Pismo Milana Kučana: Dragi Božiček …

Datum:

Že šestindvajsetič ti pišem. Vem, da si mi tam nekje pred petnajstimi leti oprostil, da pred letom 1991 nisem verjel vate, ampak v dedka Mraza. Kljub temu sem hvaležen, da sva zdaj že vrsto let prijatelja in da izpolnjuješ moje želje. Kot vsako leto sem bil tudi letos priden fant, zato upam, da mi boš tudi letos prinesel kup daril in izpolnil vse moje želje.

To leto bom skromen, ker si bil že zadnja tri leta tako darežljiv, da si ne upam zahtevati preveč:

  • Najprej si želim, da bomo imeli lepo vreme v Dražgošah. Borci Osvobodilne fronte si zaslužijo modrega neba in sonca. Tudi njihov najmlajši član, 22-letni veteran, reinkarnacija borca iz bitke pri Prevaljah. Kot vsako leto se jim moram tudi letos zahvaliti, da nadaljujejo tradicijo simbolne ljudske militarizacije in tihega razrednega boja.
  • Želim si cel kup novih strank v volilnem letu 2018. Nikoli ne veš, v katerem kotu se skriva novi SMC. Vseeno mi je, ali zmaga Homoseksualna Slovenija, Združena svinjska polovica, Demokratična zveza Slovenskega prijateljstva Islamske države Iraka in Levanta, Stranka Marjana Šarca … Kdorkoli že bodo, naj bodo zvesti idealom revolucije. Naj ti vseeno prišepnem, dragi Božiček, da je Levica edina stranka, v katero polagam vse svoje socialnodemokratske upe … Toliko, da veš, kam moraš usmeriti politbarometre.
  • Želim si, da se drugi tir začne graditi takoj po drugem januarju. Moji kolegi iz nekega foruma me že nestrpno kličejo vsak dan, ker bi radi gradili in prispevali k prihodnosti Slovenije. Tudi ti, Božiček, veš, da je prihodnost tlakovana z (dvosmernimi) železniškimi tiri. Če ne začnemo graditi že danes, utegnemo jutri že vsi govoriti nemško, ti pa dobro veš, da socialisti nismo nadarjeni za tuje jezike.
  • Želim si, da bi naslednje leto priznali Palestino. Res je, da si leta 1991 nisem želel, da bi tudi naš narod dobil državo, a le zato, ker smo mi bili srečni v južnoslovanskem samoupravnem bratstvu. Palestince vsak dan njihovega obstoja tepta imperialistični židovski škorenj. Ob takem trpljenju ni čudno, da se poročajo z 12-letnicami in se skrivajo za ženskami in otroki. Mučeniki gibanja Hamas so kot nekakšna arabska manifestacija Osvobodilne fronte. Božiček, vem, da jim boš pomagal, čeprav ne verjamejo vate.
  • Želim si, da bi me RTV Slovenija še velikokrat povabila v kakšno oddajo. Lepo me je videti na TV-zaslonu. Edini moški, ki ga kamera naredi še bolj seksi od mene, je Luka Mesec.
  • Želim si, da bi Slovenija končno izstopila iz zavezništva Nato, ki neti globalne konflikte in širi ameriški imperializem. Nazadnje so hoteli povzročiti razdor med našimi vzhodnimi brati in sestrami v Ukrajini in Rusiji, mi pa smo samo gledali in kimali. Božiček, naredi nekaj, da bomo naslednje leto zapluli na pot mednarodne suverenosti.
  • Želim si, da bi moj prijatelj Zoki do smrti vodil najlepše mesto na svetu in v duhu bivše nam ukradene države v prestolnico zvabil še na ducate sumljivih srbskih poslovnežev in katarskih vahabitov, kajti njihov denar bo v socialističnih deželah, kot je naša, zmeraj našel plodna tla. Skupaj z davkoplačevalskimi evri bodo poskrbeli, da bo mesto še naprej prosperiralo in mednarodno veljalo za Pariz vzhoda in Novi Sad severa.
  • Želim si, da bi ostala banka NLB v slovenskih rokah. Katera tuja finančna institucija bi lahko razumela slovenski smisel za delanje denarja iz nič. Tujina pač ni seznanjena z našimi progresivnimi finančnimi instrumenti. Vem, da boš znal prepričati Margrethe Vestager, saj je tudi ona socialistka, čeprav ne tako zagreta, kot smo mi.
  • Želim si, da bi Slovenci še naprej kupovali slovensko. Tudi, če je dražje in slabše od tujega. Ker z nakupom zanič slovenskega izdelka Slovenci pokažejo, da so pravi domoljubi. Tudi tebe, Božiček, čeprav nisi Slovenec, pozivam, da kupuješ slovenske igrače, če pa kupuješ kitajske, pa vsaj glej, da jih pobereš s slovenskih polic, ko so že lepo obloženi s slovenskimi davki in tarifami.
  • Želim si vsaj pet stavk delavcev v javni upravi v prihajajočem letu. Le s stavko in sindikalnim diktatom lahko zares izvajamo razredni boj in skrbimo, da ne bi kdo iz srednjega sloja postal preveč premožen. Verjemi, Božiček, če bo srednji razred imel preveč denarja, boš tudi ti imel več dela, ko bodo njihovi razvajeni otroci vsako leto zahtevali nove računalnike, telefone in druge dekadentne razvade. Zdaj, ko skrbiš le za našo maloštevilno buržoazijo, ti gre še dobro.
  • Želim si, da bi nas Rusija končno priznala za svoj satelit, da popravimo tisto napako iz leta 1950, ki nas je v času po letu 1991 katapultirala v naročje zahodnih imperialistov. Upam, da si bova naslednje leto s tovarišem Putinom ob Ruski kapelici voščila kot državnika ene same države in da nama bo ob strani stal tudi tovariš Lukašenko in kakšen samodržec iz bivših sovjetskih stanov.
  • Ker se ravno navezuje na prejšnjo željo, ne smem pozabiti, da sem si od nekdaj želel brunarico nekje na beloruskem podeželju. Moj prijatelj Janez mi jo obljublja že celo večnost, pa ni nič od tega. Božiček, vem, da mi jo lahko zgradiš ti, ko imaš toliko škratov, ki zate delajo zastonj. Le povej jim prej, da je tam povprečna plača 350 evrov na mesec, da ne bodo preveč požrešni pri zahtevah po plačilu.
  • Želim si, da bi leta 2018 Slovenci čakali v še daljših vrstah, ker bomo le tako tujcem dopovedali, da je naš z ZSSR navdihnjen zdravstveni sistem tako dober, da se na njegove storitve splača čakati v vrsti tako kot na imperialistične iPhone.
  • Želim, da bi se v kazenski zakonik, najraje pa kar v ustavo vrnil 133. člen jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je sankcioniral verbalne delikte. Spet želim občutiti tiste prijetne metuljčke v trebuhu, ko bom slišal ljudi na cesti, kako s strahospoštovanjem šepetajo drug drugemu: “Pssst, tega pa ne smeš izreči na glas, je za 10 let aresta!”
  • Moja najbolj intimna želja je, da bi razpadla imperialistična, neoliberalna tvorba Evropska unija, ki kljub trudu socialističnih strank v Evropskem parlamentu in levičarskih ministrov v Evropski komisiji drsi v objem kapitalistov, namesto da bi se osredotočala na skrb za revne in prikrajšane. Če mi izpolniš to željo, potem obljubim, da bom sam naredil vse, da se izpolni še tista druga, s prvo povezana: da se bomo spet v bratstvu in enotnosti povezali vsi južni Slovani na Balkanu (razen Bolgarov, ki jih tako ali tako nihče ne mara) in ponovno zaživeli v samoupravnem izobilju, v katerem smo enkrat že uživali, dokler nas niso iz njega z zvijačo zvabili zločinci Nata.
  • Se spomniš, da sem te že lani prosil, da bi mladina postala bolj revolucionarno bojevita in aktivistična? Nikoli ne razočaraš. Vse leto sem ponosno gledal, kako je naš podmladek grozil tujim multikorporacijam z odvzemom premoženja, obešal slike Tita na zidove, opozarjal na pomembnost solidarnosti in se boril za renacionalizacijo ukradenega premoženja … Res si se izkazal in v tem pogledu lahko letos le pobožno prišepnem še tiho željo, da bi rad, da takšna stranka postnajstniških revolucionarjev pride še v parlament in komplementarno z Levico prihodnjo koalicijo usmeri na pot pravične egalitarnosti.
  • Na koncu si želim volnen rdeč pulover z rumenim vzorcem srpa in kladiva na sredini, z dvema ljubkima jugoslovanskima trobojnicama na vsakem ramenu (kot veš, je moj najljubši material kašmir, moja številka pa XXS).

Ker pa si moj prijatelj in za povrhu tega še rdeč, pa ne bi rad od tebe le zahteval uslug. Rad bi ti tudi kaj vrnil. Zdi se mi krivično, da kot prekar’c dobiš zaposlitev le enkrat na leto in še to z nemogočim delovnikom. Pa tudi nobenega sindikata nimaš, da bi se kak Štrukelj boril zate. Zato le povej, kaj te zanima, pa ti bomo že kaj našli v Sloveniji. Tudi če nisi državljan, ne skrbi preveč – pri nas lahko ostane vsak, če je le rdeč. Morda ti lahko celo zrihtamo državljanstvo na podlagi izredne naturalizacije. Bi rad bil župan? Predsednik vlade? Predsednik republike? Ekonomski svetovalec na stalnem diplomatskem predstavništvu OZN v Ženevi? Le reci, pa bom malce prišepnil pravim ljudem. Mi rdeči si moramo pomagati med sabo, saj meritokracija ni naša vrlina.

Milan Kučan (foto: STA).

Hvala, da si slišal moje želje, 

tovariški pozdrav,

vedno tvoj,

Milan

———-

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...