Pred kakimi petnajstimi leti so bile rdeče peterokrake zvezde še eksotika, videna samo na borčevskih proslavah.
Ni toliko problem, da se je vrhovna sodnica pred leti našemila v pionirko, svojo nostalgijo za Titom pa razkazovala po družbenih omrežjih, problem je bolj ta, da ista sodnica časti prav te vrednote in v skladu z njimi izvaja sodno prakso na način, da je sodstvo udarna pest revolucije. Tudi zato so se nam zgodile Patria ter obsodba Milka Noviča in duhovnika Franca Klopčiča. In zato se nam sedaj dogaja kafkovski sodni proces proti Tadeju Strehovcu. Če je v njem kaj dobrega, je vsaj to, da se sedaj tudi v Cerkvi zavedajo, da je slovenska demokracija dejansko simulacija nečesa, kar v resnici ne obstaja, pa čeprav bodo mnogi še vedno trdovratno vztrajali pri politično korektni fikciji “cesarjevih novih oblačil” − bodisi iz intelektualne lenobe bodisi iz konformizma in oportunizma. Mimogrede namreč pozabijo, kako nastavljenci globoke države prezirajo ustavne odločbe.
Je torej presenetljivo, da so se v zadnjih mesecih eksponenti globoke države kar nekajkrat spravili nad tednik Demokracija z raznovrstnimi pritiski? Nazadnje zaradi razpisa za domoljubno slovensko pravljico. Res tragično: izrojeno pisateljsko društvo, ki je le še senca nekdanjega ugleda iz časa, ko ga je vodil Rudi Šeligo, v navezi s številnimi sesalci javnega denarja zapoveduje, kaj lahko delamo in česa ne. Pri tem se oni financirajo iz proračuna, mi pa se moramo dokazovati na trgu. Razlika je več kot očitna!
Gašper Blažič