pipa, iz katere počasi kaplja. Ko bo nekdo pipo dokončno odprl, bo že prepozno. Slovenski proračun je de facto začasno bankrotiral, ko je približno 50.000 državljanov in rezidentov prejelo 80 evrov višjo socialno denarno pomoč. Kaj bi se zgodilo, če bi kar naenkrat začeli plačevati milijonkrat 1.900 evrov?

Konsistentno vračanje nelegalnih migrantov je ključnega pomena, da se že jutri na pot ne bodo podali naslednji Somalijci, Afganistanci, Alžirci in Maročani. Tudi ti bodo po WhatsAppu prejemali sporočila o tem, kako lepo je v EU – v deželi izobilja in denarja za nedelo, kjer tudi nelegalnih migrantov ne pošiljajo domov, ampak raje institucionalno zamižijo na obe očesi. Če se bo njihove sorodnike vračalo, bo to konkludentno dejanje zahodne civilizacije, da nelegalne migracije niso bližnjica do evropskih sanj. Evropske sanje smo si ustvarili mi sami, skozi stoletja krvi, solz, družbenih preobrazb in trdega dela. Oni si lahko ustvarijo svoje sanje – a v svojih državah. Začno pa lahko tako, da končno opustijo tradicijo despotov, ki izžamejo prav vse resurse države in pustijo drobtinice za ljudstvo. Mi jim lahko pri tem pomagamo (sem eden redkih, ki mislim, da ni nič narobe, če evro-atlantska civilizacija igra svetovnega policista), ne moremo pa jim ponuditi sanj na pladnju. Za sanje je treba delati. Včasih več generacij. Arabska pomlad je bil začetek, ki pa so ga arabski despoti in verski fundamentalisti hitro ukradli zase. Morda bo naslednjič drugače – morda čez 10 let. Morda čez 100. A vsekakor bo do sprememb moralo priti v državah izvora težav. Če žrtve arabskih in afriških samodržcev uvozimo v Evropo, je podobno, kot da bi bolnika, ki hira za virusom HIV, zdravili tako, da imamo z njim redne nezaščitene spolne odnose.

Fajonizacija Slovenije je v polnem teku
Ko tole pišem, na CNN-u vlada histerija. Vsakih 5 minut zavrtijo posnetek jokajočih latinsko-ameriških otrok, ki so jih agenti po ukazih zlobne Trumpove administracije ločili od njihovih staršev. Kličejo otroške psihologe, da gledalcem razlagajo, kakšen šok doživljajo jokajoči reveži. Pogovarjajo se z levičarskimi aktivisti, ki se ponosno trkajo na prsi, ko povedo, da so tudi oni potomci migrantov in da so ZDA zmeraj bile dežela, kjer so bili migranti dobrodošli. Ameriški levičarski mediji vodijo poceni čustveno nabito fajonizacijsko gonjo proti administraciji, ki jo sovražijo, zraven pa subtilno naprej v javni diskurz potiskajo filozofijo odprtih mej in nemoralnosti varovanja državne suverenosti. Izredno nevaren eksperiment ameriškega liberalnega stroja se dogaja v ozadju, ki ima lahko podobne posledice, kot migranti v Evropi – čeprav brez islamskega naboja. Ko se prebijemo čez vsa silna čustva in izbruhe zgražanja, ugotovimo, da je Trumpova administracija prva v zgodovini države, ki je poskrbela za konkretne korake, ki bodo prispevali k zajezitvi migracij z juga. Zakon, ki organom nalaga ločitev staršev od otrok, je bil v veljavi že dlje časa. V precedensu ga je potrdilo tudi sodišče. Trump pa je prvi, ki ga zares izvaja. Če ne bi ukrepali tako, bi ekonomski migranti ravnali tako, kot so do zdaj – po palestinsko bi svoje lastne otroke uporabljali za živi ščit na poti do ameriških kapitalističnih sanj, češ, če sem z otroci, me ne bo nihče aretiral. Pod administracijo Baracka Obame se je dogajalo prav to. Ljudje, ki svoje otroke uporabljajo kot sredstvo za lažji prehod meje, vsekakor niso vredni naše empatije (otroci seveda so, saj si niso sami krivi, da imajo njihovi starši palestinsko miselnost). Vsak skrben starš bo od zdaj naprej dvakrat premislil, preden bo s šestimi otroki želel nelegalno prečkati suvereno mejo med Mehiko in ZDA. Na videz je ukrep krut, na daljši rok pa bo prispeval k temu, da se bodo migracije omejile, manj migrantov bo tvegalo podobno usodo, ljudje (tako vlade kot migranti) pa bodo prisiljeni reševati težave v deželi izvora. Zopet jim lahko razviti zahod pri tem pomaga. Ne more pa jim pričarati ad hoc bližnjice do ameriških sanj. Lahko jim le “proda” čimbolj učinkovit recept Laissez-faire kapitalizma, s katerimi se lahko rešijo sami.

Tanja Fajon (Foto: STA)

Nič sentimentalnega ni v tem, da morajo države varovati svoje suverene meje. Gre le za osnovno preživetje – naroda, kulture, načina življenja, načina sobivanja, načina služenja denarja. Vsi si želimo biti solidarni s človeškimi bitji, ki so se po igri usode rodili v kakšnem civilizacijskem kontinuumu na stopnji Evrope leta 1500. A solidarni smo lahko tako, da jim podporo nudimo na daljavo, s širjenjem liberalno kapitalističnih idej v njihov despotskih vsakdan. Ne moremo pa jim pomagati tako, da odpremo meje in zapojemo “Refugees welcome!”, upajoč, da se bodo čez noč spremenili v inženirje mehatronike. Oziroma lahko, vendar moramo potem sprejeti dejstvo, da bomo mi postali del njihovega despotskega vsakdana, preden bodo oni postali del našega svobodnega. Azilna politika pa je prva fronta naše obrambe. Druga je učinkovit nadzor mej – tudi s polno vojaško pripravljenostjo, če je to potrebno.

Morda je Ahmad iz Sirije načeloma neškodljiv, razen v tej meri, da je v posmeh migrantom, ki pridejo sem po legalni poti, kot tudi slovenskim delavcem, ki se leta borijo z birokratskimi mlini, preden lahko začnejo v Sloveniji delati. A Aziz in Mohamed sta med nami. Sta drugačna. Bolj ambiciozna in pretkana. Bolj ideološko nabita. Vse, kar potrebujeta za tisti zadnji usodni korak, je nekaj besed teološke vzpodbude iz kakšne katarsko sponzorirane verske institucije, zgrajene na območju Evropske Unije. Več jih bo, večja bo nevarnost za kaj takega. Dokler jez dokončno ne popusti in nas bo kar naenkrat milijarda “Evropejcev”. Takrat bo že prepozno. Fajonizacija Slovenije, ki ustvarja pogoje za to, je v polnem teku. Upam, da se zdrznemo, dokler se še lahko – ko bo prepozno, se nam utegne še pošteno kolcati za orbanizacijo. Kratkoročni, sebični, lažno-človekoljubni načrti socialistov, da bi si z uvozom trajno revnih gradili novo volilno bazo, znajo biti začetek konca naše civilizacije.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...