Nismo tukaj, da vas zaščitimo – Kako bomo levim fašistom razložili, kaj je svoboda govora

Datum:

V deželi, kjer so moskovski podtaknjenci po drugi svetovni vojni na oblast prišli s pokoli in osvobajanjem premoženja uspešnih v imenu proletariata, je koncept svobode govora enako tuj kot na Kubi, Venezueli ali Severni Koreji. Represija svobodne izmenjave idej je temeljni kamen vsake diktature, brez katere so despoti v nenehni nevarnosti, da bi ljudje slej ko prej spoznali načine, kako se da živeti tudi bolje. V časih, ko so se pogovarjali v vaških krčmah, na njivah in v hlevih, je misel tekla bolj počasi – zato je trajalo tako dolgo, preden so ljudje razumeli vso dekadentnost Marije Antoniete in Ludvika Zadnjega. Danes v času socialnih omrežij se lahko misel o svobodi razširi kot požar. To so presenečeno ugotovili arabski samodrzci, vsaj tisti, ki niso bili pod varnim zavetjem matere Rusije.

Pred leti je v televizijskem soočenju na nacionalki sodeloval praoče VemKdoJeZmagal™ brigade, nekdanji predsednik predsedstva SR Janez Stanovnik. Nič kaj dobro mu ni šlo v debati, tako da je med maničnim vihanjem sivih brk postajal vse bolj nervozen in nestrpen. Na koncu mu je prekipelo in je novinarju zabrusil: “VI STE TUKAJ, DA ME ZAŠČITITE!” Pravijo, da smo ljudje v jezi najbolj iskreni. Takrat privrejo na dan primarna čustva in tudi primarne misli, brez socialnega filtra. V tistem trenutku smo videli, kako si svobodo govora predstavlja Janez Stanovnik. V smislu Smoletovega legendarnega stavka: “Novinar je družbeno-politični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.” Jasno je bilo, da se je tovarišu Stanovniku zahotelo starih dobrih časov, ko je družbeno politični delavec kaj hitro pristal v kakšni zakajeni zasliševalnici obkrožen s tremi bradatimi oficirji različnih srbohrvaških dialektov, če ga je minilo veselje do zavestne privrženosti. Tisti časi so bili za vodilno garnituro izredno udobni. Vse je bilo urejeno na institucionalizirani ravni. Vsak je vedel, kaj ga čaka v primeru neposlušnosti in prevelikega poguma.

Po osamosvojitvi in predvsem po vstopu v mednarodne organizacije ni več bilo tako preprosto. Za represijo svobode govora se je bilo treba potruditi. Trenutna oblast svojo kontinuiteto vleče prav iz izvirnega boljševiškega greha zato ni čudno, da njene institucije in podsistemi stremijo k subverzivnemu zatiranju svobodne misli. Na eni strani preko ekonomskih instrumentov, s tem ko so gospodarski subjekti zbrani okoli nacional-interesne ideje levih vlad pokupili skoraj vse glavne medije, na drugi strani pa tako, da v njihovem imenu teror zganjajo nevladne organizacije, civilne iniciative, plačani virtualni bojevniki in celo organi pregona.

Mirovni inštitut je anarholevičarska organizacija, uperjena proti svobodi govora
Vlada je že lani legitimizirala zatiranje svobode govora, ko so predstavniki SMC in SD v državni zbor na razpravo o sovražnem govoru povabili Mirovni Inštitut – predstavnike anarholevičarske organizacije aktivistov, kot očitne strokovnjake na tem področju. Ti so znani po lastni milici uperjeni proti svobodnemu govoru (svet za odziv na sovražni govor) in aplikaciji @eMOREProject_eu, orodju za medmrežne ovaduhe, kjer lahko ti anonimno iz udobja domačega fotelja prijavljajo “sovražni govor” ideološko oporečnih. Davkoplačevalci smo do zdaj tudi za njihove režimsko podprte love na čarovnice donirali 3.5 milijona evrov (skupaj s povezanimi sateliti skoraj 9 milijonov). Da lahko s sredstvi lovijo tiste, ki se ne strinjajo z doktrino kulturnega marksizma – skritega pakta med vahabitskim islamom zahodnimi skrajnimi levičarji, s katerim želijo javno uničit vsakega posameznika, ki želi kritizirati islam. Ko takšna skrajna skupina prestopi prag Državnega zbora, postanejo oblastniki zavestni kolaboranti temnih sil cenzure in rablji svobodnega govora.

Ker nikoli nisem skrival svoje identitete, me je izpostavljenost pripeljala celo do diskriminacije na delovnem mestu, ker sem bil medijsko ideološko oporečen. A o tem kdaj drugič. Bolj zanimivi so bili internetni pripetljaji z na videz globalno komponento, ki po temeljiti presoji vendarle izhaja iz domačih represivnih logov.

Vsebine se zaradi cenzure se vse bolj krčijo – tudi na Cerarjevem Twitter profilu
Novembra leta 2015 so skrivnostno izginili oglasi na mojem blogu. Prav tako se nisem mogel več vpisat v svoj AdSense račun. Naslednji dan sem dobil obvestilo Googlove ekipe, da je moj AdSense suspendiran, denar iz virtualne denarnice pa “vrnjen oglaševalcem”. Ko sem se pozanimal pri administratorjih, mi je bilo sporočeno, da je bil moj blog prijavljen kot “writing content which incites the haters against group of peoples or individuals” (pisanje vsebin, ki vzpodbujajo sovražnost proti skupini ljudi ali posameznikom). Po šestih mesecih, ko sem lahko prvič zaprosil za ukinitev suspenza, sem bil zopet zavrnjen, razlog pa je tokrat bil “unspecified reasons” (nedoločeni razlogi). Vajo sem nato ponovil še trikrat in vsakič bil zavrnjen z isto argumentacijo. Nikoli nisem zvedel in najbrž nikoli ne bom, ali je bilo Adidasu res mar, da je prodal kakšno trenerko potem, ko je uporabnik kliknil na njihov oglas med branjem mojega sestavka o skrajnih tendencah evropskih muslimanov.

Drugi zanimiv pojav sem letos začel opažati na Twitterju. Vsakič, ko sem predsednika vlade naslovil neposredno z @mirocerar (v njegovem imenu sicer nespretno in včasih nenamerno komično tvita njegova ekipa), tvit čez noč izgine. Nobenih obvestil ne prejmem, da sem s tvitom kršil kakšne splošne pogoje poslovanja. Le ponikne, kot da ga nikoli ni bilo oz. kot da bi ga nekdo ročno izbrisal. Ko sem v tvit napisal le “Miro Cerar”, se to ni nikoli zgodilo. Ravno te dni testiram, ali se podobne stvari dogajajo tudi pri drugih neposrednih omembah prominentnih levičarskih aktivistov, ki se gredo visoko politiko.

Nekaj se dogaja in očitno je, da ne na globalni ravni. Fantom v San Franciscu in Mountain Viewu je malo mar za besede blogerja napisane v eksotičnem južnoslovanskem jeziku. Odgovore je bržkone smiselno iskati doma. Socialna omrežja so infestirana z zanimivo kombinacijo plačanih ovaduhov (tipičnih naslednikov bivših poročevalcev SVD) in uporabnih idiotov.  Skupaj v sinergiji prežijo nad ljudmi, ki so si drznili povedati kaj politično nekorektnega. Se spomnite projekta #ZLOvenija, ki je na videz nastal iz socialno omrežnega etra, nato pa se je izkazalo, da so za njim prominentni levičarski blogerji in publicisti?

Troli masovno prijavljajo njim neljube vsebine in vzpostavljajo levi fašizem
Očitno je, da tudi v Sloveniji obstajajo skupine t. i. troll farms, virtualne kmetije, kjer se vzreja robotske ali človeške trole, ki so nekako infiltrirali sistem prijavljanja pritožb na članke, tvite, bloge in zapise na Facebooku. Tako lahko vsak trenutek s tleskom prstov posredno zbrišejo skoraj vsako objavo, ki jim ni po godu. Morda tako, da zberejo dovolj veliko število aktivistov, ki bdijo nad vsebino, ali še bolj verjetno po avtomatizmu, kjer medmrežni roboti po algoritmih ključnih besed in besednih kombinacij ciljajo na določen tekst, potem pa server ponudnika zasujejo s pritožbami. Sam postopek izvedbe bi bil zanimiva raziskovalna tema za kakšnega informatika, dejstvo pa je, da se cenzura dogaja in da je tudi mene prikrajšala za monetiziranje mojih pisanj. To pa je že kar precej strašljivo. Takšne akcije so kot nekakšna vaja za resnično velike projekte tipa ljudske vstaje 2012, hkrati pa nadaljujejo delo, ki ga je v slovensko družbo zakoreninila SDV. Le da so zdaj – vsaj zaenkrat – likvidacije le medijske. Vsekakor nismo Rusija ali Kitajska, a represija svobode govora je zmeraj postopna.

Si želite ruske diktature?
Rus, ki bi s časovnim strojem pripotoval iz leta 1999, sploh ne bi več prepoznal svoje domovine leta 2017. Če je še v devetdesetih lahko narisal jelcinovo karikaturo, ki pijana projektilno bruha v naročje nemškega predsednika, medtem ko se oklepa steklenice vodke, bi s podobno umetnino o Putinu leta 2017 hitro pristal v kakšni zaporniški delovni koloniji za čiščenje jedrskih odpadkov na Uralu.

V času vladavine Borisa Jelcina so bili mediji pretežno neodvisni od vladnih diktatov, medmrežje pa skoraj povsem svobodno. Tudi zaradi tega, ker varnostne službe še niso doumele potenciala za kontrolo nad državljani, ki ga je ponujalo. Vse se je spremenilo, ko je na oblast prišel KGBjevec, ki je leto za letom, malo po malo skoraj neopazno radiral medijsko pluralnost v državi. Ne da bi to kdo sploh opazil je začel program vladnega nadzora nad mediji in internetom na infrastrukturni ravni projektov kakršne so izvajali Sovjeti v najbolj represivnih časih železne zavese. Od protestov proti Putinu leta 2012, še bolj pa od aneksiranja Krima leta 2014, ko se je začela dejanska tiha diktatura, pa je internet skoraj popolnoma pod nadzorom vladnih agencij. Nadzor nad državljani ameriške obveščevalne agencije NSA, katerega je razkril (najbrž ruski agent in lažni žvižgač) Snowden je pravi tempelj človekovih pravic in svoboščin v primerjavi s tem kar počnejo Rusi. Zapirajo se blogi, brišejo objave na socialnih omrežjih, ljudi, ki pišejo kritično proti režimu, se zapira. Leta 2015 je bilo več kot 200 zapornikov obsojenih zaradi internetnega ekstremizma, pri čemer je uradna doktrina Kremlja, da se vsaka pisna kritika oblasti ali ortodoksne cerkve sankcionira kot ekstremizem. 22 letni Ruslan Sokolovski je bil obsojen na 3 leta, ker je igral Pokemon GO v ortodoksni cerkvi v Ekaterinburgu. 57 letni Rafis Kašapov je bil prav tako obsojen na 3 leta zapora, ker je na socialnih omrežjih podvomil v legalnost aneksiranja Krima. 39 letni Andrej Bubejev je bil obsojen na dve leti, ko je s prijatelji delil satirično sliko zobne paste v barvah ruske trobojnice, pod katero je bilo zapisano: “Iztisnite Rusijo iz sebe”. Zakonodaja od lani nalaga, da morajo ponudniki telekomunikacijskih storitev vse podatke o komunikaciji svojih uporabnikov shranjevati vsaj tri leta in jih v primeru vladne poizvedbe takoj predati v pregled. Le 17 let je Rusija rabila, da se je v postopnih korakih iz medijsko pogojno svobodne družbe spremenila v Severno Korejo.

Mračne zlobne sile na Kitajskem
Kitajska je bila takšna že od nekdaj. Maoisti so na oblast prišli s krvjo in represijo ter jo na podoben način tudi ohranjali. Ko sem leta 2015 prestopil mejo med Hong Kongom in Ljudsko Republiko Kitajsko je najprej prenehal delovati Facebook. Nato Twitter. Sledila sta mu Google in Wikipedia. Pametni telefon me je zasul s sporočili o napakah pri povezavi, čeprav je na meji kupljena SIM kartica delovala brez težav in lovila izvrsten 4G signal. Prisiljen sem bil uporabljati njihov vladno nadzirani iskalnik Weibo, ki mi je ob iskalnem nizu »pokol na Tiananmenskem trgu« vrnil cel kup povezav do avtobusnih družb, ki so ponujala turistični ogled Pekinga. Takrat sem lahko še uporabljal WhatsApp, ki pa se je skrivnostno upočasnil vsakič, ko sem napisal kakšno sumljivo ključno besedo (opazil sem, da so imele največji učinek besede, kot so »korupcija«, »Tibet«, »Dalai-lama« ali »Tajvan«.) No, prejšnji teden so se avtokratski komunistični metuzalemi v Pekingu odločili, da bodo prepovedali tudi WhatsApp, kot še zadnje okno v svobodni svet. Zdaj se tam lahko za podobno komunikacijo uporablja le lokalni WeChat, katerega serverji so praktično pod neprestanim vladnim nadzorom. Pri WhatsApp jih ni zmotilo dejstvo, da so se ljudje svobodno pogovarjali, ampak predvsem to, da pogovorov niso mogli dovolj uspešno nadzirati. Če ne bi imel znancev na Kitajskem, ne bi nikoli vedel, da visoki člani politbiroja ugrabljajo mlada nedolžna dekleta iz vasi in jih uporabljajo za svoje spolne perverzije. Nikoli ne bi vedel o vrtcih, kjer učitelji spolno zlorabljajo otroke, pa se jim nič ne zgodi, ker so povezani s partijo. Veliki kitajski informacijski zid je tako mogočen, da iz njega pride manj kot iz Severne Koreje. Zelo težko je opisati občutke, ko je človek podvržen takšnemu nasilnemu vdoru v zasebno sfero. Kot nekakšna mračna zlobna sila, ki bdi nad človekom ob vsakem poskusu komunikacije s soljudmi. Najbrž podoben občutek, kot so ga čutili tisti Slovenci, ki so bili priče povojnim pokolom, pa jih je bilo tako strah, da si še leta 2014 niso upali nič povedati, ko so začele ekipe pogrebnih služb iz rovov nositi prve kosti. Ta strah pred neprestanim nadzorom Velikega brata se zaleze v kosti in postane bit funkcioniranja v okolju.

Obstaja pa še en drug svet …
Ni popoln, čeprav sam sebe označuje za deželo svobodnih in pogumnih. A je v norišnici človeškega obstoja še najboljši približek vsaj delni normalnosti. Svet, po katerem smo hlepeli leta 1991, danes se ga pa se mu na čelu z glavnim proruskim jezdecem levičarske konjenice Karlom Erjavcem vedno bolj oddaljujemo. Govorim seveda o Združenih državah Amerike.

Tam je živel in ustvarjal Fred Phelps. Fred je bil versko blazni ameriški pastor. Verjel je, da bo ob končni biblični kataklizmi Jezus prišel nazaj na zemljo in vso prebivalstvo planeta pahnil v večni peklenski ogenj, z izjemo članov njegove  cerkve, kateri so pripadali le on in ožji člani njegove družine (v starih baptističnih tekstih je bila takšna interpretacija posebnih božjih izbrancev kar pogosta). Vse do njegove smrti so vestno hodili na pogrebe vojakov, ki so padli v Iraku z napisi »Thank god for dead soldiers« (hvala bogu za mrtve vojake) in pogrebe homoseksualcev, ki so umrli za posledicami AIDSa z »2 gay rights: AIDS&Hell« (dve pravici za geje: AIDS in pekel) ter zdaj že slavnim »God hates fags« (bog sovraži pedre). Godhatesfags.com je tudi naslov njihove uradne domače strani, ki po smrti očeta Freda še zmeraj deluje, kot tudi cerkev sama. Kot je povedal sin, kateremu je uspelo uiti iz družinskega kulta, je bil Fred je zasvojen s sovraštvom do soljudi. Vahabitsko dojemanje krščanske teologije pa mu je služilo kot orodje za potešitev sle po sovraštvu. Hkrati pa je bil odvetnik, ki je pred pridigarsko kariero vodil uspešno odvetniško družbo. Zato je za vse provokatorske proteste svoje cerkve, vestno in v skladu z vsemi zakoni zvezne države Teksas zaprosil pri lokalnih oblasteh in organih pregona. Ker je v ZDA vsem dovoljeno povedati, kaj si mislijo, mu je zmeraj bilo ugodeno. Zato mu nihče ni mogel nič, ko se je pojavil pred pokopališčem z majico, na kateri je pisalo »When soldiers die, God laughs« (ko vojaki umirajo, se bog smeji), medtem ko so svojci na drugi strani ceste pokopavali v vojni ubitega sina ali hčero.

Fred Phelps je simbol svobode govora v ZDA. Simbol svetosti pravice posameznika, da sme povedati, kar si želi, ne glede na to, kaj si družba o tem misli. S tem, ko se zaščiti norce tipa Phelps, se hkrati pod isti varni dežnik pospravi še 300 milijonov drugih. Tako nikoli ne pride do stanja, ko bi država avtoritarno preko svojih birokratov določala, kaj sme kdo povedati in česa ne sme. Ni naključje, da je svoboda govora (in tiska) omenjena v prvem od amandmajev k ustavi. Čez lužo je to tako temeljna vrednota, kot pravica do življenja. Z njo se začno the Bill of Rights (listina temeljnih pravic), ker si brez nje preostalih pravic sploh ne moremo predstavljati. Naša vrsta se imenuje homo sapiens, kar v latinščini pomeni razmišljujoči človek. Prvi izmed humanoidov, ki se je zavedal samega sebe na neki skrivnostni, višji, neživalski ravni, katere temelj je racionalnost. V ZDA so prepričani, da je ta racionalnost zagotovljena le tako, da lahko vsak pove točno kar si želi, ne da bi ga pri tem kolektiv omejeval. Razmišljujoči človek lahko izkoristi svoj potencial, ko lahko svobodno izrazi svoje želje in poglede na svet. Hkrati je svoboda govora temelj delujoče države. Država lahko dobro deluje le, če imajo njeni državljani pravico, da kritizirajo svoje oblastnike. Če jih ne morejo, so postavljeni temelji za diktaturo. V ZDA so si lahko takšen ustavni eksperiment privoščili, ker so začeli na novo. Vedeli so, da niso želeli reprize britanske monarhije. Poznali so vrednote francoske revolucije. Vedeli so, da želijo živeti svobodno. V prvem amandmaju so tako poleg svobode govora in tiska določili še svobodo verske izbire in dosegli sveto trojico svobodnega človeka. Ljudje sami lahko izbirajo, kaj bodo govorili in v kaj bodo verjeli. Ne vlada in ne teokrati ne bodo izbirali njihovem imenu. Te pravice so zagotovljene in zgodovinsko zacementirane v ustroj države. Kongres tudi danes, četrt tisočletja kasneje, temeljne listine ne more povoziti z dodatnimi določili k ustavi.

Miselni preskok bi nam uspel, če bi izvedli lustracijo
Podoben miselni preskok bi lahko uspel tudi nam leta 1991, če bi dosledno izvedli lustracijo. Pripravljeni smo bili začeti na novo. Siti nadzora. Siti samoupravljanja. Siti drugih, ki bi nam govorili, kaj je prav in kaj ne. Pa tega zgodovinskega trenutka nismo znali izkoristiti. S šefom centralnega komiteja zveze komunistov, predsednikom predsedstva SFRJ, rdečimi direktorji in sodelavci SDV v visoki politiki pač ni bilo možnosti, da bi ponotranjili vrednote svobode izražanja. V času Cerarjeve vlade so para-državni aktivisti postali bolj agresivni in drzni. Še pred petimi leti bi se mi zdelo nepojmljivo, da bi kdo brisal objave ali me prijavljal nekakšnim milicam proti sovražnemu govoru, ki delujejo po metodah javne diskretizacije kot enote Sturmabteilung leta 1939. Nekaj pomembnega se dogaja. Danes smo kot Rusija leta 2004, ko so se začeli prvi odkriti pogromi nad neubogljivimi novinarji in kazenske ovadbe za zapise na internetu. Čas katerega umorjena ruska novinarka Ana Politkovskaja opisuje v knjigi Ruski dnevnik kot postopno pogrezanje v tiranijo. Še je čas, da se odločimo, kaj si želimo. Evroatlantsko svobodo ali neo-sovjetsko represijo. Rusija in Kitajska sta svarilo, kaj se zgodi, ko ljudem ni dovolj mar, medtem ko se okrog njih dogajajo spremembe.

Salman Rushdie pravi, da nihče nima pravice nikoli biti užaljen. A bi si jo kljub temu radi nekateri jemali. Muslimani, LGBT-jevci, socialisti, regresivno levičarski sovražniki lastne civilizacije … vsi so prepričani, da jim ta pravica pripada. Pa jim ne. Leto 2018 bo čas, ko bomo morali Stanovnikom tega sveta povedati, da NISMO tukaj, da jih zaščitimo, ampak da razpakiramo in kritično ocenimo vse kretenizme njihovih slabih idej.

Ko pa boste to počeli, pa vas rotim, da se ne skrivate za nadimki in psevdonimi. Izpostavite se. Ne glede na to, ali kritizirate preživeto socialistično samoupravljanje v sodobni podobi, diskutirate o islamu kot nosilcu kaosa in destrukcije, izražate pomisleke nad vedno bolj militantnimi LGTB aktivisti, ki se niso ustavili le pri svojih pravicah in bi danes radi večino prisilili, da živi tako, kot si to želijo oni, ali izpostavljate nepotistično zaposlitev Špele Kučan … Nikoli vas naj ne bo strah se izpostaviti. Več nas bo, težje nas bodo ustavili. Morda boste zaradi tega izgubili del dohodka, poslovno stranko ali prijatelje. A če se ne boste izpostavili, boste čez čas morda izgubili veliko več. Državo, kulturo in narod. 

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...