Nova kolumna Bernarda Brščiča: Demos 2.0 – neodolomitska koalicija

Bernard Brščič. (Foto: STA)

30. 12. 2017 je minilo 26 let, odkar so pomladne stranke v Dolskem podpisale sporazum o razpustitvi Demosa. Dve leti trajajoča povezava je do danes postala mit. Nje vnovično rojstvo naj bi postalo zdravilo za zagatni položaj slovenske desnice. Trdim, da so nereflektirana hagiografija, neopomladna retorika in poskusi obnove Demosa nesmiselni. So simptom brezidejnosti in posledično brezperspektivnosti slovenske desnice. Demos je mrtev. Slovenska pomlad je mrtva. Slovenija pa v letu 2018 za izpeljavo procesa družbenih sprememb potrebuje drugačno politično tehnologijo kot v letih 1989/91.

Povedano ne pomeni, da Demos v ključnem obdobju slovenske zgodovine ni odigral zgodovinske vloge. Nasprotno. Brez Demosa ne bi imeli samostojne države. To je kljub obupnim poskusom repetovskega revizionizma, ki vzpostavlja mitomansko pripoved o osamosvojiteljstvu komunistov pod “modrim” vodstvom Milana Kučana, dejstvo. Tisti, ki nam je bila samostojna Slovenija od nekdaj intimna opcija, bomo za to Demosu večno hvaležni. A poslanstvo Demosa ni bilo zgolj osamosvojitev, ampak tudi osvoboditev. Osvoboditev iz spon totalitarnega komunizma. Leta 1990 so tisti, ki so volili stranke, zbrane v Demosu, pričakovali vzpostavitev ne samo samostojne, ampak zlasti drugačne Slovenije. Obetali so si vzpostavitev normalne države, z delujočo demokracijo, s svobodnim tržnim gospodarstvom in z vladavino prava. Teh idealov slovenske pomladi Demos ni uresničil. Naša demokracija se je razvila v demokraturo, namesto svobodnega tržnega gospodarstva smo dobili tovarišijski kapitalizem, brezpravnost pa težko označim drugače kot kritokraturo. Čeravno moramo biti vsak dan znova ponosni, da je naša domovina samostojna država, z njeno vsebino ne moremo biti zadovoljni. Slovenija leta 2018 ni dobra država. Za to stanje neosvobojenosti in ubitje pomladnega duha, ki sta posledici spodletele tranzicije, nosi odgovornost tudi Demos. V kakšni meri je to posledica  okuženosti z udbo-komunističnimi kadri in dolomitskim duhom, bo stvar prihodnjih zgodovinskih analiz. Upam, da se na koncu dneva ne bo potrdila teza, da sta bila Nova revija in Demos projekta, vodena s strani SDV.

V opisanem kontekstu poskušam vrednotiti zadnjo pobudo NSi o oblikovanju predvolilne koalicije, nekakšnega Demosa 2.0. Osnova združevanja naj bi bila njihova programska izhodišča, zožena v 10 točk, ki jih nameravajo predstaviti na programski konferenci v februarju. Ob vsem zaklinjanju NSi o pomenu programa preseneča izključevalni duh pobude. K sodelovanju so vabljeni vsi, razen največje opozicijske stranke SDS. Kakšen absurd! Demokratična opozicija 2.0 naj bi se oblikovala brez največje, po moji oceni tudi edine opozicijske parlamentarne stranke. Za Demos je bila nasprotno značilna vključujoča nrav. Cinik bi se pridušal, da še preveč vključujoča. Upoštevaje zastavljeni ekskluzivizem NSi moram ugotoviti, da cilj pobude verjetno sploh ni zmaga na volitvah, ampak je usmerjena v osamitev in politično izločitev SDS. Pobuda je v celoti skladna z interesi tranzicijske levice in zlasti njihovim SZDL-jevskim oziroma neodolomitskim razumevanjem demokracije. V takšnem naziranju je “konstruktivna” opozicija à la NSi dopuščena, SDS, ki edina ogroža status quo in interese tranzicijske levice, pa je označena za skrajno, fašistoidno stranko. Šele ko bosta SDS in Janez Janša odstranjena, bo v naši domovini spet lepo biti mlad.

Projekt Demos 2.0 ni nič drugega kot posledica velikih travm in izgubljenosti, ki po odhodu Andreja Bajuka pestijo NSi. Namesto samospraševanja, zakaj se NSi kot menda krščanskodemokratska stranka ne more uveljaviti kot vodilna stranka slovenske desnice in za prevoz njihove poslanske skupine še vedno zadošča renault clio, se vedno znova zatekajo v iskanje zunanjih krivcev. Natančneje enega samega krivca, Janeza Janše. Ta je kriv za vse. Za prižgane vampe Ljudmile Novak, glivice na nohtih Lojzeta Peterleta in slabo prilegajoč se windsorski vozel Mateja Tonina. Ker primer Patria s politikom v zaporu ni dosegel cilja, nadaljujejo z Demosom 2.0. Menim, da je mrhovinarska strategija NSi v celoti zgrešena. Ne predstavljam si zvestega Janševega volivca, ki bi volil npr. Novakovo, Peterleta ali Tonina. Že sama misel je stupidna. Če želi NSi prevzeti primat na slovenski desnici, ne zadošča oblikovanje programa, za tem morajo stati verodostojne osebnosti. Volivcev njihov nabor pell-mell verolomnih katamitov, ljubiteljev savne in aerofonov očitno še ni prepričal. Ob nadaljnjem brcanju v mrtve konje, kot je Demos, jih zagotovo tudi ne bo.

Bernard Brščič

(Kolumna je bila prvotno objavljena v Demokraciji.)

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!