Kdor nima ravno spomina zlate ribice, se bo spomnil, kako je lani jeseni premier Marjan Šarec učil vodilne državnih podjetij, kje lahko in kje ne smejo oglaševati. Skoraj sočasno je takratni minister za kulturo Dejan Prešiček napovedal, da bodo “v duhu časa” spremenili medijsko zakonodajo, tako da bo vladajoča koalicija lahko oglobila medije. Politika sta se seveda zaklinjala, da mislita na “preprečevanje širjenja sovražnosti in nestrpnosti”, ampak saj veste, kaj to v Sloveniji pomeni: da nimaš enakega mnenja kot levica, ne tuliš v isti rog kot medijski mainstream in ne deliš svetovnega (multikulturnega) nazora aktualne vlade.
Novinarski ceh seveda ni skočil pokonci, ni protestiral proti poskusom političnega dirigiranja medijem, intelektualci niso obvestili mednarodne javnosti o vpletanju v uredniške politike četrte veje oblasti, čeprav sta imela Šarčevo in Prešičkovo izvajanje (po definiciji) o medijih vse znake ukrepov, ki so značilni za diktatorske režime. Celo več. Največje cehovsko združenje novinarjev je salutiralo premierjevim navodilom državnim podjetjem, kulturnemu ministrstvu pa je očitalo, da je pri napovedanih spremembah premalo ambiciozno. Premalo ambiciozno? “Brez zelo konciznega razmisleka, kakšni mediji in kakšno novinarstvo so v interesu slovenskih državljanov in v katero smer lahko država s svojo politiko usmerja razvoj, so vsi lepotni popravki zakona brez smisla,” so zapisali v Društvu novinarjev Slovenije (DNS). Ja, prav ste prebrali. V DNS so se zavzeli, naj država določi, kateri mediji sploh lahko izhajajo, saj “se slovenski medijski trg že leta oblikuje po svoje in mimo javnega interesa”.
V svobodnih in demokratičnih družbah bi morali zvoniti vsi mogoči alarmi, a niso. Tudi zato je današnja provokativna naslovnica Demokracije, ki vas je mogoče šokirala, več kot upravičena in ima več zveze z dejanskimi razmerami kot naslovnica Mladine, na kateri je madžarski premier Viktor Orbán upodobljen kot nacistični firer, ob njem pa Janez Janša, predsednik največje opozicijske stranke. Urednik Mladine Grega Repovž je za portal Politico upravičil Mladinino naslovnico, češ da Orbán “govori kot fašist, deluje kot fašist, uporablja antisemitsko retoriko”.
Drage bralke in dragi bralci, malo pomislite. Izjava Mladininega urednika je prišla, potem ko je uradna Budimpešta zaradi naslovnice protestirala pri uredništvu in slovenskem zunanjem ministrstvu, ker velika večina Madžarov Orbána pač ne vidi kot nacista ali fašista. Ta protest je bil označen kot “izraz predstave o popolnem oblastnem nadzoru, discipliniranju in obvladovanju medijev”. Resnica je, da ta “incident” ne bo imel absolutno nikakršnega vpliva na slovenske medije, še manj jih bo discipliniral ali cenzuriral. Ta diplomatska nota ne more biti nikakršen pritisk na medije ali uredniško politiko, je samo reakcija na kontroverzno upodobitev demokratično izvoljenega predsednika vlade sosednje države. Podobno je z domnevnim prisluškovanjem novinarjem POP TV in poskusom vplivanja, da se določen prispevek umakne. Ampak če sta zaradi tega ogrožena nacionalna varnost in svoboda medijev, potem se Slovenije Bog usmili.
Svoboda govora je ali je ni. Svoboda medijev je ali je ni. Ni nekaj vmes. Ne more biti nekaj, kar je samo odziv tuje države, da njihov premier ni fašist, napad na svobodo govora in medijev, po drugi strani pa domače spreminjanje regulacij za lažji pregon drugače mislečih to ni. Ne more biti svoboda medijev le takrat, ko govori levica, ko pa to počne kdo iz nasprotnega ideološkega pola, svobode govora ni več. To je hipokrizija non plus ultra, to nima prav nikakršne zveze v svobodo, o kateri levičarji tako radi govorijo. To, da so vladajoči poslanci zaradi diplomatske note zahtevali celo razpravo na skupni seji odborov za kulturo in zunanje zadeve, je pa sploh onkraj vsakega razuma.
Jože Biščak