Narobe svet

Lucija Šikovec Ušaj

V tem tednu sem se spomnila neke otroške knjige, pravzaprav le neke ilustracije, in sicer na strehe postavljenih hiš. Res se ne spominjam več vsebine, živo pa vidim ilustracijo in ta ilustracija (naj mi bo oproščeno, ne vem čigava) mi je asociirala “družbenopolitično” stanje preteklega tedna ali preteklih dni. Kot da se je vse postavilo na glavo in nas le še nekaj vztraja v povsem nenaravni drži, to je s podplati na tleh in z glavo v zraku.

Falcon
Začelo se je s kar neverjetno zgodbo o vožnji našega premierja in njegovega ožjega dvora s falconom na SP v rokometu v Parizu. Če ga že imamo, naj leti. Falcon namreč, čeprav bi bilo bolj prav, da bi letela Miro Cerar in njegov dvor. Ker se spominjam obrazložitve, da je falcon prvenstveno namenjen nujnim vožnjam organov, sem očitno spet brcnila v temo. Mislila sem, da govorimo o organih, ki ji potrebujejo bolniki za preživetje, ne pa o državnih organih, ki očitno zmorejo preživeti tudi brez tistih organov, za katere na splošno velja, da so za življenje nujno potrebni. Skrbno pa skrbijo za organe, za katere so se sami odločili, da brez njih življenje ni tako prijetno. Ali je letel tudi urejevalec pričesk, ne vem. Če ni, upam, da se bo pritožil. Glava mora delovati vsaj navzven urejeno in je torej »brico« nujno potrebno spremstvo.

Nacionalizacija denacionalizacije ali vi nid mani
Potem, za vrstni red dogodkov ne jamčim, me je malce prevzela ideja Alenke Bratušek, ki bi Zakon o denacionalizaciji dala na referendum. Ali bi torej želela samo prikrajšati vse tiste, ki že 26 let bijejo sodne bitke, da se jim vrne po krivici odvzeto ali pa gre le za prvi korak, kateremu bi sledili tudi ostali, to pa je, da se tudi vsem, ki so vrnjene nepremičnine že obnovili, te ponovno zapleni, še ni čisto jasno. Hkrati bi lahko vzeli tudi vsem političnim nasprotnikom, če so morda uspeli kaj ustvariti, saj ne gre, da bi eni bogateli na račun delavcev, ki jih zaposlujejo. Kje so zlati časi, ko zasebnik ni smel zaposlovati več kot pet ljudi?

Čuš za šus?
Pa se tukaj seveda zgodba ne konča. Pojavi se posnetek, kjer »neki« nekdanji poslanec gosti svoje strankarske sotrpine z “domnevnim” kokainom.

Vsa slovenska javnost pa v zrak, SDS je zadrogirana stranka, pove omenjeni na POP TV. Glede na očitek, da predsednik te stranke skrbi le za svojo dobrobit, pričakujem, da se bo v stilu Karbe pozanimal, ali teče kakšen kazenski postopek v zvezi s preprodajo drog proti zavržnemu predsedniku sicer dobre stranke. Blamaža je popolna, Čuš pa seveda ne razume, da je blamiran v tej zgodbi še najbolj sam.

Pobuda SDS, da se poslance testira, ali so pod vplivom droge, je izzvenela v prazno in nisem slišala, da bi se katerikoli novinar sploh spomnil, da so prav novinarji leta 2006 skrivoma testirali 50 italijanskih poslancev in ugotovili, da številni uživajo mamila. Testi so bili pozitivni vsaj pri šestnajstih poslancih in to na kokain in marihuano.

Smola Smolnikarja
Vendar tedna še kar ni konec. Kanal A nam postreže s prispevkom, za katerega misliš, da jim je v eter ušel pomotoma in je bil pripravljen za prvoaprilsko šalo. Na ekranu smo videli državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo. Kdo je minister, sem morala prav poguglati in če je striček Google “apdejtan”, je to dr. Peter Gašperšič, torej je njegov državni sekretar Tilen Smolnikar, ki ima očitno edino kvalifikacijo, da se piše Smolnikar, kar malce zadiši po infrastrukturi, asfaltu ipd. Če so Čuševi mladci snifali koko, kaj za božjo voljo dajejo temu človeku???

Pogledala sem, kdo mu je podelil naziv magister in ugotovila, da je to seveda tista nekoč razvpita kranjska Sorbona, naš Tilen pa se je v svoji magistrski nalogi zahvalil soprogi in otrokoma, da je spet smel biti študent. Predlagam, da mu družina to omogoči vsaj še enkrat, pa bo v naslednjem mandatu vsaj minister. Zdaj je tudi povsem razumljivo, zakaj minister ne ve, ali je drugi tir prioriteta ali pa je nepotreben. Po izbiri državnih sekretarjev sodeč se fantje vračajo na igrice z vlakci in vetrnicami!

Smo pa vsekakor v živo videli, kam pripelje pomanjkanje izobrazbe nekdanje kumrovške šole. Njeni diplomanti znajo še dan današnji vsaj pol ure neprekinjeno govoriti o katerikoli temi, pa čeprav so o njej prvič slišali v vprašanju, ki jim je bilo zastavljeno. Poglejte Anderliča, ko za poligon zmanjkuje denarja, se poskuša, vsaj kot tleča grožnja, vrniti v politiko. Prevedeno v jezik 2017, dajte mi denar in LDS ne gre na volitve.

PIZDA TI MATERINA SERONJA RETARDIRAN
In ko misliš, da je svet res na glavi, da si videl že vse, te kot strela z jasnega preseneti izjava profesorja zgodovine na kranjski gimnaziji, ki se imenuje Gimnazija dr. Franceta Prešerna, pedagoškega delavca Blaža Mršića. Izjava je namenjena predsedniku stranke SDS, gre pa takole: ”PIZDA TI MATERINA SERONJA RETARDIRAN. JEBALE TE LUKNJE KOLABORANTOV, DA TE JEBALE SMRAD ODVRATEN. OBESI SE IN REŠI SVET PRED TVOJIM OGABNIM KSIHTOM IN KOMENTARJI.” Za to gimnazijo smo slišali ob odklonilnem mnenju staršev in 24 profesorjev, da se migrante, neidentificirane tako po narodnosti kot po starosti, namesti v dijaški dom. Zaradi tega se je nekdanji ravnatelj Šink v Mladini zgražal: “Na gimnaziji je približno 45 profesorjev, 24 od njih je več kot polovica. Ne gre za posameznike, ki bi imeli skrajno nestrpna mnenja, ampak za večji del intelektualcev iz vzgojno-izobraževalne ustanove. Vzgoja IN izobraževanje. Toda, vzgoja za kaj in izobraževanje za kaj? Za strpnost, za spoštovanje drugačnosti, za spoštovanje otrokovih in človekovih pravic.”

Pa dajmo, ugibajmo, v kateri skupini profesorjev je omenjeni intelektualec iz vzgojno-izobraževalne ustanove? Pa še nekaj, ali bo Darja Matjašec zbirala podpise in naslavljala ostre apele Miru Cerarju in Maji Brenčič Makovec (ki je ministrica za šolstvo, če ne veste)? Kajti česa vsega ni bilo v medijih, ko so starši in profesorji dvignili svoj glas proti namestitvi tujcev, za katere se zdaj že ve iz evropskih izkušenj, da kljub domnevni mladoletnosti niso nepopisani list! Dajmo, zbirajmo podpise, da takšen profesor, kot je Blaž Mršić, nima mesta med odraščajočo mladino in da tudi njegova predavanja zagotovo ne morejo dosegati neke pričakovane ravni. Pravzaprav pa bi morali reči, da zagotovo dosegajo od levice pričakovano raven.

Čebašek Travnikova se uči od Pirc Musarjeve
Seveda mimo nove predsednice Zdravniške zbornice Slovenije ne gre, bilo bi krivično. Njena prijateljica namreč zahteva od RTV Slovenija 214 tisoč evrov odškodnine, v kar je skromno vštela tudi svoje duševne bolečine, ker ni postala direktorica. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi bilo, če bi kandidirala za predsednico RS in koliko bi nas v primeru njene neizvolitve stale njene duševne bolečine takrat. Omenjena predsednica zbornice zase predlaga plačo najmanj 8 tisoč evrov, po nekaterih podatkih pa 10 tisoč evrov. Da ne bo foušije, mir v hlevu je le, če imajo vse krave v jaslih dovolj sena! Medtem pa pacienti zmrzujejo na hodnikih urgence ali poliklinike in so oskrbljeni slabše kot njihove živali na veterini. Ja, gospa lahko reče, da je njena plača iz članarine zdravnikov, vendar pozablja, da ti zdravniki tudi zaradi članarine stavkajo in zahtevajo višje plače, ki jih na koncu koncev, tako kot odškodnino nesojeni direktorici RTV, plačamo državljani.

Veliki met poslanke Murglove
Danes sem izjemoma poslušala ministra za pravosodje, ki je v državnem zboru izvedel pravcato veseloigro. V primerjavi z njim je uspelo poslanki Jasni Murgel nekaj skoraj nemogočega. Čeprav jo je bilo včasih težko razumeti, je izpadla bistveno pametnejša od ministra. To pa je dogodek.

Bojim se, da bo en teden bistveno premalo, da bi svet spet uspeli postaviti na noge. In šele vikend je!

Lucija Ušaj Šikovec