Francija je spet napadena. Strasbourg in njegove božične sejme je napadel fanatik, ki je, medtem ko je kričal Alah je velik, ubil štiri in hudo ranil dvanajst ljudi. Zločinec, islamski radikalnež, znan francoskim oblastem, je začel streljati v glave nemočnih mimoidočih. Bil je označen z znakom “S” kot nevarnost za francosko državno varnost, ker so ga imeli za islamskega fundamentalista. Po francoskih ulicah se svobodno sprehaja naslednjih 26 tisoč radikalnežev, v francoskih registrih označenih z znakom “S”, torej dobro znanih francoskim oblastem, a so svobodni. Nenadzorovana vojska, glede na to, da bi za vsakega posameznika potrebovali 12 do 20 policistov, da bi lahko sledili vsakemu njihovemu premiku. Nemogoča naloga, zaradi katere predstavlja teh šestindvajset tisoč radikalnih islamistov eno največjih groženj v Franciji.
Po napadu v Strasbourgu je teroristu uspelo pobegniti in se skriti, še preden bi ga lahko žandarmerija nevtralizirala. Skrivališče je našel v bližini svojega doma, v eni od številnih četrti, tako imenovanih con “no go”, kjer ne vlada zakon države, ampak zakoni tolp, ki jim vladajo. Kot se je zgodilo tudi po napadu v Parizu novembra 2015, ko je Salah Abdeslam prišel iz Pariza celo do Molenbeeka, deluje solidarnostna mreža med islamskimi fundamentalisti kot zaščita in zatočišče vsakomur, ki želi sejati grozo v Evropi. Dejstvo je, da francoski sistem nadzora in zaščite ni deloval, če je bil devetindvajsetletnik, poznan kot radikalni islamist, obsojen petindvajsetkrat, a je bil še vedno na svobodi.
Podobne napade, kot je bil zadnji, ki smo ga videli v Strasbourgu, lahko po vsej Evropi pričakujemo vsak trenutek. Po eni strani imamo na našem ozemlju že veliko število ljudi severnoafriškega ali bližnjevzhodnega izvora, ki se nimajo za Evropejce. To so migranti druge ali tretje generacije, ki se jim ni uspelo integrirati, so pa osebe, ki so se z lahkoto radikalizirale zaradi ekstremističnih pridig v salafističnih mošejah, posejanih povsod, ali preprosto s propagando po internetu. Komunikacijske sposobnosti Islamske države so neverjetne: videoposnetki v visoki kvaliteti po vsem internetu so vstopili v hiše milijonov muslimanov in jih prepričali, da odpotujejo v Sirijo ali Irak ali da povzročajo teroristične napade v Evropi.
Zlo, ki se v Evropi na novo rojeva
Sedaj se moramo soočiti z džihadisti povratniki. Na tisoče tujih borcev z evropskimi potnimi listi se bo sedaj, ko se je razblinil sen o novem kalifatu, poskušalo vrniti v svoje države, iz katerih izhajajo, vrnili se bodo usposobljeni za boj, z izkušnjami z bojišča, kar jih je naredilo še nevarnejše in hudobnejše. Vlade bodo morale okrepiti svoje sisteme za varnost, da bi lahko nadzorovali potencialne atentatorje. Da bi nadzorovali tudi migrantske tokove pri njihovem vstopu, kar je absolutno potrebno, da bi se izognili nevarnosti, da se na ladjah skrivajo nevarni ljudje.
Evropski parlament z glasom svojega predsednika Antonia Tajanija je zahteval črni seznam z radikalnimi imami, zahteval je zavrnitev izdaje kakršnegakoli azilantskega dovoljenja za prebivanje osebam, ki so obsojene za terorizem. Stop tudi za verski fanatizem po internetu in več denarja za preprečitev radikalizacije v zaporih, vse to so napredne zahteve strasbourške skupščine. Treba bi bilo tudi zapovedati vsem imamom, da pridigajo v uradnem jeziku držav, v katerem so postavljene mošeje, pod grožnjo, da jih bodo zaprli, če tega ne bi spoštovali.
Vendar bi morala Evropa potegniti zavoro tudi s Turčijo. Erdoganova dežela je odprla tako imenovane džihadistične avtoceste leta 2011, da bi lahko na tisoče tujih evropskih borcev prišlo do Sirije, sedaj pa bi lahko prav tako pomagala pri tranzitu džihadistov na njihovi poti do Evrope.
V tem trenutku ne smemo zapreti oči. Poraz Islamske države ne pomeni tudi poraza mentalitete, že vcepljene v glave nevarnih ekstremistov. Predvsem v božičnem času bi bilo treba dvigniti stopnjo varovanja morebitnih ciljev, kot so božični sejmi, katedrale, krščanski simboli in institucije, da se ne bi ponovilo to, kar se je zgodilo v Strasbourgu, da bi spet nepravično umrli nedolžni ljudje ob kričanju Alah je velik.
Marco Gombacci