Vsi poznamo tisto, da siti lačnemu ne verjame. Enako velja, da zdravi bolnemu ne verjame. Ne verjame, da je čakal več mesecev, da so mu postavili diagnozo, ne verjame, da te je sposobna klinika, ki opravlja en poseg, zaradi nekega nekajminutnega pregleda poslati k osebnemu zdravniku. Ne verjame, da ti bo on dal napotnico za specialista na sekundarnem nivoju, in ne verjame, da boš po večmesečnem čakanju prišel na vrsto in od specialista dobil napotnico za kliniko, kjer si začel svojo pot. In da boš tako dobil predvideni rok za nekajminutni pregled čez 11 mesecev. Ne verjame zdravi temu, ne!
Ne verjame tudi temu, da obstaja prisilna psihiatrična hospitalizacija, komor te odpeljejo z dvema reševalnima voziloma in policijskim spremstvom. Na podlagi pogovora, v katerem si malo obupan, vendar ne groziš ne s samomorom ne z umorom, niti ne verjame, da pa po poskusu samomora dobiš čez dva dni odpustnico in morajo svojci uporabiti vse vezeali kako se že tistemu reče, da te sprejmejo v program zdravljenja. Skratka, ko si zdrav, je zdravstvo v naši državi zelo dobro. Javno, dostopno, zastonj … Vse te lepe misli opustiš, ko zboliš. Ali ko zboli kdo od tvojih svojcev. Ali, najslabše možno, ko zboli tvoj otrok, nova pediatrična klinika pa nima osebja. Potem na vrat na nos spreminjajo zakonodajo in slovenski naivni javnosti prodajajo, da prihajajo zdravniki iz ZDA, torej iz države, nečlanice EU.
Kakšno presenečenje je, ko izveš, da prihaja iz države, ki ima res kratico iz treh črk, vendar ni ZDA, ampak BiH. Ker tam so tako dobre medicinske fakultete, da zdravniku ni potrebno niti znanje slovenščine. Zdravile bodo njegove roke in z osebjem se bo razumel, bo dobra družba. Če ne bo razumel pacientov, njihovih staršev, koga pa to pravzaprav zanima. Prevzetnost in pristranost je žal Jane Austen že napisala. Pa bi lahko naredili “rewrite”, namesto premoženja očeta Benneta, ki ga deduje izključno moški potomec, imamo pri nas premoženje ZZZS, ki ga dedujejo izključno člani udbovske združbe. In novo zaposleni zdravnik bo – ali njihov del še iz časa skupne Udbe ali pa bo tiho. Dokler si ne bo pridobil pravice zapustiti Ljubljano in s trebuhom za kruhom veselo po schengenski Evropi.
Te dni me je najbolj zmotila izjava, da direktor bolnišnice, ki je uničila življenje na svet prihajajočega bitja in njegove družine, ni razmišljal o odpravi pomanjkljivosti, o zmanjševanju strokovnih napak, o izboljšanju organizacije, ne, razmišljal je o skladu, v katerega bi mi vsi vplačevali, da bi na koncu, ko bi se nekdo na nas zmotil, dobili odškodnino. Ni pomislil, da plačujemo zavarovanje zato, da bi nas pozdravili, in ne, da bi nas še bolj okvarili. Tudi, da bo prevzel vsaj del formalne odgovornosti in izjave. da bodo stanje izboljšali, ni bilo slišati. Ne, omenjeni predlaga sklad, iz katerega bi se krile odškodnine za napake in v katerega bi seveda vplačevali davkoplačevalci in ne zdravniki.
Prihajajo temnorjavi časi
Zapustila nas je najbolj trdoživa in najbolj nesposobna ministrica za zdravje v ne več tako kratki zgodovini. Zadnji teden so se na ministrstvu vrstili poslovilni kanapejčki, sedaj pa je sicer vedno zasedeno parkirišče prazno. To seveda ne pomeni, da lahko svoj avto parkiraš tam, kje pa, ampak zanimivo pa je le videti, da so očitno stavbo množično zapustili ravno tisti, ki so imeli rezervirana parkirišča. Boste rekli, da sem malenkostna? Potem niste nikoli ob osmi uri zjutraj skušali parkirati na Štefanovi ali v okolici. Res je, da Zoran Janković prodaja dovolilnice, ki pa ti dovolijo parkiranje, če seveda najdeš mesto. Res je tudi, da je vse več parkirnih mest oddal v zakup javni upravi ali pa naredil več parkirnih mest, da bodo lahko posebneži priključili svoje električne avtomobile. Teh 5 parkirišč ni nikoli zasedenih, mogoče le eno. Niti dveh še nisem videla hkrati zasedenih, a red mora biti in redarji komaj čakajo, da te oglobijo, ker si zasedel mesto, ki ga sicer nihče ne bi. Ampak parkirišča so seveda tema za eno dolgo kolumno. Rusko ruleto, ki jo igramo vsi, ki gremo z avtom v center, pa smo si prislužili. Tako kot ministrico za zdravje. Ker kakor boš sejal, tako boš žel. Pa naj leti to na ministra ali župana. In sejemo na splošno slabo.
Pa lep dopust vam želim. In čim daljši naj bo, ker časi, ki prihajajo, ne bodo rožnati, ampak temnorjavi.
Lucija Šikovec Ušaj