Narod bo odločil, komu spomenike – junakom ali vojnim zločincem?

sdm akcija pri spomeniku borisa kidrica,

V teh dneh smo priča  posameznim in organiziranim pozivom predsedniku republike, da se zavzame za odstranitev kipov vojakov revolucije na Slovenskem – Kardelju, Kidriču, Mačku in ostalim. Slovenski narod vse bolj spoznava, da ima polpretekla zgodovina še kako opraviti z našo sedanjostjo in prihodnostjo. Vzemimo za primer ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki izkoristi vsako priložnost, da ljudem prodaja ideološko začinjeno zgodovino in slavi vodilne revolucionarje, ki so po vseh načelih mednarodnega vojnega prava zločinci. V sodobni Sloveniji se zgodovinarji še vedno niso strokovno opredelili do medvojnega in povojnega revolucionarnega dogajanja na Slovenskem. Slovenska zgodovinska stroka se še ni poenotila okrog organizacij in posameznikov, ki so se resnično borili za slovenstvo, ljudi in etnijo.

Prvi, ki si zaslužijo zahvalo in pozornost sodobnikov, so branitelji naše dežele pred Turki. Sodelovanje stanov, mest in podeželja se pri vprašanju obrambe pred Turki pokaže kot potrebno in učinkovito. Pri pomiku malce bližje v sodobnost, v obdobju med obema svetovnima vojnama pa naletimo na dve zanimivi vojaški strukturi, ki se zrcalita tudi v dogajanju med in po drugi svetovni vojni.

Maistrovi in španski borci – prvi domoljubi, drugi teroristi
Maistrovi borci so nedvomno domoljubna slovenska vojaška sila, ki je v času ob koncu prve svetovne vojne pod poveljstvom generala Maistra odločilno doprinesla k ohranitvi naše severne meje. Zahvaljujoč njihovemu pogumu in Maistrovi daljnovidni prisebnosti se lahko zahvalimo, da Mariborčani danes še govorimo slovensko in da pripada najlepši in najbolj rodoviten del Slovenskih goric Sloveniji.

Španski borci iz Jugoslavije in drugih držav pa se v času španske državljanske vojne niso borili za ohranitev  ozemlja in suverenosti lastne ali tuje države – Španije, ampak so se s špansko vladavino udarili zaradi uvažanja  boljševiške revolucionarne ideologije v Evropo, lahko bi rekli, da se je s špansko državljansko vojno pričela bitka idej o svetovni ureditvi, o tem, kakšna naj bosta država in svet.

Španski borci so tako rekoč prvi mednarodni teroristi, ki so ljudi ustrahovali in pobijali zato, da bi drugim vsilili lastne izrojene predstave o ureditvi sveta. Položaj, na las podoben današnjim izzivom in vojni z mednarodnim terorizmom, v kateri se nahajamo. V letih po vojni so t. i. španski borci zasedli najvišje državne funkcije v jugoslovanskih vladah in Zvezi komunistov Jugoslavije. Vsi so bili deležni privilegijev, kakršne si je izsilila komunistična elita, nekateri izmed njih so postali karierni diplomati in ambasadorji v številnih tujih državah.

Partizani, četniška kraljeva vojska, vaške straže in domobranci
V času druge svetovne vojne se ponovno pojavita dve glavni vojaški skupini, begunski vladi zveste vojaške formacije – četniki in domobranske enote – ter partizanske gverilske enote. Na ozemlju Jugoslavije se okupatorju upira četniška kraljeva vojska, v revolucionarnem taboru ustanavljajo “osvobodilno vojsko”, njena srhljiva udarna moč pa so vosovske trojke, revolucionarne teroristične celice pod vodstvom komunistične partije, ki že sredi vojne s terorjem in vojnimi zločini nad domačim  prebivalstvom povzročijo nastanek vaških straž za zaščito civilnega prebivalstva.

Spomeniki zločincem
Revolucionarji pod krinko upora proti okupatorju sejejo smrt med lastnimi ljudmi, da bi se dokopali oblasti. Zgodba izpred vojne se spet ponovi, tokrat v veliko hujši obliki. V Rusiji se dresirani revolucionarji, med katerimi je tudi veliko prekaljenih španskih borcev, zaradi revolucije in prevzema oblasti spravijo nad lasten narod. Uničujejo meščanski razred, pobijajo intelektualce, duhovnike, zavedne kmete in vse, ki se brez njihove vednosti borijo proti okupatorjem. Minejo desetletja strahovlade, brisanja spomina, uničevanja arhivov, potvarjanja zgodovine in postavljanja zmanipuliranih spomenikov.

Nadaljnji potop ali izplutje na gladino?
Preproste rešitve za izhod iz tako ‘zafuranega’ stanja ni. Zdi se, da smo že globoko pod površjem in še kar tonemo. Za ponovno izplutje lahko računamo le na preživetveni nagon slovenskega naroda in preostanek zdrave pameti, ki jo bo treba aktivirati do volitev, ki so tako rekoč že  pred vrati.

Franci Donko