Medijska zakonodaja in recikliranje komunistične navlake

Miro Petek

Ministrstvo za kulturo in njegov direktorat za medije sta si pred koncem leta privoščila še eno blamažo: neuspeli poskus novele medijskega zakona. Poznam ekipo, ki dela na medijskem direktoratu, so dobri strokovnjaki in jasno je, da sprememba Zakona o medijih ni zrasla na njihovem zelniku. So uradniki in poslušajo, kar jim naroči minister, državni sekretar ali direktorica direktorata. Ti trije povedo, kakšna je koalicijska pogodba, kakšen zakon hočejo in dajo usmeritve za nov ali spremenjeni zakon. Ali pa ga enostavno naročijo od zunaj, pri svojih ljudeh, in to dobro plačajo. Takšen privilegirani pisec medijskih zakonov je bil v preteklosti eldeesov oziroma zaresov kader Jurij Žurej, ki je za pripravo zakonov dobil zelo lepe denarje, čeprav njegovi zakoni nikoli niso šli skozi parlamentarno sito.

Cerarjeva vlada: Nočejo ali ne znajo?
Zakaj blamaža in sramota? Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Zmed-E) je bil pripravljen za javno obravnavo, vendar se je spotaknil že na koalicijskem usklajevanju in tako do javne obravnave sploh ni prišlo. Koalicija je osnutek zakona povozila in minister Peršak je tudi napovedal, da sprememb na področju Zakona o medijih in Zakona o RTV v tem mandatu ne bo. Kar je dobro, kajti do volitev je le še nekaj mesecev in z vsako spremembo bi naredili le še večjo neumnost in škodo. Slabo pa, da v štirih letih z ustavno večino v parlamentu niso bili v stanju sprejeti nove medijske zakonodaje, ki je zaradi silnih sprememb na področju medijev resnično potrebna osvežitve. Z majhnimi popravki še vedno velja zakonodaja, ki je bila sprejeta v prvem mandatu vlade Janeza Janše. Zakonodaja, po kateri so levi mediji in politiki pljuvali, toda vmes so bile vlade Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in sedaj Mira Cerarja, ki pa niso znali ali niso hoteli spreminjati teh zakonov.

Recikliranje komunistične navlake
Predlagane spremembe medijskega zakona z recikliranjem medijske komunistične navlake so se torej ustavile, preden se je zakonodajni postopek sploh začel. Seveda so v načrtovanih spremembah zakona ustrezno poskrbeli, da bi dobili proračunski denar le mediji iz njihovih vrst, da bi omogočali financiranje projektov posameznim medijem in novinarjem, odprli so velik prostor diskrecijskega odločanja in pretakanja denarja na všečne medije in novinarje. Koalicijskim partnerjem te spremembe niso ustrezale: ne vemo, ali so hoteli še več ali je bilo ponujeno vendarle preveč tudi za okorele revolucionarje.

Neumnosti v predlaganih spremembah je toliko kot stavkov, vendar se ustavimo pri tem, kako so se lotili urejanja statusa samostojnega novinarja. Korak v svinčene čase in prva neumnost je, da se je za samostojno opravljanje novinarske dejavnosti potrebno registrirati pri pristojen ministrstvu, ki nato opravi vpis v razvid samostojnih novinarjev. Tako je bilo tudi doslej, sprememba tega ni kanila odpraviti. Druga neumnost, ki se je ohranjala, je, da mora predhodno mnenje dati strokovna novinarska organizacija (kaj pa, če nekdo ne želi biti član nobenega novinarskega društva ali združenja?). Nova neumnost je, da je novela zakona predvidela VII. stopnjo izobrazbe za samostojne novinarje, medtem ko po redakcijah  dominantnih režimskih medijev kar mrgoli urednikov in novinarjev s srednjo šolo ali zgolj končano osnovno šolo. Odgovorni urednik Mladine Gregor Repovž bi tej zakonski dikciji nasprotoval, če bi bil “freelancer”. Vrli pisci so za samostojnega novinarja predvideli, da lahko opravlja svojo dejavnost kot edini ali glavni poklic, če opravlja to dejavnost najmanj polovični delovni čas. Se bo moral vsako jutro “poštempljati”, da bo ministrstvo preverjalo ta status?

Grega Repovž, odgovorni urednik in solastnik Mladine (Foto: STA)

Ali so normalni? Brali bi 20 tisoč prispevkov!
In posladek: šesta alineja predlaganega spremenjenega 22. člena govori o tem, da mora samostojni novinar do “vključno 31. januarja tekočega leta predložiti dokazilo o delu oziroma o najmanj 20 objavah v medijih, ki so vpisani v razvid iz 112. člena tega zakona, za preteklo leto.” Ministrstvo bi rado nadziralo: spet bi imeli komisijo, ki bi prebirala prispevke, s tem bi malo strašila, kako lahko nekoga tudi izbrišejo iz te nepomembne evidence. Za razliko od Velike Britanije, kjer je veliko spletnih strani in institucij, ki nudijo informacije svobodnim novinarjem, kako stopiti v svet medijev, jih informirajo o plačevanju davkov, avtorskih pravicah in podobno, pa v Sloveniji “freelancerje” popisujemo in nadzorujemo. Da ne govorimo o tem, da ta status sploh ni tako ugoden, da bi se zanj novinarji pretepali, čeprav jih je po sili razmer (ali zakona) v razvid vpisanih skoraj tisoč. In na koncu leta bi na ministrstvu listali po 20 prispevkov od tisoč svobodnih novinarjev, torej skupaj 20 tisoč? No, bolj kot status svobodnega novinarja je ugoden položaj tistih samozaposlenih kulturnikov, ki jim državni proračun plačuje prispevke za socialno varnost. Pri teh kulturnikih pa je seveda smiselno in nujno, da po petih letih posebna komisija pregleda, ali prispevek posameznika res kaj pomeni k razvoju kulture.

Ob vseh novih medijskih platformah in razmahu družbenih medijev sodijo takšna razmišljanja zakonodajalca v srednji vek. Tja nas vlada Mira Cerarja tudi pelje, vendar prej še preko razvalin komunizma.

Miro Petek