Letos bo 155. obletnica znamenitega govora, ki ga je imel Abraham Lincoln v Gettysburgu, potem ko sta se tam spopadli dve vojski. General Robert E. Lee s svojo vojsko, ki je želela odcepitev od zvezne države, in vojska generala Unije Georgea Gordona Meada. V tej, verjetno največji bitki na področju ZDA, je konfederalna vojska izgubila. Tej bitki so sicer sledile še mnoge, je pa verjetno napovedala izid državljanske vojne. Izgube, kot radi rečemo žrtvam vojne, so bile izjemno hude, na strani Zvezne vojske vsaj 23.000 vojakov, na strani konfederacije 28.000. Žrtve so seveda imele imena, imele so svojce, žalujoče in ja, imele so tudi pokop. Zgodovina govori o tem, da so komemoracijo za na hitro pokopanimi, saj je bila bitka poleti v času hude vročine, predvideli za začetek novembra, nato pa prestavili, ker predvideni glavni govorec Edward Everett ni uspel pripraviti svojega govora pravočasno. Zato se je komemoracija zgodila šele 19. novembra. Prišlo je do odločitve, da na tej komemoraciji govori tudi predsednik Abraham Lincoln. Predsednik je imel svoj govor po zaključku dvournega govora uradnega govorca. Lincolnov govor, ki je prišel v zgodovino kot eden najznamenitejših, je obsegal vsega 300 besed. V dveh minutah je Lincoln opozoril Američane na dejstvo, da so njihovi predniki ustvarili državo, posvečeno ideji o svobodi, in da so vsi ljudje rojeni enaki. Da bo svet žrtve pozabil zelo hitro in da je dolžnost preživelih dokazati, da ta ali katerakoli druga država, ki je ustvarjena v duhu svobode in enakosti, lahko obstane. Njegove besede, ki so vklesane tudi v njegov spomenik v Washingtonu, bi morale biti vklesane tudi v glave vseh ljudi, predvsem politikov: “and that government of the people, by the people, for the people, shall not perish from the earth”. (Vladanje ljudstva, od ljudstva in za ljudstvo naj ne izgine z obličja zemlje.)
Zanimivo, vsaj meni, je, da na 150. obletnico tega zgodovinsko pomembnega govora, ki je temelj moderne demokracije, ni bilo takratnega predsednika ZDA Barracka Husseina Obame. Ne nazadnje, tako so nas učili, je državljanska vojna prinesla odpravo suženjstva, Barrack Obama pa kot prvi temnopolti predsednik ZDA po 150 letih ni čutil prav nikakršne potrebe po obeleženju te slavne bitke in še bolj slavnega govora svojega predhodnika. Če je neudeležbo opravičeval s svojo nepomembnostjo in intelektualno inferiornostjo v primerjavi z Abrahamom Lincolnom, to seveda lažje razumem in sprejmem.
Moja generacija, vajena večurnih govorov v tedanjih skupščinah, naj si bo republiških, kjer je Edvard Kardelj v Ljubljani znal mučiti delegate ure dolgo, takratna RTV Ljubljana, ki se ni smela imenovati RTV Slovenija, pa je v črno-beli, pravilneje bi rekli v rdeči tehniki, državljane z neposrednim prenosom teh govorov posiljevala ure in ure, ali pa v zvezni, kjer so se po dolžini govorov prepoznavali pomembnejši od manj pomembnih, o nekajminutnem govoru A. Lincolna ni bila podučena. Kar pa ne pomeni, da nam bi izobraževalni proces funkcijo političnega govora prihranil. Še na fakulteti smo se učili skoraj na pamet, ne 300-besedni Lincolnov govor, da ne bo pomote, temveč Titov govor v Splitu. Tega 3 in polurnega govora nisem spremljala, verjetno so starši mislili, da mi bo komaj dobro rojeni prihranjen, vendar ne, pričakal me je že v gimnaziji. Na Pravni fakulteti pa seveda ni bil le omenjen, temveč je bil celo izpitno vprašanje. Govor, v katerem je ob spremljanju 150.000 ljudi, ki so frenetično vzklikali Tito – partija, tedanji dosmrtni predsednik povedal, da je ideja o tem, da je demokracija, in da zaradi tega ni stvar partije, da odgovarja za napredek, zmotna, kajti, kdo drug pa bo odgovarjal, če ne oni, komunisti.
Odgovornosti ni bilo
Pa so res odgovarjali? Takrat ali danes? Za napredek, ki ga ni bilo, vsaj ne takega, ki bi ga sicer dosegli brez njih? Ki sta ga dosegli nam po razvoju bližnja Avstrija ali Severna Italija? So za zablode odgovarjali po padcu režima? So vsaj priznali odgovornost? Od komunistov, članov partije, je edini, ki na vse konce in kraje priznava odgovornost, Borut Pahor, ki se tudi edini zaveda, da z verbalnim prevzemanjem odgovornosti za vse in vsakogar ne prevzema dejansko nikakršne odgovornosti. Ker odgovornost brez sankcij je ništrc, kot bi rekli naši stari starši. Nasprotno, s tem ko na verbalnem nivoju prevzame odgovornost, je veren naslednik tovariša Tita, ki tudi ni nikoli odgovarjal za nič, čeprav je v večurnih govorih zahteval odgovornost vsaj od komunistov, če že ne od samega sebe.
In tako počasi pridemo do padca komunističnega režima in do trenutka, ki je kar vpil po odgovornosti. V Zahodni Nemčiji so po koncu 2. svetovne vojne izvedli proces denacifikacije, ki je zajemal razpustitev nacistične stranke, odpravo vseh nacističnih zakonov, kaznovanje vseh, ki so sodelovali pri vojnih zločinih, odstranitev vseh pomembnejših nacistov z vplivnih položajev.
Družbe, ki so izvajale lustracijo so uspešnejše
Ker je bila komunistična oblast totalitarna in je izvajala pritisk na vse ljudi, s tajno policijo in podrejenim sodstvom, hkrati pa je bilo ovaduštvo kot nekakšen nacionalen šport prisotno v šolah, službah, na raznih prireditvah in nemalokdaj tudi znotraj družine, so se državljani v strahu uklonili in postali del sistema. Beg pred tem sistemom je bil možen le v tujino. Upanje, da bo s padcem komunizma sesut tudi totalitarni sistem, pa je vsaj v Sloveniji umrlo. Za razliko od Poljske, Češke, Slovaške, ki so sprejele različne lustracijske zakone, v Sloveniji te moči nismo imeli. Navkljub dejstvu, da je jasno, da je lustracija bližja disciplinskemu postopku kot kazenskemu, se vsakogar, ki omenja možnost lustracije, prikazuje kot revanšista najbolj zavržne vrste. Kot da bi bil sploh kdo, ki ni bil del komunistične klike, sposoben revanšistično poklati klavce! Nasprotovanje lustraciji tudi kaže, da še ni mogoče rešiti globoke moralne krize družbe, ki še vedno živi v laži, jo kontinuirano obnavlja in v njej vzgaja mlado generacijo. Moralna nečistost, kot je nekdo označil današnje stanje, je pri ljudeh, ki živijo v stalnem zanikanju, ostala in se ponovno krepi. Zato nas ne bi smele čuditi prireditve kot tista v Dražgošah, ko v ponaredkih partizanskih uniform pijančujejo in se norčujejo iz žrtev generacije, rojene po 2. svetovni vojni, ne bi nas smelo čuditi čudaštvo ZZB za »vrednote NOB«, ne bi nas smelo čuditi, kdo je predsednik Vrhovnega sodišča in podobno.
Tudi zato potrebujemo spremembo oblasti, ob vsej pazljivosti, da se laž in moralna nečistost ne vrineta ponovno v parlament in vlado. Da končno dobimo vlado »of the people, by the people, for the people«!
Lucija Šikovec Ušaj