Mnogotera sporočila primera Novič

Proces proti Milku Noviču je že na daleč kazal, da bo zadeva padla, ako imamo pri nas še vsaj kakšno skromno sled ali ostanke pravne države. Noviču se je godila krivica, to je jasno in to se bo verjetno pokazalo tudi v nadaljevanju tega procesa. Ob spremljanju in analiziranju Novičevih medijskih izjav pa je resna nevarnost, da bo Novič z raznim obtoževanjem povzročil drugim podobne krivice, kot so se zgodile njemu.

Težko verjamem, da je med znanstveniki, raziskovalci in doktorji znanosti na Kemijskem inštitutu, ki bo prihodnji teden praznoval sedem desetletij, toliko gnilobe in pokvarjenosti, kot to skuša prikazati Novič. Če bi to držalo, potem je treba ta inštitut z zakonom takoj prepovedati, ljudem pa vzeti doktorate in jih zaradi goljufij in prevar poslati v zapor. Predvsem pa je treba najti pravega morilca Janka Jamnika, vendar je vprašanje, ali organi pregona pravega morilca želijo poiskati oziroma ali so ga sposobni poiskati.

Težko je živeti v sovraštvu do drugih
Sovraštvo je hudo čustvo in tudi sam sem bil v času, ko me je napadla drhal iz kriminalnega podzemlja, v položaju, ko bi moral neizmerno sovražiti tako napadalce kakor tudi naročnike napada. Tega sovraštva sem se otresel, kajti živeti v sovraštvu do drugih je skrajno mučno. Ko sem pred dnevi menda po petnajstih letih od blizu videl tistega modela, ki je bil medijsko osumljen kot naročnik in plačnik likvidacije, sem ga pri sebi pomiloval. Mož je sicer ohranil bajno bogastvo, vendar je s svojo polizano frizuro in sivo obleko stal v nekem kotu kot en velik revež, saj so se ga ljudje izogibali in po malem sramovali. Naj je ta beda od človeka še tako brez čustev in razuma, pa se vendarle že na daleč opazi, da mu je kljub vsemu še vedno nerodno stopiti v javnost. Včasih pa so se ljudje prerivali ob njegovi bogato obloženi mizi, da bi kakšna drobtinica padla tudi za njih. Stigma naročnika in plačnika likvidacije ga spremlja, zato je že dovolj kaznovan in z moje strani je vreden sočustvovanja in pomilovanja, ne sovraštva, ker bi zaradi sovraštva trpel jaz sam, ne on.

Kdo po kom: Severna Koreja po Sloveniji ali Slovenija po Severni Koreji?
Novič bo že vedel, kaj hoče in kaj dela, meni pa je ta primer zanimiv tudi zaradi tega, ker je nakazal na popoln kolaps slovenskega pravosodja. Minister Klemenčič in celotna Cerarjeva vlada z dobro mero inventivnosti – ali manipulacije, kakor hočete – prikazujejo stanje v sodstvu kot uspeh in napredek. Toda izstopajoči primeri, ne nazadnje tudi statistika, če jo beremo pod črto ali med vrsticami, tega ne kažejo. Primer Patria in Janez Janša sta v zadnjem času še vedno najbolj razvpita primera pokvarjenosti tako imenovane tretje veje oblasti, ki ima v rokah prisilo. Ljudi pošiljajo v zapor na osnovi izmišljenih in prirejenih “dokazov”. Sodstvo kot tretja veja oblasti pri nas še zdaleč ni samostojna, ampak je podaljšek izvršne veje oblasti, v tem primeru Cerarjeve vlade, še bolj pa podaljšek omrežja, ki v resnici vodi to državo. Mediji kot četrta veja oblasti namesto kritične refleksije dogajanja v sodstvu in nadzora nad pravosodjem s svojim nekritičnim pristopom legitimirajo to početje. Krive, krivične, skonstruirane obsodbe, zapiranje ljudi kot v času najhujšega komunističnega režima, pomenijo razkrajanje in propad te države že na kratek rok. Sodnik, ki se v imenu ljudstva (kakšna ironija!) odloči, da bo kljub pomanjkanju dokazov, krivega pričanja ali prirejene dokumentacije nekoga zaprl, ne nosi nobene odgovornosti ali kakšnih posledic. Naprotno, če zapira ljudi, ki niso po volji vladajoči strukturi, je z napredovanji celo nagrajen. Težko je reči, ali se Severna Koreja zgleduje po slovenskem pravosodju ali Slovenija po Severni Koreji.

Sodstvo poslati v stečaj
Slovensko sodstvo je treba poslati v stečaj in začeti vse na novo. Stečaj je mišljen kot metafora, le kot medklic za vse tiste, ki bodo skakali v zrak, kako si nekateri želimo uničenja sodne veje oblasti. Potrebujemo novo zakonodajo in sodnike, ki bodo razumeli svoje poslanstvo, ki ne bodo opravljali svojega poklica kot podaljšana roka politike in vplivnega ozadja, sodnike, ki bodo za svoje pošteno delo pošteno nagrajeni in ki bodo s svojim delom vzpostavljali in ohranjali ideal pravne države.

Reforma sodstva je nujna. Na nekaterih slovenskih sodiščih na prvi stopnji pade kar polovica sodb. Na nekaterih manjših sodiščih je zaposlen vsega en sodnik, specializacija ni mogoča, sodišča so tam le zaradi pritiskov lobijev in lokalnih politikov, čeprav so ob takem sojenju in kadrovski zasedbi le potrata časa in denarja in ne zagotavljajo učinkovitega pravnega varstva. Vrhovno sodišče razveljavi kar eno tretjino sodb, ko se ljudje zaradi razsojanja Okrožnega sodišča pritožijo na višjo instanco. Še slabše je v vrhovih sodne oblasti, kamor sile kontinuitete postavljajo sebi zveste, predvsem pa zelo sporne ljudi.

Tako kot se ta oblast ne more lotiti reforme volilne zakonodaje, ker bi s pravičnim in učinkovitim volilnim sistemom izgubili oblast, vendar bi državi s tem koristili, tako tudi ne moremo pričakovati resne reforme slovenskega sodstva. Vse to nas potiska naprej v preteklost.

Miro Petek