20. stoletje se je za levico začelo obetavno. V prvih desetletjih je kazalo, da se je po francoski revoluciji vzpostavljeni buržoazni sistem, utemeljen na tržnem gospodarstvu in parlamentarni demokraciji, iztrošil. Uresničilo naj bi se tisto, kar je v drugi polovici 19. stoletja napovedoval rdeči prerok, Karl Marx – revolucionarni prehod v socializem. Vloge revolucionarne avantgarde v nasprotju z napovedmi niso prevzele Velika Britanija, Francija ali Nemško cesarstvo, ampak Rusija. Tam nasprotja med razvojem produkcijskih sil in produkcijskih odnosov niso bila zrela niti za izvedbo buržoazne revolucije, kaj šele za vzpostavitev socializma. In vendar so se ravno v Rusiji v treh korakih, revoluciji 1905, februarju 1917 in oktobru 1917, uresničile sanje vseh levičarjev, imanentizacija rdečega eshatona. Po zmagi nad belo reakcijo v državljanskih vojni (1917-1922) je kazalo, da se bodo metastaze socializma s svetovno revolucijo razširile po vsem svetu. Najprej po od 1.svetovne vojne opustošeni Evropi. Poizkusa vzpostavitve Bavarske sovjetske republike in Madžarske ljudske republike sta klavrno propadla, trockistični izvoz revolucij po sovjetskem vzoru je spodletel in se odrazil v vzpostavitvi Stalinove doktrine socializma v eni državi.
Socialisti vseh barv so si med obema vojnama razbijali glavo, zakaj je delavski razred na zahodu zavračal revolucijo. Namesto, da bi teoretiki vzrok za pasivnost delavskega razreda iskali v dejstvu, da se je ekonomski položaj le-tega izboljševal, so se lotili nadgradnje teoretskega zgleda marksizma. V teh prizadevanjih je prednjačila skupina judov, zbranih pod okriljem leta 1923 ustanovljenega Inštituta za družbene raziskave na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, t. i. Frankfurtska šola kulturnega marksizma. Herbert Marcuse, Max Horkheimer, Theodor Adorno so marksistično izhodišče, da vladajoči razred kapitalistov zatira in izkorišča delavski razred, nadgradili s tem, da zahodna civilizacija s svojim psihološkim pritiskom preprečuje njegovo emancipacijo. Problem ni samo kapitalizem kot ekonomski sistem, ampak institucija družine, spolna hierarhija in naravna seksualnost ter krščanstvo. Skratka, sovražnik kulturnih marksistov ni samo kapitalizem, ampak zahodna civilizacija kot celota.
Kakšen je cilj kulturnega marksizma? Nič manj kot uničenje zahodne civilizacije. Pomenljiv je naslov magistralnega dela Georga Lukacsa “Kdo nas lahko reši pred zahodno civilizacijo?”. Odgovor Frankfurtske šole je jasen. Oni, komunisti, s teoretskim zgledom sparitve Karla Marxa in Sigmunda Freuda. S pomočjo medijske in izobraževalne indoktrinacije, Gramscijevim “pohodom skozi institucije”, so kulturni marksisti po 2. svetovni vojni vzpostavili diktat multikulturnosti, politične korektnosti in moralnega nihilizma. V tej utopiji spol, tradicija, družina, narod, morala ali Bog ne igrajo nikakršne vloge. Te kategorije naj bi bile tako in tako družbeno konstruirane in s tem v celoti poljubne. Avantgarda kulturne revolucije ni več delavski razred, ampak mavrična koalicija “zatiranih” družbenih obrobnežev, kot so sodomiti, temnopolti, muslimani in stekle feministke. Njihov “razredni” sovražnik pa sta normalna moški in ženska, ponosna na družino, narod in pripadnost zahodni civilizaciji.
Ker vedno več normalnih Evropejcev po zaužitju rdeče tabletke spoznava pogubnost politik izrojene levice, njena prihodnost ne more biti lepa. Prejšnji teden ji je na moje zadoščenje odzvonilo v Italiji. Si lahko 10. junija 2018 podobno obetam pri nas?
Bernard Brščič