Nova kolumna Mojce Škrinjar – Znanje je moč: Samo štiri stvari

Mojca Škrinjar, Foto: STA

Logično in kritično razmišljati. Biti ustvarjalni in podjetni. Znati biti osredotočeni. Znati graditi odnose. Če izobraževalni sistem omogoči posamezniku osvojiti te veščine, je dosegel svoj namen.

Dan za dnem si polnimo glave s podatki iz knjig, učbenikov, spleta, radia, televizije, časopisov, sprejemamo sporočila z bleščečih uličnih panojev, prebiramo romane, stripe, poglobljene razprave in lahke stvari ter si ustvarjamo prepričanja. Zelo verjamemo časopisnim novicam, še bolj televizijskim – in živimo bolj ali manj “kakor drugi hočejo”. Samo poglejte uspešnega župana, ki je “nekaj naredil”, občani pa ne preverijo, ali je bil znesek primeren ali previsok. Zelo verjamemo vsebini, če je pod člankom podpisano ugledno ime, ki je takšno predvsem zato, ker so mediji tako rekli.

Unesco je nivojski pouk zmlel v prah
Če se spomnimo vseh uglednih imen, ki so uvajala devetletko in z njo nivojski pouk ter ustvarila v javnosti neprebojen zid “znanstvene ugotovitve” koristnosti tega še dolgo po Unescovi raziskavi, ki je ta umotvor zmlela v prah. Ali pa paradigme o multikulturnosti. Pa je bilo popolnoma jasno vsem Parižanom, da nekaj ni v redu, če so ulice zasmetene in avtomobili gorijo. Če bi bili vzgojeni, da bi znali kritično in logično razmišljati, bi se takoj uprli smetenju misli in mnogo gorja bi bilo prihranjenega vsem.

Kritično razmišljanje je predvsem tehtanje med zanesljivostjo in smiselnostjo informacije v odnosu do čim širšega prostora in časa ter zanesljivostjo prinašalca informacije. Ni vedno “ugledno ime” in prijeten videz res to, kar predstavlja. Ali prevladujoči vzorec razmišljanja, kot so denimo čaščenje tujih ali vsiljenih praznikov, nabor dobrin, ki bi jih nujno morali imeti, prosto po velikem tv-bratu. Torej bi si vedno morali pustiti pravico do dvoma. V šoli, službi, med prijatelji, celo doma, vsekakor pa pri medijih. Pri kritičnem razmišljanju in izražanju pa je potreben pogum upreti se “avtoritetam”, takšnim in drugačnim. Če bo šola znala ujeti ta razmerja, bo celo vzgojila razmišljujočega in pogumnega človeka.

Ni otroka, ki ne bi bil ustvarjalen. Drgnjenje in kalupljenje v šoli ter v življenju pri večini Slovencev ubije ustvarjalnost in podjetnost, preživijo najmočnejši ter najbolj uporni. Slovenci smo v tem mojstri. V zatiranju ustvarjalnosti in enkratnosti. Ko kdo štrli iz povprečja, ga je treba takoj zatreti. Saj ne, da bi bili vsi Van Goghi, Stevi Jobsi in Rothschildi. Ampak, ali ne bi bil svet bogatejši, če bi vsak lahko sprostil svoj paketek ustvarjalnosti, eden večjega, drugi manjšega?

Treba je zamenjati industrijski model šole
Koliko novih besed je bilo v angleškem jeziku izumljenih v zadnjih 30 letih? Toliko, da je danes slovar angleškega jezika precej drugačen, obsežnejši za več deset novih besed, stari pa slabo uporaben za današnji čas. In koliko slovenski? Razen oljčnega olja, ki ga očitno pridobivamo iz debla oljke, tako približno kot jablančni kis (tega “ustvarjalci” še niso izumili). Bi Slovenci premogli toliko kritične samorefleksije, da bi dopustili nekaj ustvarjalnosti? Da bi posnemali in se učili od ustvarjalnih in podjetnih ljudi, ne pa jih zatirali? Izobraževalni sistem, ki mu bo to uspelo, bo omogočil vzpon ustvarjalnega človeka. Še prej pa bo moral zamenjati industrijski model šole za ustvarjalni model.

Misli nam begajo od tviterja do fejsbuka (ali že obstaja poslovenjenje teh imen?), prijateljevega ali službenega “maila”, sms-obvestila, do hitrih novic, čas zahteva hitre odzive. Tako zelo, da pozabimo na mir, ki smo ga nekoč imeli in zmogli razmisliti ter se odločiti … življenje teče tako hitro. Se je kdo vprašal, čemu toliko več avtističnih otrok, otrok z motnjo pozornosti? Ali pa so morda starši s stilom življenja prinesli to otroku v zibko?

Nekoč so naše babice in prababice namenile precej časa ročnim delom, pletenju, kvačkanju, šivanju in vezenju. Veste, kaj imajo ta dela, poleg končnega izdelka, skupnega? Osredotočenost. Montessorijeva pedagogika začne z vajami osredotočenosti že pri najmlajših. Z vajo umivanja rokic, kjer vsako dejanje predstavlja obred. Angleži so si umislili čaj ob petih, Azijci pa so iz pitja čaja naredili malodane religiozni dogodek. Danes nekateri meditiramo, hodimo k maši in iščemo trenutke osredotočenosti. Čeprav je današnja maša bolj fitnes z nenehnim vstajanjem, poklekanjem, izrekanjem besedil po molitvenih obrazcih in človek več stika s samim seboj ter Bogom lažje najde v mirnem cerkvenem prostoru, ko ni maše. Izobraževalni sistem, ki bo ob današnji zapovedani storilnosti našel prostor za osredotočenost in dušo človeka, na takšen ali drugačen način, bo omogočil vzgojo mirnega, osredotočenega ter razsodnega človeka, ki bo begal manj, delal manj stvari, toda tiste bolje in učinkovito.

Zakaj v mestih izgubimo čut za sočloveka?
Kako to, da se v gorah na poteh ob srečanju vedno uspemo pozdraviti? Zakaj tega ne počnemo v mestih? Ker morda vemo, da smo si v gorah vedno pomočniki ob muhasti naravi, poškodbah in nesrečah, sopotniki na samotnih stezah? In zakaj ta čut izgubimo, ko pridemo v mestno množico? Kot da tam ni nobenih nevarnosti in osamljenosti?

Človek človeku je vse. Brez odnosa nas nobena tehnologija in bogastvo ne bosta osrečila. Odnosa, ki vsebuje samospoštovanje in spoštovanje do drugega človeka, vseh živih bitij in narave. Kar zahteva med drugim empatijo in poštenost.

Izobraževalni sistem, ki bo navedenim štirim stvarem vzgoje človeka namenil veliko pozornosti, bo žel pohvale, ko se bomo Slovenke in Slovenci, tu v domovini, ne le v tujini, kamor so si mnogi našli pot s trebuhom za kruhom, postavili v družbo najboljših tega sveta in našli svojo srečo.

Mojca Škrinjar