Mesto žensk in oktobrska revolucija – mati skrajne levice, homoseksualnega in feminističnega lobija

Slika je simbolična. (Foto: iStock)

Mednarodni festival “sodobnih umetnosti” – Mesto žensk se je odvijal od 6. do 14. oktobra v Ljubljani, osrednja tema festivala so bile “Družine drugače”. Po pričakovanjih so  izpostavljali družine z istospolnimi starši, pa tudi poliamorne družine. O “umetniški” vrednosti festivala pa zgovorno pričajo njihovi “umetniški projekti”: Družinski red, spolna demokracija in človeška ekologija , kurbazaspermo, o splavu …

Oktobrska revolucija – mati skrajne levice, homoseksualnega in feminističnega lobija
O svojih ideoloških koreninah so organizatorji Mesta žensk takole zapisali: 23. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk se odvija v času, ko se spominjamo 100. obletnice oktobrske revolucije, katere začetek je tesno povezan z bojem za enakopravnost žensk v družbi. Tako je zaznamovan s pretresanjem norm in nepristajanjem na ideje, ki jih konservativne in nacionalistične ideologije ponovno propagirajo kot nekaj naravnega. Zato letošnji festival Mesta žensk s sloganom nacija_natura_norma odpira prostor odličnim, provokativnim in angažiranim umetniškim predlogom. Umetnice_ki bodo spregovorile_i o splavu, o legalno nepriznanih in ne-normativnih družinah, o biologiji in feminizmu ter o taktikah uprizarjanja spola. Poleg razstav in predstav bodo v programu tudi delavnice, pogovori in konferenca, druženje pa se bo zaokrožilo ob glasbenih večerih ter ob enkratnih filmskih projekcijah, ki bodo dale misliti tudi mlajši publiki.”

Feministični in homoseksualni lobi pripravlja nov lov na otroke
“Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem,” se je slišalo na festivalu. Feministične aktivistke iz Mesta žensk še vedno niso prebolele družinskih referendumov, na katerih je slovenski narod zaščitil družino mame, očeta in otrok. V tej smeri gre njihovo žolčno razpravljanje na festivalnem pogovoru Družine drugače: “Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem. Pri tem je tako uspešen, da se je usidral v zakone, ki jih najbolj boleče izkušajo samske ženske ter lezbični in gejevski pari, ki si želijo otrok. Liberalna stališča so blažja, a zamejena s predstavo o družini kot skupnosti dveh odraslih, po možnosti zakoncev, ki svoji karieri uspešno združujeta z vzgojo največ dveh otrok.”

Iz tega izhaja, da se homoseksualni in lezbični lobi nikakor ni odpovedal svojim željam po posvajanju (tujih) otrok. Njihovih apetitov po posvajanju in kupovanju otrok s tem še zdaleč ni konec. Njihova vizija gre še veliko dlje, vse do poliamornih zvez in vzgoje otrok v “samoorganiziranih skupnostih političnih tovarišic”: “Nič ne pomaga, da temu ne ustreza niti statistika. Ta od leta 1981 v Sloveniji kot družino obravnava tudi zunajzakonsko skupnost in neporočene matere – in leta 2015 se je v takih družinah rodilo skoraj 60 % vseh otrok, pri čemer je bila četrtina vseh družin enostarševska. Od leta 2015 med družine končno umešča tudi istospolne partnerske skupnosti z otroki. Toda obstajajo še druge oblike družin, ki niso zajete v statistike in zakone. Na primer, starševsko vlogo lahko privzame več ljudi: v razširjenih večgeneracijskih družinah so to krvne_i sorodnice_ki, v samoorganiziranih skupnostih političnih sorodnic_kov so to prijateljice_i in tovarišice_i, v poliamoričnih zvezah pa več partnerjev ali partnerk.”

Vas to kaj spominja na socialistične ali nacistične poskuse z otroki “arijske rase”?

Slika je simbolična. (Foto: iStock)

S predsodki, stereotipi, mračnjaštvom nad verujoče za nadaljevanje spreminjanja družinske zakonodaje
V pogovoru z naslovom Nove oblike družin so se organizatorji festivala spraševali, kako nevtralizirati odpor vere do teorije spola: „da bi razumeli te politične in geopolitične debate okoli spola, seksualnosti in družine, še posebej reakcijo religij proti (domnevni) “teoriji družbenega spola”.“

Nevtralizacija vere z izrinjanjem iz javnega prostora in demoniziranjem katoličanov je za skrajno levico, feministične in homoseksualne aktiviste eden izmed nujnih korakov za popolno prevlado v družbi z uničenjem družine mame, očeta in otrok. Drugi korak je nadaljevanje spreminjanja zakonodaje.

O svojih načrtih takole zapišejo:

“Na javnem pogovoru bomo izhajali iz pravne definicije družine in se vprašali, ali Ustava RS v 53. členu res varuje tudi lezbične in gejevske družine ter ustvarja “za to varstvo potrebne razmere”. Vprašali se bomo, ali je odločanje o rojstvih otrok svobodno, če država celi vrsti žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve, in kaj to pomeni za ženske, ki v teh razmerah kljub vsemu postajajo matere.

Kako se soočiti s silnim idealiziranjem in esencializiranjem materinstva? V kakšnih oblikah družin živimo in kakšnih družin bi si želele_i? In kako podružbiti starševstvo onkraj vrtcev in šol na načine, ki bodo vzgojno, skrbstveno in gospodinjsko delo iz zasebne sfere premestili tja, kjer vedno tudi že obstaja: v družbo?”

Franci Donko

Kdo se skriva za “Mestom žensk”?
Po navedbah spletnega portala 24KUL spada  Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk na seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov.

Feministke iz Mesta žensk, ki na svojih festivalih razpravljajo o enakopravnosti vseh družin, v resnici sovražijo družino. Po razkritju medijev so med podpisniki Javna pobuda: Zaščitimo ustavne pravice žensk, ki je bila 16. 2. 2016 objavljena v Mladini, s katero podpisniki zahtevajo, da vlada zaščiti postopke za ubijanje nerojenih otrok.

Februarja 2016 so radikalni aktivisti, med katerimi je tudi Mesto žensk, na vlado naslovili poseben poziv, v katerem zahtevajo, da mora zaščititi pravico žensk do splava. Gre za sporno pravico, ki ni zapisana v slovenski ustavi, temveč si jo je izmislilo ustavo sodišče v devetdesetih letih. Žalostno je, da se radikalne aktivistke iz Mesta žensk zavzemajo za brezplačne kirurške splave nerojenih deklic ter za izumiranje slovenskega naroda in kulture. Mesto žensk spada med zagovornike kulture odmetavanja, kot pravi papež Frančišek, katere značilnost je, da tudi nerojenega otroka iz materinega telesa odvrže kot odpadek.

Kultura smrti je uničujoča tako za nerojene otroke, ki so ubiti na operacijskih mizah, matere in očete, ki trpijo zaradi postabortivnega sindroma, ter slovensko družbo, ki ima eno od najnižjih rodnosti v svetu, hkrati pa najvišjo stopnjo samomorilnosti in depresivnosti.

Franci Donko