Volitve v državni zbor bi morale biti praznik demokracije. Nedeljske s komaj nekaj več kot polovično udeležbo to niso bile. Razmere, ko skoraj polovica volivcev pristaja na zoženje v vlogo idiotov, v antičnem smislu oseb, ki jih ne zanimajo javne zadeve, so zaskrbljive. Priča smo somraku demokracije. Nizka demokratična participacija je slovenski pojav, države v naši soseščini namreč beležijo udeležbo na parlamentarnih volitvah, ki vsaj za deset odstotnih točk presega našo. Če želimo lepšo prihodnost, bo treba preseči vsegliharstvo, priskutenje političnega in vdanost v nemoč posameznika kot političnega bitja. Niso vsi politiki isti in v demokraciji vsak glas šteje.
A propos poraženci in zmagovalci. Velika poraženca volitev sta stranka SMC in Miro Cerar. V enem samem mandatu se je podpora volivcev zmanjšala s 34,49 na 9,75 odstotka. Več kot 70-odstotni padec, ki Cerarja uvršča ob bok Zoranu Jankoviću kot največjemu političnemu luzerju po osamosvojitvi. Razsežnost Cerarjevega volilnega poloma je toliko bolj osupljiva ob upoštevanju razmeroma ugodnih makroekonomskih kazalnikov, ki jih je v mandatu njegove vlade doseglo slovensko gospodarstvo. Volivci so bili vendarle sposobni zaznati, da npr. 5-odstotna gospodarska rast v lanskem letu, znižanje nezaposlenosti in trend uravnoteženja javnih financ niso zasluga Cerarjeve vlade, ampak so nastali kljub njenemu (ne)delovanju. V državah z razvito demokratično kulturo bi volilnemu porazu stalingrajskih razsežnosti v roku 24 ur sledil odstop. Ne ponujen odstop, nepreklicni odstop. Pri novodobnem Tartuffu, ki mesto in svet poučuje o etiki in krepostnem življenju, tega seveda nismo dočakali.
Takšna apofatična, protijanševska, brezkonceptna politika levice ni mogla obroditi sadov
SDS in Janez Janša sta zmagovalca volitev. S 24,96 odstotka glasov, ki so jih SDS namenili volivci, stranka sicer ni prebila steklenega stropa 25 odstotkov. A upoštevaje pogrome, ki sta jih v zadnjih letih in med volilno kampanjo doživljala, je to spodoben uspeh. Sam bi ga lapidarno označil kot “vrnitev odpisanih”. SDS in Janez Janša ostajata hegemona desnice in, upoštevaje strankarsko razdrobljenost, tudi dominanti političnega prostora. SDS je vestno delo v parlamentu v mandatu 2014−2018 nadgradila s profesionalno zasnovano volilno kampanjo. Z vidika politične tehnologije je bila tokratna po mojem mnenju daleč najboljša po osamosvojitvi. Če ne upoštevamo zdrsa z najetim posojilom od »podjetnice« iz Republike Srbske, je bila izpeljana brez napak. Levica je gabarite volilnega boja želela zamejiti z vprašanjem “Kdo se boji JJ?” in narediti vse, da se v šesto nadstropje Gregorčičeve 25 ne vrne JJ. Program in vizija prihodnosti sta bila nepomembna. Takšna apofatična, protijanševska, brezkonceptna politika levice seveda ni mogla obroditi sadov. Povedno je, da so tri levičarske vladne stranke zbrale skupaj manj glasov kot SDS sama. Nemalo zaslug za volilni uspeh stranke gre pripisati tudi Janezu Janši. Ta se je v volilnih soočenjih odlikoval z državniško držo, s predsedniškim gravitasom, kot poosebljenje »sosiega«. Stoičnost obraza in halsovski nasmešek, ki ga je dičil ob napadih političnih nasprotnikov in njihovih novinarskih adlatusov, bi si zaslužila mesto v učbenikih nebesedne komunikacije. Kudos njegovi sposobnosti samoobvladovanja.
Kdor bo iz teh izidov volitev sestavil stabilno vlado, si zasluži Machiavellijev naziv “vladar”
Ne glede na relativno zmago SDS pa bo pot do sestave stabilne in zlasti učinkovite vlade težavna. Zelo težavna. Volitve kljub porazno izpeljanemu mandatu vlade Mira Cerarja niso prinesle strukturnih sprememb v slovenski politiki in želenega obrata na desno. Relativni uspeh SDS ne pomeni tudi poraza levice. Nasprotno, njen radikalni del, ki ga predstavlja stranka Levica, se je močno okrepil. S kar devetimi poslanci v novi sestavi državnega zbora niso več politični kuriozum, ki ga lahko odpihneš kot prhljaj s suknjiča. Da skoraj 10 odstotkom volivcev imponira mesečništvo, zavzemanje za izstop iz Nata in EU, odprava tržnega gospodarstva in odprtje meja ter naselitev 200 tisoč afro-arabskih migrantov, je resen razlog za skrb. Sam si res ne želim preoblikovanja Slovenije v evropsko Venezuelo.
Problem levice ni sam sumarni volilni rezultat, ampak predvsem razdrobljenost strank. Povedno je, da največja stranka levice, Lista Marjana Šarca, premore samo 13 poslancev. Sestava čisto leve vlade je sicer matematično mogoča, a sam si vladanje koalicije šestih strank, in to z lunatiki iz Levice zapovrh, v maniri à la Serpentinšek težko predstavljam. To pa ne pomeni, da bo imel Janez Janša kot prvopotezni mandatar lažje delo. Nasprotno. Njegov glavni problem bo soočenje z antijanšizmom, ki v zadnjem desetletju zaznamuje politični prostor.
Moralo bi biti boljše, a lahko bi bilo tudi slabše. Kdor bo iz teh izidov volitev sestavil stabilno vlado, si zasluži Machiavellijev naziv “vladar”.
Bernard Brščič