Miro in Milojka: Če sama ne znava, bova pa druge učila!

Foto: STA. Miro Cerar in Milojka Kolar Celarc.

V soboto so v javnost pricurljale informacije, da se je finančna luknja v slovenskem zdravstvu poglobila za dodatnih 200 milijonov evrov, kar sicer za poznavalce ni veliko presenečenje, saj je stroka na vse težave in tegobe slovenskih bolnišnic in drugih javnih zdravstvenih zavodov opozarjala že od leta 2015. Bili bi nekorektni, če bi zapisali, da je za vse težave kriva aktualna vlada Mira Cerarja, saj je neurejeno zdravstvo rak rana Slovenije praktično od osamosvojitve, je pa zagotovo odgovorna, da se na tem področju v zadnjih dobrih treh letih ni naredilo popolnoma ničesar. Že zdaj pa lahko mirno zapišemo, da bo šla zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc na smetišče zgodovine po naslednjih volitvah kot najbolj nesposobna šefica omenjenega resorja doslej.

Da je letos spomladi v javnost spravila zmazek, ki so ga celo v koaliciji raztrgali, zanj pa je potrebovala dobri dve leti, ni nobenega opravičila – v vsaki drugi pravni državi bi takšna ministrica zdavnaj odletela, njena politična kariera bi bila končana. Toda Slovenija ni normalna država, saj bi tisti, ki ne znajo in ne zmorejo, radi učili druge. Slovenija ni država, v kateri je najpomembneje, katera stranka gre na volitve z najboljšim programom. V Sloveniji lahko zmaga stranka, ki sploh nima programa. Ne vem, zakaj se ljudje potem še vedno čudijo, zakaj ni nove zdravstvene reforme.

Sicer obstaja nekaj upanja, da septembrske interpelacije, ki bo zanjo že druga v tem mandatu, ministrica Milojka Kolar Celarc ne bo preživela, a tudi v tem primeru se bo agonija podaljšala – vsaj do naslednjih volitev, ko si lahko Slovenci samo želimo, da bi dejansko zmagala stranka, ki ima pripravljen volilni program, ki je še posebej namenjen ureditvi razmer v zdravstvu. Časa ta vlada namreč nima več, kar mi je v telefonskem pogovoru priznal tudi nekdanji zdravstveni minister Tomaž Gantar – predlog zdravstvene reforme bi bilo treba postaviti na povsem novih temeljih, saj Milojkino skrpucalo ni bilo vredno niti obravnave, rezultati reforme pa se tako ali tako ne bi pokazali prej kot v dobrem letu dni.

Foto: STA. Je to najbolj nesposobna vlada v zgodovini Slovenije?

DeSUS, kje si? Sedem mesecev je od zadnjega roka za zdravstveno reformo
Zakaj se torej od zime, ko je padel zadnji Milojkin predlog reforme, ni zgodilo popolnoma nič? Mediji so potihnili, vladni trojček pa mirno vlada naprej. Ne pozabimo, da je DeSUS dal Milojki Kolar Celarc čas do lanskega decembra, da jim na mizo vendarle položi predlog zakona, a je od takrat minilo sedem mesecev, upokojenska stranka pa ves čas molči in požira lastne besede. Zato bo zanimivo videti, ali bodo septembra v tej koalicijski stranki dejansko odrekli podporo ministrici ali pa se bodo, da bi ohranili oblast, predali malodušju in brezdelju ter se v miru pripravljali na nove volitve.

Predsednik stranke SDS Janez Janša ima še kako prav, ko je minuli konec na srečanju odborov v Bovcu izjavil, da bi njegova stranka, če bi v Sloveniji o rezultatu volitev odločal volilni program, ves čas in neprekinjeno vladala. A ker Slovenija ni normalna država, vlada stranka, ki je bila panično ustanovljena pet tednov pred volitvami, da bi se levica obdržala na oblasti. Program stranke ni pomemben, saj namen levice tako ali tako ni karkoli spreminjati na bolje, temveč poskrbeti, da se ohrani “status quo” – da se popolnoma nič ne spremeni. To je vidno na vsakem koraku, od neprodaje Nove Ljubljanske banke do neobstoječe zdravstvene reforme.

Vrnimo se v čas pred tremi leti, ko je Stranka Mira Cerarja (pozneje se je preimenovala v Stranko modernega centra) zmagala na državnozborskih volitvah. Že ime stranke je jasno nakazovalo, kam pes taco moli – levica je v svoje režimske medije lansirala novo politično ime, slednji pa so javnosti to kimajoče prodali kot novo ime, ki bo Slovenijo rešilo pred katastrofalnimi spremembami, ki naj bi se zgodile, če bi se na oblast povzpel Janez Janša. A ravno spremembe so, paradoksalno, tisto, kar si Slovenci ves čas najbolj želijo.

Foto: SMC. Edina stran v Cerarjevem volilnem programu, namenjena zdravstvu.

Zakaj se čudimo? SMC “volilni program” na 26 straneh pisal dve leti, ena stran namenjena zdravstvu
Novo ime je bilo torej za levico pomembnejše od programa, svoja programska izhodišča je namreč stranka SMC na ustanovitveni konferenci predstavila na pičlih dveh straneh, čeprav naj bi Cerarju program skoraj dve leti pisali ugledni profesorji z ekonomske, družboslovne in drugih ljubljanskih fakultet. Kasneje je stranka vendarle predstavila neke vrste program, spisan na skupno vsega 26 straneh, kjer je zdravstvu, ki naj bi bila tudi za Mira Cerarja ena prioritetnih točk, namenila celo eno stran! Kmalu zatem se je, za vsak primer, da ne bi kdo podvomil v naravo te stranke, preimenovala v Stranko modernega centra, ker je pač moderno pred volitvami nekaj obljubljati, po volitvah pa se udobno namestiti na stolčku in uživati.

Slovenija je sicer svetovni fenomen, kar se tiče podpore novim strankam. Dvakrat zapored je na volitvah zmagala stranka, ki je dober mesec dni pred tem sploh še ni bilo. V tujini takšna stranka skozi leta in desetletja nabira svoje člane in volivce, v politično sfero se vključuje skozi civilne iniciative, zbira podpise za referendume, dokler enkrat ne zbere zadostno podporo, da lahko prestopi parlamentarni prag. Tam se takšna stranka potem obdrži, ali pa tudi ne. V vsakem primeru pa njeni poslanci nabirajo politične izkušnje, tvorijo konstruktivno opozicijo, ocenjujejo, kritizirajo delo vlade in podajajo svoje predloge. Poslanci si gradijo svoje ime in morda so skozi prizmo svojega dela nekoč dovolj uveljavljeni in prepoznavni, da jim javnost nameni dovolj velik odstotek glasov, da lahko vstopijo v vlado. Vmes je vodstvo stranke, če je delalo dobro in preudarno, v svoje vrste že zvabilo dovolj uglednih strokovnjakov in si nabralo dovolj izkušenj, da je tudi samo sposobno pripraviti dober politični program – s katerim lahko nato nekoč tudi zmagajo na volitvah.

Slovenija je, ravno nasprotno, dvakrat zapored zaupanje podelila človeku, kateremu marsikdo ne bi zaupal niti svojega bicikla. Zokiju zato, ker bi ga bržkone ukradel, Miru, ker bi z njim padel in ga pokvaril. Z drugimi besedami, slovenski volivci so poleti 2014 vodenje države za naslednja štiri leta zaupali neizkušenemu, nekompetentnemu in celo popolnoma neznanemu kadru. A ta kader ne premore niti kančka samorefleksije, temveč arogantno za vse svoje napake in ne(delo) krivi druge. Za neuspešne projekte tako Cerar krivi zdaj opozicijo, zdaj desničarske medije, o tem javno jamra na nacionalni televiziji, vmes pa, za vsak primer, da ne bi kdo podvomil drugače, novinarskim kameram nastavlja listke z napisi, da ne jamra in išče rešitve.

Foto: STA. Mirov zloglasni slogan. Miro ne jamra. A Miro tudi ne dela.

Butalci: Sami ne znajo, a so pametnejši od drugih
Tako se obnaša tudi zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc. Pogosto zahteva glave vodilnih funkcionarjev v javnih zdravstvenih ustanovah, denimo v Univerzitetnem kliničnem centru, kjer je zahtevala odstop generalnega direktorja Andraža Kopača in strokovne direktorice Marije Pfeifer, in sicer zaradi “neurejenih razmer” na Pediatriji, ki bi jih v prvi vrsti morala urediti sama, a se je raje obrnila proti kadru, ki ga je tja, paradoksalno, nastavila prav Cerarjeva vlada. Kolar Celarčevi je z omenjenima dvema pravzaprav skupno le to, da nihče od njih na tako odgovorno mesto sploh ne spada.

Takšni podvigi premierja in njegove ministrice še najbolj spominjajo na tisto slavno zgodbico o Butalcih, ko se je butalski čevljar odpravil po svetu čevljariti, čeprav tega poklica v življenju še nikoli ni opravljal. Ko so ga prijatelji pobarali, kako mu bo šlo, ko pa do zdaj ni potegnil niti drete, je mirno odgovoril: “Če ne znam, bom pa druge učil!”

Medtem, ko je v slovenskem zdravstvu nastajala nova finančna luknja, se je Milojka Kolar Celarc ukvarjala z nepomembnimi vprašanji, kot so denimo koncesije in tobačna zakonodaja. Tu se je porabljajo preveč energije, ki bi morala biti usmerjena v usodo predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, a verjetno je ministrica zdravstveno reformo namerno pustila v predalu, saj ji preprosto ni bila kos, zato se je lotila navideznega reševanja drugih problemov, da ji javnost ne bi očitala, da ničesar ne dela. Ves ta čas pa je finančna luknja rasla in se poglobila do 200 milijonov evrov, ki jih bomo spet plačali davkoplačevalci. Verjetno bo luknja še malce globlja, ko se vlada konec avgusta vrne z dopusta, namesto da bi se reševanja problema lotila takoj.

Foto: EPA. Slovenci niso Švicarji, nimajo neposredne demokracije. Imajo pa priložnost enkrat na štiri leta izstaviti račun za delo politike.

Ustvarili so slabo banko. Slabega zdravstva ne morejo – ker ga že imamo
Ob vsem tem je vredno spomniti, da je levica v Sloveniji že ustvarila več milijardno bančno luknjo, a je na videz država težave rešila tako, da je slabe terjatve prenesla na DUTB oz. t. i. slabo banko. Ko so namreč slaba posojila prenesena na slabo banko, lahko banke spet začnejo opravljati funkcijo dajanja posojil gospodarstvu, kar je osnova za gospodarsko rast in blaginjo državljanov … Zdaj pa je ustvarila še velikansko finančno luknjo v zdravstvu, ki pa je ne morejo tako preprosto rešiti s kakšnim t. i. slabim zdravstvom. Tega tako ali tako že imamo. Tako vlada kot opozicija se strinjata v točki, da bo luknjo treba zakrpati z našim denarjem, problem je le v tem, da za to znova nihče ne bo neposredno odgovarjal.

In za konec še primerjava s Švico, z deželo, kakršna si je ob svoji osamosvojitvi želela postati Slovenija. Poleg neštetih drugih razlogov se Švica od Slovenije loči tudi po tem, da ima učinkovito organizirano zdravstvo. Tam zdravstveno zavarovanje ureja več kot 90 zasebnih zavarovalnic, ki so podrejene trgu, skrbijo pa tudi za varčno porabo denarja, saj bolnice in pacienti ne morejo izkoriščati zavarovalnic, ki skrbno ravnajo s svojim denarjem, s svojimi storitvami pa se vsi bojujejo za paciente. Bolnice in zavarovalnice. V Sloveniji se pacienti bojujejo sami zase, za svoje preživetje, v dolgih čakalnih vrstah.

Švica pa se od Slovenije loči tudi po tem, da ima neposredno obliko demokracije, t. i. konkordančno demokracijo, kjer vlada deluje skupaj v dobrobit ljudstva, edina prava opozicija pa je ljudstvo, ki njihove predloge oz. zakone potrjuje ali pa zavrača na referendumih. Slovenci pa smo ob osamosvojitvi sprejeli predlagano predstavniško demokracijo, kjer smo le vsaka štiri leta, zadnja leta resda pogosteje, povabljeni k politični participaciji oz. izboru svojih predstavnikov v parlament. Takšno leto je naslednje leto, zato dobro premislite, kdo si v naslednjem mandatu zasluži vaše zaupanje in kdo mora biti kaznovan. Naslednje leto lahko izstavite svoj račun.

Luka Svetina