Od kdaj si Slovenija tako želi samostojno Katalonijo, da se izza zapečka privleče sam najbolj znani upokojenec med upokojenci in daje lekcijo španski vladi o demokraciji? In da njegova podrepna muha umakne belo cunjo z rdečo zvezdo z balkona stanovanja, ki ga plačujemo Ljubljančani, in jo nadomesti s katalonsko zastavo?
Od kdaj si Slovenija želi priznati Palestino kot samostojno državo, vemo. PLO je priznala že rajnka Jugoslavija, ki je bila na voditelja Jaserja Arafata, vsaj po govoricah, navezana ne samo s stališča učiteljice terorističnega načina borbe, temveč tudi spolno. Omenjeni naj bi imel kar nekaj ljubezni z vojaškim vrhom, kdo ga je blagoslovil z AIDS-om, pa seveda ne vemo in morda celo ni bil iz naših tedanjih logov. V zgodovino se je podpora teroristom naše vsako leto bolj opevane in objokovane »skupne« države zapisala tudi z zaščito vodje teroristične skupine, ki je v začetku meseca oktobra 1985 ugrabila potniško ladjo Achille Laura. Teroristična skupina, t. i. »Palestinska osvobodilna fronta«, je bila ena treh frakcij PLO, ki jo je komunistična Jugoslavija priznavala za edino predstavnico Palestincev.
Krivce išče v lastni zgodovini namesto v sedanji islamski ideologiji
Potniška križarka je izplula iz Genove 3. oktobra 1985 na 11-dnevno križarjenje s planom plovbe od Neaplja, preko Sicilije, Aleksandrije v Egiptu, do Izraela, Cipra, Rodosa, s postankom na Capriju nazaj v Genovo. Na ladji je bilo preko 700 potnikov, med njimi tudi nesrečna družina ameriškega Juda Klinghofferja, ki je z ženo želel proslaviti njeno zmago nad karcinomom in hkrati tudi obletnico poroke. Leon Klinghoffer, mali podjetnik, je bil zaradi dveh možganskih kapi delno paraliziran in je uporabljal invalidski voziček. To je bil tudi vzrok, da sta zakonca izbrala za križarjenje prav to ladjo, saj je bila opremljena za dostop z invalidskim vozičkom. Že med vožnjo je kapitan sporočil, da je med potniki skupina ljudi, ki se čudno obnaša in zatrjuje, da so iz Argentine, vendar niso govorili niti špansko niti angleško. Kasneje, ko se je ladja zasidrala v Aleksandriji, je eden od potnikov, ki ni šel na ogled piramid, snemal s kamero in kasneje so iz posnetkov razbrali, da je bilo orožje na ladjo prineseno očitno v Aleksandriji. V času ugrabitve je na ladji ostalo le nekaj manj kot 100 potnikov, ki niso z avtobusi odpotovali v Kairo. Nadaljevanje je pravzaprav še bolj zanimivo, saj pokaže visoko stopnjo tolerance do Palestincev in Jaserja Arafata. Ali gre za naivnost, nevednost, nepripravljenost, je težko vedeti. Kakorkoli, Jaser Arafat je ponudil pomoč pri pogajanjih, in to nikogar drugega kot vodjo teroristične frakcije Abu Abbasa. Ker Izrael ni izpolnil zahteve, da izpusti 50 ujetih Palestincev, so ugrabitelji začeli s pokolom ujetih potnikov. Prvi je pod njihovimi streli umrl invalid na vozičku, oseba, za katero so, kot je nekdo med njimi kasneje povedal, predpostavljali, do bo izzval najmanj zgražanja preostalih potnikov. Ali so ga torej izbrali, ker je bil na invalidskem vozičku ali ker je bil Jud in Američan, je težko vedeti, vsekakor so se spravili na najšibkejšega med potniki. Omenjena ugrabitev in umor ameriškega potnika in govor njegove vdove v ameriškem Kongresu je bil razlog za sprejem prvega protiterorističnega zakona v ZDA, ki je določal pristojnost ameriških sodišč za teroriste in njihove finančne podpornike. Vendar je od leta 1985 do 11. 9. 2001 in do današnjega 2018 bilo ubitih še mnogo ljudi, žrtev istega terorizma, in svet še vedno presenečeno spremlja dogajanje in išče krivce v lastni zgodovini namesto v sedanji islamski ideologiji.
Italijanski socialisti so se Titu raje odpovedali
Se spominjate t. i. CasaPaund, italijanskih skvoterjev, ki so zasedli hišo v lasti italijanske države v Rimu? Izmed teh skvoterjev ali z njimi se je ustanovila stranka CPI (CasaPaundItalia), za katero se ni vedelo, ali je leva ali desna. Vsekakor so jo na koncu umestili med neonaciste, navkljub parolam Tito assassino, meglio Bettino (Tito morilec, boljši je Bettino). Stranka je zahtevala, da se revidira zgodovina o skupni poti Tita in Craxija. Tako so se tudi italijanski socialisti odpovedali Titu in se raje dali umestiti med neonaciste.
Italijani se primerjave Tita in Craxija izogibajo kot hudič križa
Podobnosti med Jugoslavijo in jugoslovansko politiko s Slovenijo in slovensko politiko kar mrgoli. Skvoterji, ki zasedajo nekdanjo tovarno Rog, ki naenkrat ni več niti državna niti družbena (po Vebru), ampak last MOL, in katere nezakonito zasedbo ljubljansko sodišče podpira, so le kamenček v mozaiku. Namestitev in integracija migranta med skvoterje tovarne Rog, katerega identitete v resnici ne poznamo, niti nam ni pojasnjeno, zakaj so ga med množico migrantov, ki so jim omogočili vstop v Avstrijo, Avstrijci zavrnili. Dogodkov, kot so poimenovanje mestne ulice v mestnem svetu v nasprotju z voljo in željo prebivalcev, nudenje prehoda več osebam, ki so dokazano izvedle teroristična dejanja po Evropi, je žal vse več. Podobnosti med Bettinom Craxijem in Titom pa se Italijani sami izogibajo kot hudič križu. Ne nazadnje so Craxija v Italiji obsodili in mu verjetno tudi omogočili beg v Tunizijo, v Sloveniji pa za obnovo Titovih spomenikov trošimo več 100.000 evrov, medtem ko za bolne otroke pobiramo prostovoljne prispevke. Ne vem, zakaj Velenje ne zbira denarja za obnovo spomenika na številki 1919, mogoče bi ga nabrali več, kot bo stala obnova, in bi lahko turistično ponudbo razširili še s kipom Jovanke. Sveta družina v socializmu, zakaj pa ne?
Kučanova veleizdaja
In seveda, zdaj je tudi več kot primeren trenutek, da Slovenija izjavi, da bo priznala neodvisno Palestino, tisto z začetka moje kolumne. Čas je naredil svoje, Tito, Arafat, Abbas, Craxi so zapustili ta svet in zapustili tudi tisoče ideoloških potomcev. Za komuniste življenje, svoboda, demokracija, resnica, kultura ne pomenijo nič. Prazne besede, ki jih ponavljajo praznim glavam ob različnih državnih ali partizanskih proslavah. Zato naj vas ne čudi, če upokojenec, bivši vodilni SDV in CK ZKS, napada špansko vlado, da ne pozna demokracije. Vse stranke, ki so za samostojno Katalonijo, so iz levega političnega bloka in šele skupaj so zbrale malenkostno večino. Na takšni odločitvi samostojnost nekega naroda ne more temeljiti. Kučan, ki je s figo v žepu in polnimi hlačami sprejel plebiscitarno odločitev slovenskega naroda za samostojnost, je brez dvoma zadaj rovaril proti samostojni Sloveniji. Razorožitev TO, ravnanje člana predsedstva Cirila Zlobca, ki je obveščal o tajnih podatkih slovenske vlade Italijane, že kaže na to. Podpis deklaracije za razorožitev, ki jo je tudi podpisal in s katero bi na smrt obsodil najmanj Demosovo vodstvo, v kolikor bi deklaracija uspela, je več kot dokaz njegove hinavske igre. Pučnik je podpis Kučana pod omenjeno deklaracijo označil za veleizdajo. Podpisu je dal težo, ki mu gre. Nenavajen samoupravne latovščine je stvari poimenoval s pravimi besedami, ne s socialističnim novorekom, ki bi ga čez desetletje lahko razlagali po mili volji.
Pa ne obupati. Leto se je šele začelo. In veliko bomo še videli, zato je vredno, da gledamo, poslušamo, slišimo, mislimo in izrečemo.
Lucija Šikovec Ušaj