“Stop najemanju maternic” in “Za življenje” je kampanja, ki jo je sprožilo italijansko združenje “Generacija družina”, da bi ozavestili ljudi o trgovanju in komercializaciji ženskih maternic za nadomestno materinstvo. “Dva očeta ne moreta postati mama” ali “Dve materi ne moreta postati oče” so razglašali plakati po Rimu, Milanu in Torinu.
CENZURIRANI. Plakate je cenzurirala politična korektnost, cenzurirala jih je samo ideja, ki se zaradi biznisa tudi na račun otrok ne ozira na nikogar. V Italiji so ti plakati povzročili takšen škandal, da je ukaz za njihovo odstranitev oziroma njihovo prekrivanje izdala celo občinska administracija v Rimu in Torinu, občinah, ki ju vodita župana stranke 5 zvezd.
Maternica za najem je v vseh pomenih pravi trg, ki ga Evropa tolerira, čeprav je evropski parlament že leta 2015 obsodil “prakso nadomestnih mater, ki zmanjšuje človeško dostojanstvo žensk, ker so njihova telesa in reproduktivne funkcije uporabljene kot blago”; in so še posebej določili, da “bi se morale surogatne nosečnosti, ki predstavljajo reproduktivno izkoriščanje in uporabo človeškega telesa za ekonomski nadomestek, še posebej pri ranljivih kategorijah žensk v državah v razvoju, prepovedati”.
Maternice v najem so postale biznis
Ne samo evropski parlament, tudi Svet Evrope je leta 2016 prepovedal nadomestno materinstvo v vseh svojih oblikah. Tudi veliko posameznih držav se je izreklo proti oblikam nadomestnega materinstva. Novi italijanski minister za družino Lorenzo Fontana (Severna liga) je takoj pojasnil njegovo celostno kontradiktornost: “Maternica v najemu je praksa, ki je v Italiji prepovedana, a jo nekateri državljani naročijo v tujini in to želimo prepovedati. Menimo, da je bistvenega pomena dostojanstvo žensk in otrok, ki na žalost s tem postanejo zgolj predmeti.” Pa vendar tu ne gre za desna ali leva stališča. Tudi nova podpredsednica španske socialistične vlade Pedra Sancheza Carmen Calvo je nadomestno materinstvo obsodila kot nesprejemljivo prakso, ne samo ker se s tem komercializira žensko telo, pač pa tudi zaradi izkoriščanja teles najrevnejših žensk, ki posojajo svoje telo za denar, da bi preživele.
Sama obsojanja torej, ki pa niso ustavila zunajevropskih združenj, ki so prišla v Evropo zaradi biznisa ter so začela ustvarjati in napajati povpraševanje po maternici v najem.
Evropski parlament promoviral reproduktivni turizem
V Bruslju je bil prejšnji mesec celo čisto pravi sejem maternic za najem. “Man having babies” (“Moški z otroki”) je bil naslov manifestacije, ki je v Bruslju potekala med 22. in 23. septembrom. “Največji sejem, posvečen homoseksualnim moškim, ki želijo imeti otroke, se že četrtič vrača v Bruselj!” je pozival plakat, ki je vabil vse zainteresirane iz vseh delov Evrope, da bi ga obiskali. Vhod v hotel Hilton je spominjal na pravo tržnico: stojnice različnih društev, na katerih so razlagali o legalnih poteh za pridobitev otroka z nadomestno materjo, mape s fotografijami žensk, ki dajejo svojo maternico v najem, s cenikom, ki gre glede na “kakovost” nadomestne matere od najmanj 95 tisoč pa vse do 160 tisoč dolarjev.
Meni kot v restavraciji. Stojnica, na kateri se ponujajo paketne storitve, vključno z letalskimi kartami in seznamom hotelov, kot da gre za turistični sejem. Prav to je pravzaprav tudi bil. Šlo je za promocijo nekakšnega “reproduktivnega turizma”, ki za seboj skriva črni trg izkoriščanja in trgovanja z ljudmi, v katerem je na tisoče žensk, ki oddajajo svoje maternice, in kjer prav toliko novorojenčkov ob rojstvu iztrgajo iz maternic, vse torej, kar je v nasprotju z Mednarodno konvencijo o varstvu otrokovih pravic in Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.
Zakaj torej cenzura? Cenzura evropskega parlamenta in Sveta Evrope? Ker se poskuša izogniti temu, da bi tisoče kamboških ali ukrajinskih žensk moralo postaviti na trg svojo maternico v zameno za kakšen dolar za preživetje? Cenzura pojava, ki komercializira otroke in jih, namesto da bi jih obravnaval kot človeška bitja, obravnava kot blago? Cenzura italijanskih plakatov je vnovični dokaz, da nam vlada politična korektnost, ki namesto ugovarjanja z argumenti, obrazložitvami in debatami raje preiskuje in obsoja, brez možnosti za odgovor. Do skrajnega dejanja cenzure.
Marco Gombacci