Ob 8. februarju, kulturnem prazniku, si dovolim zapisati, da nam v zdravstvu in zdravstveni politiki primanjkuje kulture! Med zaposlenimi v zdravstvu primanjkuje odkrite razprave, razprave brez obtoževanja, v primerih, ko se nam zgodi kaj neprijetnega, škodljivega za bolnike. Sodelavca, ki se mu zgodi kaj neprijetnega, smo mnogokrat pripravljeni takoj diskreditirati ali celo obtožiti. Po drugi strani smo v primerih, ko se nam pripeti neljubi dogodek prepogosto priče skrivanju resnice oziroma pometanju pod preprogo. To velja tako za posameznike kot tudi za institucije. Poznani so primeri nadzorov v najvišjih strokovnih zavodih, ki so našli opravičila za naše nestrokovno delo in so nas morali šele strokovnjaki iz tujine soočiti z dejstvi in pokazati kje in kaj smo naredili narobe. Po drugi strani marsikje nimamo izdelanih jasnih protokolov, primerljivih s tujimi, kaj in koliko je potrebno znati in storiti, da je nekdo usposobljen za določene zahtevne posege v zdravstvu.
Zaradi naše majhnosti in razpršenosti našega dela po vseh bolnišnicah nam pogosto primanjkuje zadostno število opravljenih diagnostičnih, terapevtskih in kirurških posegov, da bi bili v resnici izkušeni, usposobljeni in reševati tudi najbolj zapletena stanja, s katerimi se moramo soočiti v poteku zdravljenja. Pojem oziroma razmerje med količino opravljenih storitev in varnostjo je za nas nepomemben. Kot da ga ne poznamo in ga negiramo. In tako mnoge bolnišnice delajo stvari, ki jih ob upoštevanju sodobnih meril v svetu, vsaj glede varnosti in kakovosti, ne bi smele! Nimamo podatkov in smo nepošteni do bolnikov! Zanimivo je tudi, da kljub svetovnemu spletu in številnim podatkom na njem o tem področju, bolniki ne reagirajo! Dogaja se, da bolniku ne povemo vse resnice, vse prepogosto se sklicujemo na t.i. komplikacije itd. Res pa je, kot sem poudaril že večkrat, da dokler bo kazenski zakonik omogočal kazensko obtožbo vsakogar, ki se mu zgodi napaka in zakonodaja omogočala odškodnino bolniku le v primerih napak, na tem področju ne bo napredka v smislu sproščenega poročanja o napakah, sproščene analize in tudi popravkov, da se nam podobne napake ne bodo več pripetile! Na neprimerno kulturo, nepoštenost do bolnikov, ne kaže le ravnanje v primeru napak, zapletov. Na to kaže tudi prepogosto pomanjkanje pripravljenosti za normalno komuniciranje med strokovnjaki, ko gre za strokovna vprašanja. Ker sem bil sam udeležen pri številnih “MM” konferencah v preteklosti, ko smo obravnavali zapletene primere bolnikov in bil priča tudi takim konferencam v zadnjem času, lahko mirno zapišem, da na tem področju nismo na dobri poti. Pred leti smo imeli pogosto problem avtoritarnega vodenja sestankov, ko je včasih tudi neupravičeno prevladalo mnenje avtoritete. Danes imamo pogosto situacijo, da posameznik mirno zavrne stališče predpostavljenega brez kakršnih koli argumentov in je pri tem celo žaljiv! Lahko se le vprašam, kdaj in kako bomo našli rešitve za te naše težave. Na tem mestu lahko pripomnim le, da v zdravstvu nimamo ljudi izobraženih za področje ravnanja z ljudmi in komuniciranja!
Če pogledamo, kako se je bivša ministrica ob preteklih dogodkih v UKC LJ sprva izgovarjala in prenašala odgovornost na Svet UKC LJ in nazadnje zamenjala člane Sveta, da je dosegla svoje, je povsem jasno kje je kultura v politiki. In ne samo to! Kot sem že zapisal in namenoma ponavljam, si je sedanji minister za zunanje zadeve, prejšnji predsednik vlade, ob predvolilnih soočenjih dovolil izreči ob vprašanjih, ki so se tikala zdravstva, da je njegova vlada oziroma ministrica za zdravje realizirala že 3/4 zdravstvene reforme. Ali si to upa ponoviti danes in se soočiti z sogovorniki, iz politike in stroke? Ampak, dosegel je svoje in sedaj ima pred očmi povsem druge probleme. Ko bo sam, tega mu seveda ne želim, imel zdravstvene probleme, pa se bo že znašel, saj je minister. In tu spet nastopimo mi, zdravniki, medicinske sestre, ki se takoj spremenimo v “predpražnike”, čim nekoliko zadiši po neki, četudi namišljeni avtoriteti. Namesto, da bi katerega koli “imenitneža” postavili v vrsto, bomo že našli način, da mu naredimo uslugo. In spet smo pri kulturi in naši poštenosti!
prim. Janez Remškar, dr.med.