Migracije so že od nekdaj del človeškega rodu. V preteklosti je do množičnih migracij večinoma prihajalo zaradi bodisi bega pred terorjem bodisi pomanjkanja, ki ljudem ni omogočalo preživetja. Vzrokov, zaradi katerih do migracij prihaja danes, je mnogo. Lahko gre prav tako za beg pred terorjem, naj bo to vojna situacija ali totalitarna oblast, ali za geografske razmere, ki onemogočajo preživetje. Lahko gre za iskanje kvalitetnejšega življenja tako zase kot za družino, lahko gre za delo ali pa tudi ljubezen. Takšne posamezne migracije, ki so v svoji osnovi tudi dobronamerne, niso nič posebnega in ne predstavljajo problema.
Problem nastane, ko so migracije množične in ko jih poganja agenda z zlonamernim ciljem. Takšne so migracije iz severnoafriških in bližnjevzhodnih držav v Evropo, kakršnim smo priča danes. Ti migranti ne bežijo pred terorjem ali se borijo za preživetje, niti niso to ekonomski migranti. V absolutno največji meri gre namreč za mlade “tipčke” (naziva moški niso vredni), ki prihajajo iz držav, kjer vojne sploh ni, večinoma so to muslimani, ki prihajajo iz držav, kjer vlada islam. Ekonomski migranti niso, ker niso delali niti doma niti nimajo interesa delati v evropskih državah, v katere prihajajo.
Kaj ti mladi arabski in afriški migranti počnejo po evropskih državah? Lahko bi rekli, da plenijo. Prisvojiti si želijo vse, kar se jim zahoče, in vsako žensko, ki si jo poželijo. Posiljujejo, spolno zlorabljajo in nadlegujejo, pretepajo, ropajo, razgrajajo, zažigajo … Besede niso potrebne, naj na stotine posnetkov govori samih zase.
Težko verjeti, da mladi tipčki z geliranimi frizurami, nakitom in pametnimi telefoni nimajo druge izbire
Med zdajšnjo množično migracijo in množičnimi migracijami v preteklosti obstaja bistvena razlika. Ko so ljudje oziroma narodi v preteklosti migrirali, so večinoma migrirali vsi. V prvi vrsti oboroženi možje, za njimi pa otroci, ženske in stari ljudje. Večinoma so migrirali zato, ker druge izbire niso imeli – ker doma niso imeli hrane in so si jo pač morali najti drugje. Težko človek verjame, da mladi tipčki z geliranimi frizurami, nakitom, s tisoči evrov in pametnimi telefoni v rokah nimajo druge izbire. V vojni, iz katere bodisi realno bodisi fiktivno “bežijo”, puščajo otroke, ženske, starce in onemogle.
Seveda so med migranti tudi izjeme, med njimi se najde tudi kakšna sirska družina, za katero pa po navadi ni posluha, čeprav dejansko potrebuje pomoč, medtem ko je zagotovo ne potrebujejo plenilski zločinci, ki naj bi jim morali, ker so tako zelo ubogi, evropski ljudje vse prinesti na pladnju, tudi osebno svobodo in zasebno lastnino – vse, kar imamo, in vse, kar smo.
Pravi begunci si želijo domov
Večina prišlekov pač ni beguncev, to je lahko jasno vsakomur z eno samo možgansko sinapso. Pravih beguncev do Evrope migrira bore malo, večina jih ostaja v prvih varnih državah, kjer čakajo na konec konflikta v domači državi. Pravi begunci ne želijo migrirati drugam, temveč si želijo vrnitve domov. Pred vojno v domovini ti begunci bežijo v sosednje države, ki jim želijo začasno pomagati, med begunci pa so večinoma otroci, ženske in stari ljudje. Moški, predvsem mlajši, namreč ostajajo doma, da se borijo za vse, kar še imajo. Takšna je recimo situacija vsaj milijona prebivalcev Južnega Sudana, ki so se pred domačo državljansko vojno zatekli v sosednjo Ugando.
Marsikje za orožje poprimejo tudi ženske, ki se skupaj z moškimi bojujejo za svoje družine in domove, marsikje ženske nasproti prisili totalitaristične islamske oblasti s svojih glav simbolno snamajo hidžabe in nikabe, čeprav so s tem obsojene na desetletja zapora ali kaj še bistveno hujšega.
Gre za načrtno invazijo z velikim ciljem
Množična migracija v krepki večini razvajenih, agresivnih tipčkov v evropske države ni proces, do katerega bi prišlo po naravni poti, temveč je umeten konstrukt, ki ima za cilj več kot očitno uničiti evropskega človeka in njegov način življenja, saj mladi migranti brez najmanjših pomislekov pljuvajo po vsem, kar je evropskega – evropskih ljudeh, našem pravnem redu, naši kulturi. Da gre za načrtovano invazijo na Evropo z zlonamernim vélikim ciljem, je jasno. Kolikor toliko jasno je tudi, kdo agendo lansira in kdo jo dopušča, morda malo manj jasno pa, zakaj. Vedno manj jo dopuščajo Evropejci in Evropejke in vedno manj jo bomo dopuščali tudi v prihodnje.
Migranti, ki prihajajo, so kvečjemu demografski migranti, ki želijo povsem spremeniti etnično sestavo Evrope. V krepki večini nikakor niso potrebni naše pomoči, tistim, ki pomoč dejansko potrebujejo, pa je treba pomagati v izvornih, domačih državah, pri čemer bi morala vsaka država najprej lokalno poskrbeti za lastne ljudi, s humanitarno pomočjo pa bi morali vlagati v ustavitev konfliktov, razvoj posameznih držav in v omogočanje pogojev za delo tamkajšnjih ljudi, ki bi lahko z delom svojih rok poskrbeli za lastno preživetje.
Tinkara Jecl