Pred časom, ko so čakalne dobe v zdravstvu postale nevarno dolge, je ministrstvo za zdravje čakalne dobe skrajševalo tako, da je s pravilnikom predpisalo, kakšne smejo biti najdaljše čakalne dobe. To je tako, kot če bi v času zimskih metežev ministrstvo za promet izdalo pravilnik o najdaljših dovoljenih zamudah avtobusov javnega prevoza, pri tem pa ne bi ničesar storilo za pluženje cest. Danes (aprila 2019) je v Sloveniji že nad 57 tisoč bolnikov, ki čakajo nad dovoljeno čakalno dobo.
Ko je zdravstveni zavarovalnici začelo zmanjkovati denarja, je zdravstveni službi preprosto znižala cene zdravstvenih programov. Ko je na nekaterih območjih začelo primanjkovati družinskih zdravnikov, je zavarovalnica preostalim zdravnikom na teh območjih preprosto dvignila standard, do katerega mora zdravnik sprejemati nove bolnike. Ko se je zaradi staranja prebivalstva in preobremenjenosti družinskih zdravnikov začelo povečevati število napotitev na sekundarni nivo, je slovenska zdravstvena politika spet posegla po birokratski zamisli o drastičnem kaznovanju družinskega zdravnika, ki bi bolnika “neupravičeno” napotil k specialistu.
Vse to in še nešteto drugih stvari kaže na popolno pomanjkanje čuta za normalno poslovno urejanje sistema. V zadnjih desetih letih noben minister ni prisluhnil zdravnikom, nosilcem zdravstvene dejavnosti. Na splošno pa velja, da je direktor, ki ne prisluhne vodjem posameznih oddelkov, nesposoben in nevarno škodljiv za podjetje. To velja tudi za javno zdravstvo, ki je po evropskem pravnem redu “tržna dejavnost posebnega pomena”.
Ali je zdravstvo res tržna dejavnost?
Trideset let po padcu berlinskega zidu je slovenska oblast še vedno do vratu pogreznjena v socialistično miselnost v najslabšem pomenu besede. Zanjo so očitno tudi zdravniki množica, ki jo obvladuješ le z birokratskimi predpisi in plačno uravnilovko. Socialistično plansko urejanje celotnega zdravstva pa oblast začne in konča z raznimi resolucijami in belimi knjigami, sistem sam pa živi po svoji železni logiki in po notranjih tržnih zakonitostih, ki jih oblast ni sposobna videti, kaj šele upoštevati. Najbolj tržno se obnašajo zaposleni, ki zahtevajo primerno plačo. Družinski zdravniki, ki ne sprejemajo vedno novih obremenitev za nič več ali celo za manj denarja. Bolnišnični zdravniki, ki za 15 evrov na uro nočejo opravljati nadur. Bolnišnice, ki se izogibajo dodatnim storitvam, ker imajo pri vsaki taki storitvi le izgubo. Pacienti, ki gredo raje v samoplačniško ambulanto, če jim to denarnica dopušča. Predvsem pa se tržno obnašajo koruptivni upravljavci javnih naročil, ki se v okolju socialističnega vodstva počutijo kot riba v vodi.
Le zdravstvena blagajna in država se ne obnašata tržno, ker sistem upravljata le z birokratskimi predpisi in grožnjo kaznovanja, izvajalce pa plačujeta ne glede, koliko in kako kvalitetno delajo!
Tudi za letošnje leto 2019 je ministrstvo potrdilo predlog zdravstvene blagajne, da družinski zdravnik lahko odkloni opredeljevanje zavarovancev le, če preseže – ne slovensko povprečje, ampak – povprečje “v izpostavi”. Če bi torej na območju izpostave Mozirje, kjer imajo zdravniki po kakšnih 1.800 opredeljenih, odšla polovica zdravnikov družinske medicine, bi preostali morali oskrbovati povprečno po 3.600 zavarovancev. Za vsakega odklonjenega zavarovanca pa bi bili kaznovani po 600 evrov. V primeru odklonitve 1.800 zavarovancev le enega zdravnika, ki je odšel, bi to pomenilo preko milijon evrov kazni za zdravnika, ki bi bil tako neumen, da bi še vztrajal v takšnih pogojih dela.
Jih bomo pa uvozili!
V začetku februarja so direktorji zdravstvenih domov ministru Fakinu zagotavljali, da primarni zdravstveni sistem ne razpada. Danes, v aprilu, pa družinski zdravniki v zaskrbljujočem številu odpovedujejo delovno razmerje. “Bomo pa pospešili uvoz zdravnikov z juga!” pravijo na ministrstvu. A kaj, ko se že ves Balkan muči z vse večjim pomanjkanjem zdravnikov, ki odhajajo daleč proti severu, pa ne v Slovenijo. Na Hrvaškem na primer manjka 186 timov osnovnega zdravstva, nadaljnjih 180 pa deluje brez zdravnika. Le Makedonija v zadnjem času umirja trend odhodov, ker je povabila zdravnike k resnemu dogovarjanju in sodelovanju ter jim bistveno zvišala plače. Makedonska oblast se je pač začela obnašati tržno kot vsak pameten poslovnež.
Ob vsem tem pa se odhajanje slovenskih zdravnikov v tujino ne zmanjšuje, ampak se povečuje. V prvih dveh mesecih letošnjega leta je zdravniška zbornica izdala preko šestdeset potrdil o dobrem imenu, ki ga odhajajoči zdravniki potrebujejo za kandidiranje v tujini.
Ali še nismo siti socializma?
Ob socialistični zdravstveni politiki bodo pravice, ki izvirajo iz zdravstvenega zavarovanja, zagotovo vse težje dosegljive. Pa nikomur ne bo prišlo na misel, da bi se razjezil, šel pred Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zahteval: “Takoj mi povejte, kje naj uresničim zagotovljeno pravico do zdravstvene oskrbe, za katero vam redno plačujem zavarovanje?!”
Kdaj bo za uresničevanje teh pravic odgovorna zavarovalnica? Kdaj bo zavarovancu omogočeno, da takoj iztoži svojo pravico, ki mu je zavarovalnica noče zagotoviti? Kdaj mu bo omogočeno, da bo ob tako ignorantski zavarovalnici lahko izbral drugo – pa čeprav tujo – zavarovalnico, ki bo znala poskrbeti za svoje zavarovance? Kdaj bodo vzpostavljeni taki pogoji delovanja zdravstvene službe, da se bodo bolnišnice začele obnašati tržno in bodo vesele vsakega bolnika, kot je v normalnih okoliščinah vsak podjeten gostilničar vesel vsakega gosta?
Kdaj?
Pod socialistično oblastjo nikoli!
Kdaj si bomo torej izbrali oblast, ki ne bo ujeta v socialistične zablode?!
France Cukjati, dr. med.