Nova kolumna Mojce Škrinjar: Lepota po slovensko

Mojca Škrinjar (foto: STA).

V temni, megleni noči pred božičem sem zašla, navigacija ni zaznala nove ceste, pelje me, kot že kdaj, po ozkih makadamskih poteh, skozi gozd, kdo ve, kje me čaka kakšen udor ceste po dolgem deževju. Za trenutek me zajame obup.

Prtljažnik, poln daril, ki so skrbno izbrana in namenjena vsakemu dragemu družinskemu članu, prijatelju, prijateljici. Sveča, namenjena na grob tistih, ki so odšli na novo pot. V čakanju na dar božiča, rojstvo upanja. Pogled nazaj, čez ramo, na minulo leto,  leto začasnih in večnih odhodov, novih rojstev, razočaranj, veselih presenečenj in novih spoznanj. Kaj zdaj, čakajo te, ne moreš kar obsedeti tu, na slabo osvetljeni makadamski cesti ob gozdu, toliko je treba postoriti še pred praznikom …

Toda naloga, ki smo ji zavezani, nikoli ne more biti več od človeka samega: naj smo postavljeni pred zahtevne intelektualne, fizične ali čustvene preizkušnje, vedno mora biti v ospredju človekovo dostojanstvo in zavedanje o lastni ceni, ki ni odvisna od plače, imetja, ugleda, temveč od daru življenja, ki smo ga prejeli. V knjigi Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja, ki jo rada omenjam, ker tako lepo opisuje slovenski karakter, vedno znova z nelagodjem preberem, kako so otroci pogosto čustveno zlorabljeni. Z velikim dolgom do svojih staršev, ki jih morajo razumeti in jim pomagati, prinesti bolni materi jagode izpod snega, v zameno ob svoji bolezni pa zgolj dobiti željo o dobrem spancu. Toda to že nekaj časa med Slovenci ni samo tako. Pomanjkanje časa nas zapelje, da se oddolžimo otrokom, partnerjem in prijateljem z nečim, kar je zazipano (stisnjeno) čustvo, z darilom, božičnim, novoletnim, vsakodnevnim, s stvarjo, odpustkom, pogledom proč. Stvari so, v katere smo vložili svoj denar, ker nismo imeli časa, da bi jih izdelali sami. Ritem dihanja ljudi pripoveduje, da je to samoumevno.

Če je nekaj najkrajše, še ne pomeni, da je najboljše
Vklopi razum, mi reče notranji glas, ne moreš stati sredi gozdne poti in v nedogled razmišljati. Čudna pot se nadaljuje in se razcepi, navigacija mi kaže na odcep, na še ožjo cestico,  čudno se mi zdi, ne, ne, grem drugam. Če je nekaj najkrajše, še ne pomeni, da je najboljše, modro zaključim, pač grem po svoje, po zdravi pameti, še trmasto dodam. Traja, dolgo, skoraj predolgo, toda odločnost, da sem na pravi poti, ne popusti. Glej, nagrada, križišče s čisto pravo cesto! Tu sem nekoč že bila, mi pravi temni spomin. Še me drži trma in izberem smer. Olajšanje, vem kje sem in kam grem. Cesta se razširi, promet postane gost, dobri avtomobili vozijo hitro, predrzno, nepredvidljivo … Pa kako, da če ženete te dobre nemške avtomobile, še niste tako produktivni kot Nemci, vi, agresivni Slovenci, me zgrabi jeza. Ljudje, ki ste vse vtaknili v videz, dober avto, ljudje, ki ste zadovoljni s pol te plače, kot jo ima Nemec, za isto delo.

Začaranost traja do volitev, nato pa razočaranje, vse je narobe
Ob cesti se pričnejo pojavljati veliki osvetljeni plakati. Ob zadnjih volitvah se spominjam plakata z reklamo za pašteto, ki jo mamica maže na kruh otroku. Neverjetna podobnost  s kandidatko z levice, se mi je utrnilo, morda pa je celo ista oseba. Prefinjena, dodatna reklama. Vse se pri medijski eliti začne tako. Najprej se kandidat, ne da bi ljudstvo sploh vedelo, da to je, pojavi ob bolnih otrocih, potem na dobrodelni prireditvi, pa kmalu zatem na nekem srečanju z značajem že kakšnega posveta pove nekaj globokoumnih misli, za katere mediji mislijo, da so tako pomembne, da bo treba narediti še en Frankfurt po Frankfurtu*, in le pol leta zadošča, da iz nič nastane novi obraz ali osvežen z masko večletnega (pomembnega!) bivanja v tujini. Pa ga imamo, kandidata, vidite, najboljši je! Začaranost traja ravno do volitev in še malo čez, sledi razočaranje, vse je narobe. Slovenci popijemo neznansko veliko alkohola. Najbrž nas prehitijo samo Rusi, no, morda še kdo, toda ni jih ravno veliko.

Vozim se mimo hiš, velikih, lepih, tu in tam kakšna neugledna, iz nje neslišno kričijo revščina in obup, neizrabljene možnosti, če so sploh bile. Pravzaprav so bogate in revne hiše dve strani kovanca, saj živimo v istem mestu, isti državi. V državi, kjer mediji povedo, kdo je dober in kdo ne. Preden smo odpovedali Delo, smo se včasih šalili: če ni pisalo v Delu, potem to ne obstaja. Dvojnega doktorja znanosti z najboljše univerze na svetu povozijo doktorandi s petstote univerze na svetu, ja, ljubljanske. Mladi, četudi imajo službe, so frustrirani, redko lahko izrabijo svoje potenciale, povozijo jih zavist, paragrafi in slaba plača. Počasi, a vztrajno, se selijo najboljši v tujino.

Vse to nas žene v večni krog Dantejevega pekla
Zmanjkalo je človečnosti. Videz je vse. Globoka krivda, ki jo zazna Alenka Puhar, ostaja v narcisoidnosti, v objemu katere ženemo svoje otroke Slovenci k dosežkom, pri tem pa pozabljamo na pot. Koliko nežnih dušic smo že izgubili na ta način … Narcisoidnost, zaljubljenost v svojo podobo, nagnjenje k ultimativni storilnosti, davni občutek krivde in nezmožnost resničnega odpuščanja nas žene v večni krog Dantejevega pekla. Nikoli ne bo bolje, če se ne odvrnemo od  zunanjega blišča k svoji resnični biti. Ponovno bomo nasedli lepim obrazom, praznim frazam, ki jih bodo trosili elitni časopisi, ponovno bomo bentili in besneli po cestah in ponovno spili preveč alkohola. Saj ne vem, mogoče bi bilo pa lepše voziti po neznani gozdni cesti …

Hvaležna za leto preizkušenj, za srečanja z dobrimi ljudmi, za čudeže …
Na zadnji dan starega leta se zdani prej. Božič nam je res prinesel svetlobo. Cerkev ob jutranjem zvonjenju osvetljuje še luč, toda za zvonikom je jasna svetloba novega sonca. Kolumno napišem ob oknu, kjer med hišami vidim belo kamniško sedlo. Iz kuhinje spodaj diši, soprog pripravlja najboljšo potico na svetu, božično smo že pojedli. Jajčne lupine odnesem na zmrznjeno zemljo ob vrtnicah in mislim na njihovo junijsko lepoto. Postojim v zimskem mrazu, hvaležno za leto preizkušenj, za srečanja z dobrimi ljudmi, za čudeže, za misli na gozdnih poteh.

Mojca Škrinjar

*Frankfurt po Frankfurtu- knjižna prodajna razstava  po največjem knjižnem sejmu v Frankfurtu