Osnovna šola Krvavega Edvarda – Razredni boj v šolskih klopeh tedaj in danes

Kolumnist Nova24TV Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

Jezen sem. Tako zelo, da vam bom opisal svojo totalitarno osnovnošolsko izkušnjo, upajoč, da boste potem bolje razumeli, zakaj sem tako jezen. A gremo po vrsti …

Že kar navada je postala, da osupnemo, vzdihujemo, ječimo in omedlevamo zaradi potez vlade ustavnega pravnika in z njegovo koalicijo ideološko povezanih rdečih poslancev. Najprej so nam ustavno “zagotovili” vodo in s tem za zmeraj zacementirali monopolno oskrbo neučinkovitim lokalnim oligopolom, nato gverilsko poskušali zlorabiti zakon o tujcih, da bi v državi zadržali nezakonitega migranta, zdaj pa še enkrat osramotili ugled parlamentarne demokracije s posilstvom ustave in roganjem Ustavnemu sodišču RS v zvezi s financiranjem zasebnega osnovnošolskega izobraževanja.

Po prvih poročilih o odločitvi 60 bolj ali manj skrajnih rdečih poslancev, da bodo ustavno sodišče premagali s spremembo ustave, sem se spraševal, ali ne gre morda za kakšno satiro v stilu “Cerar odpotoval na poslovni sestanek v Pjongjang”. Po treh letih vedno bolj ideološko obarvane vladavine bi mi moralo biti jasno, da za doseganje cilja ni več nobenega poklicnega in moralnega sramu. Saj so že začeli z neustavno odstranitvijo vodje opozicije iz državnega zbora. Zdaj smo na tisti točki, ko se je treba upravičeno začeti spraševati o stanju slovenske akademije. V državi, kjer je lahko človek s takšnim katastrofalnim pomanjkanjem pravnega občutka, kot je Miro Cerar, cenjen kot ugledni pravni strokovnjak, je nekaj narobe na akademski ravni. Morda čas za temeljit razmislek? A o tem kdaj drugič.

Dve socialistični spremembi ustave v Cerarjevem mandatu
Ustava določa temeljne značilnosti ustroja države in osnovne pravice njenih državljanov. Zato se z njo ni dobro pretirano ideološko igračkati. Do zdaj se nismo. Od leta 1991 do leta 2016 smo jo spremenili šestkrat, od tega dvakrat za uskladitev z zakonodajo Evropske unije. Ameriška ustava je nastala v času, ko so bile Združene države v ohlapni zvezi, podobni državam Evropske unije. Skozi stoletja se je federacija pomembno spremenila, tako z vidika pristojnosti vej oblasti, razvoja federalizma, kot človekovih pravic in svoboščin (odpravljeno je bilo recimo suženjstvo). Kljub temu je od 11 tisoč poskusov za spremembo ustave skozi washingtonsko sito prišlo le 27 amandmajev. Sedemindvajset v 241-letni zgodovini države, polni temeljitih sprememb. Mlada slovenska država jih šteje šest v 26 letih. V mandatu ustavnega pravnika Mira Cerarja pa jo bomo v dobrem letu spremenili dvakrat. Enkrat – v najboljšem primeru nepotrebno in v najslabšem škodljivo – s socialistično floskulo o pravici do pitne vode. Drugič s še bolj socialističnim poskusom izigravanja pravne države za zaščito državnih šol. No, res je, da je drugič najbrž ne bomo, saj bo takšen amandma k ustavi na Evropskem sodišču za človekove pravice zagotovo padel in povzročil še enega od zdaj že legendarnih pravnih debaklov te vlade. Ne vidim, kako ESČP ne bi takšnega poskusa razumel kot subverzivnega kratenja človekovih ustavno zagotovljenih pravic.

Če bomo nadaljevali v takšnem smislu, bo nekega dne po prvem resnem terorističnem pokolu sredi Tromostovja skrajno nacionalistična koalicija ob podpori dovolj velike večine v parlamentu povsem legitimno spremenila 14. člen ustave (V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine) z dodatkom “razen Romom, Judom, Hrvatom, Čehom, Albancem in ljudem muslimanske veroizpovedi. Pravice, ki so jih deležni ti narodi, določa zakon.” Kršenje človekovih pravic iz ratificiranih mednarodnih pogodb v takšnem banalnem primeru ni formalnopravno nič manjše od tistega, ki si ga je privoščil državni zbor pri zaščiti državnega šolstva.

Levica uporablja najcenejšo neosocialistično demagogijo
Vsi vemo, da ne gre za tistih dobrih 300 tisočakov, s katerimi bi zasebnim šolam omogočili, da dobijo ustavno zagotovljeno plačilo za izvajanje javnega programa. Tudi če bi se število zasebnih šol po tem, ko bi se te začele financirati iz javnih sredstev, povečalo za desetkrat, bi izdatek makroekonomsko še zmeraj predstavljal drobiž. Za 27 kilometrov železniškega tira od Divače do Ljubljane bomo po optimističnih napovedih pokurili vsaj 20 milijonov evrov na mesec (če verjamete, da je Jure Leban o projekcijah stroškov bolj iskren kot o svoji formalni izobrazbi, drugače še veliko, veliko več). Poslanci se prav tako dobro zavedajo, da javno ne pomeni nujno državno in da lahko tudi zasebne institucije opravljajo javno službo. Marsikateri šampanjski socialist v državnem zboru ima kakšnega sorodnika, na katerega je prepisal svojo zasebno družbo, ki nato doživlja skrivnostne, a hkrati predvidljive enormne poskoke v prihodkih z naslova izvajanja javnih služb ravno v času vladavine levih koalicij.

Kaj se torej dogaja? Zakaj je skupina 60 ljudi pripravljena razprodati svoj ugled in kredibilnost za potezo, ki je bila v strokovnih krogih skoraj plebiscitarno enotno kritizirana, celo zasmehovana? Kot vedno gre za prodajo političnih idej. Če ne bi bilo povpraševanja (volivcev), ne bi bilo ponudbe (politikov). Povprečen državljan, ki si v vsakodnevnem življenju s politiko pretirano ne beli glave, je ujet v star jugoslovanski mit, da so zasebne izobraževalne institucije izum imperialističnih razrednih sovražnikov, ki bi radi ukinili brezplačno šolstvo in poskrbeli, da bi se v prihodnosti izobraževali le še enoodstotniki. Leva politika je ta mit ljudem, ki so vanj verjeli že 70 let, veselo utrjevala, prepakirala v novo politično realnost neosocialistične demagogije in ga na tiho promovirala. Dejstvo, da je večina zasebnih osnovnih šol katoliških korenin, je le še čokoladni preliv na vrhu sladoleda. Najcenejše politične točke, ki se jih da pridobiti na levici. Protikatolištvo je v slovenski alternativni resničnosti boj za pravičnost in nasprotovanje fantomski teokraciji, katere grožnjo socialistično navdahnjeni vidijo le v prakticiranju avtohtone katoliške vere, nikoli pa v islamskih migrantih.

V prvem planu gre torej za ideološki boj proti razrednim sovražnikom 
Se spomnite, na kakšne stvari so na levici opozarjali po odločitvi Ustavnega sodišča RS? Tedaj so dejali, da bo zaradi konkurence prišlo do izgube delovnih mest učiteljev in učiteljic, ki so že tako v težkem gmotnem položaju. Ista stara lajna kot pri prodaji državnih gospodarskih družb. Pomemben dejavnik je tudi ščitenje položaja državnih šol kot institucij, sestavljenih skoraj izključno iz starih partijcev in njihovih nepotistično nastavljenih potomcev, v imenu katerih potem Štrukljev SVIZ izsiljuje državo. Zasebne šole bi z bolj učinkovito rabo sredstev na stežaj razgalile vso bedo slovenskega javno-državnega šolstva, ki temelji nekako na istih temeljih odličnosti kot državne gospodarske družbe. Po odločbi ustavnega sodišča se je oglasila skrajno leva stranka Solidarnost z opozorilom, da se bo s financiranjem javnih šol rušila kakovostna mreža javnih šol, ki smo jo gradili dolga desetletja. Ko sem slišal to besedno zvezo, so mi misli hitro ušle v otroštvo. Ko sem tudi sam okusil vse radosti te izjemne državno upravljane izobraževalne kakovosti.

Foto: iStock

Zato vam bom povedal zgodbico o svoji osebni Severni Koreji.

Imel sem srečo, da sem v takratni osemletki okusil oba sistema. Tako čistega komunističnega kot tistega, ko so se reformirani komunisti začeli pretvarjati, da so demokrati. Obiskoval sem eno od dveh osnovnih šol v svojem kraju. Vsaka je bila poimenovana po svojem komunističnem klavcu. Za zaščito nedolžnih jima recimo OŠ Krvavega Edvarda in OŠ Poblaznelega Dušana. Sam sem obiskoval šolo Krvavega Edvarda. Danes se smejimo indoktrinaciji severnokorejske mladine, ki histerično joče, ko jih pride obiskat debeli Kim. Ko gledam stare albume, pa vedno bolj spoznavam, da je bila moja otroška izkušnja zelo podobna.

Nekaj zadušljivega, zatohlega in nesvobodnega je bilo v teh histeričnih tovarišicah
Že v prvem razredu je sledil vojaški dril, tipičen za paranoične avtokracije. Učiteljica nam je povedala, da se od dne, ko smo prestopili šolski prag, ne pozdravljamo več z »dober dan« in »lep pozdrav«, kot so nas učili starši in stari starši, ampak le z vojaškim »Zdravo!« (ko se snidemo in tudi, ko se poslovimo). Na stenah so visele slike maršala v admiralski uniformi. Prva stvar, ki smo se jo učili risati, je bila rdeča zvezda, medtem ko nam je tovarišica (takrat si bil kaznovan, če si jo naslovil z gospa učiteljica) razlagala o junaštvih slovenskih partizanov. V berilu za prvi razred smo brali prve stavke. Namesto »Jaz grem v šolo.« in »Radi se igramo.« so bili prvi stavki: »Mi imamo Tita.«, »Tito je naš.«, »Jaz imam rad Tita.« To je bilo že kar nekaj let po tistem, ko je kumrovški psihopat skupaj s svojo hudodelsko združbo dočakal poslednjo sodbo. Istega leta smo bili na slovesnosti, ki je spominjala na komunistično različico izganjanja hudiča, sprejeti v Zvezo pionirjev Jugoslavije kot mladi vojaki revolucije. Naš odred se je imenoval odred junaka Toneta Melive. Dobili smo majhno rdečo knjižico, v kateri so bile zapisane pionirske obljube (o samoupravljanju, bratstvu in enotnosti ter drugih prividih). Na pamet smo se morali naučiti pravil zveze pionirjev, ki so šla v podrobnosti, kot so: »Svečan pionirski pozdrav je stisnjena pest desne roke, dvignjena v višino senc.« In besede: »Za domovino s Titom – naprej!« Do konca prvega razreda smo poznali že vse partizanske pesmi na pamet, kot tudi vedeli, za kaj se je boril Tito, kaj pomeni, da živimo v samoupravnem socializmu, in zakaj si tudi druge države želijo, da bi živele v podobni državi, kot je naša. Ko so se otroci v ZDA učili, da je Veliki kanjon v milijonih letih izdolbla voda, smo mi, ne da bi se tega zavedali, internacionalizirali osnove socializma.  Po tihem so nam ga posredovali v obliki kulta osebnosti pri slovenščini, ko smo brali o partizanih in pravičnem »Jožetu iz Kumrovca«, ki se je v mladosti sankal po slovenskih strminah. Na glas pri predmetu spoznavanje narave in družbe, ki je bil de facto marksistična delavnica za predpubertetnike.

V takšnem vzdušju so potekala prva leta, dokler ni po skupni domovini začelo grmeti, ko nas ob koncu hladne vojne nihče več ni zalagal s poceni ameriški dolarji  in se je razgalila vsa fatamorgana uspešnosti socializma po južnoslovansko. Leta 1989 sem prvič slišal, kako nam je razredničarka zaskrbljeno povedala, da se v naši domovini »nekaj čudnega dogaja«, ampak da bo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov zagotovo preživelo.

Še zdaj se spomnim, kako smo še v skoraj že osamosvojeni Sloveniji stali v pozor, ko je po tako imenovanem sistemu javnega sporočanja (takrat uradno ime za zvočnik Elektronske industrije Niš, montiran na plesniv zid vsake učilnice) zaprasketala depresivna koračnica, tovarišica pa nam je v zanosu na robu joka povedala, da je bila to najljubša pesem našega maršala Tita in da je danes ravno njegov rojstni dan.

Nisem povsem dobro razumel teh prvih let, a sem vedel, da nekaj ni prav
Nekaj zadušljivega, zatohlega in nesvobodnega je bilo v teh histeričnih tovarišicah in v stavkah, ki so nam jih dogmatično vcepljale v možgane. Nisem vedel, kakšna mašinerija je zadaj, a slutil sem, da so za njo slabi ljudje s slabimi nameni. Leta pozneje sem se prepoznal v pripovedovanju poslovne partnerice s Kitajske, ki je po selitvi v Evropo pred 15 leti povedala, da je življenje na Kitajskem kljub vsemu napredku še zmeraj trajen krč nesvobode, kjer imaš občutek, da te na vsakem koraku opazuje nekakšna omni potentna zlobna entiteta. Točno tako sem se v šolskih klopeh počutil sam. Le da takrat tega še nisem znal preliti na papir.

Dolgo o tistih letih sploh nisem več razmišljal. Kot da se ni nič zgodilo. Slabih stvari se ljudje neradi spominjamo. Dokler nisem bolj podrobno začel spremljati politične scene, nekje na prelomu tisočletja, ko je nekdanji predsednik začel kolovratiti z nacionalnim interesom. Takrat so vsi spomini na sistemsko indoktrinacijo privreli nazaj v kaotičnih bežno povezanih podobah, ki jih je bilo treba kot kolaž povezati v koherentno celoto. Parade, pionirske čepice, štafeta mladosti, Titovo Velenje, portreti preminulih komunistov, smrt fašizmu, svoboda narodu, Janez Krajnski Janez, bratstvo in edinstvo, okupatorji, Živel 1. maj, praznik dela in proletariata, gremo se Nemce in partizane, Hej, Slovani, rdeča bela plava je Titova zastava … Takrat sem razumel, da so v takšnem severnokorejskem vzdušju pedagogi nujno bili trdi komunisti, ki brez partijske knjižice ne bi nikoli prestopili vrat učilnic. Jasno mi je postalo, da nas niso učili o svetu okoli nas, kot res obstaja, ampak ideologijo, s katero je skupina Stalinovih kolaborantov v davno pozabljenih bitkah zasužnjila celotno generacijo Slovencev.

Višje razrede sem nato dočakal v novi državi, a učitelji so ostali enaki
Višje razrede sem nato dočakal v novi državi, a učitelji so ostali enaki. Nekako zmedeni v novi situaciji, v kateri so se znašli. A enako nenadarjeni za podajanje snovi po javnem programu. Delili so se na stare trde komuniste, ki že od prej niso imeli nobene volje niti znanja izobraževati mladino, in na mlade smrklje, ki so se za študij pedagogije odločile zato, ker so bili medicina in drugi resni študiji pretežki. Šola tako v komunizmu kot v postkomunizmu mi v osnovnošolskih klopeh ni dala nič. Iz učenja na pamet o tem, kako je sestavljen atom in koliko migetalk ima ameba, nisem izvedel veliko. Ko sem učiteljico (nekatere so še zmeraj hotele biti tovarišice) vprašal, naj mi malce manj abstraktno razloži, kaj dejansko je to elektron, mi je rekla, naj ne motim pouka … in brala naprej iz dolgočasne knjige, ki jo je napisal njen enako nenadarjeni kolega. Podobno je bilo pri drugih predmetih. Dolgočasno piflanje. Duhamorne interpretacije književnih del uglednih jugoslovanskih literatov, večina od njih še iz globoke tiranije. Absurd študija srbo-hrvaščine, ne glede na to, da smo leta 1992 že bili na svojem. Sistemsko vzbujanje gnusa do slovenščine skozi neskončen vrtiljak za študij slavistike primernih slovničnih detajlov, s katerimi nima povprečen osnovnošolec kaj početi. V petem razredu smo že globoko v samostojnosti za učiteljico angleščine dobili staro partijko, ki je bila nekoč učiteljica slovenščine pa je potem na hitro naredila šnelkurs iz angleščine ter jo govorila tako polomljeno kot Karl Erjavec na Bled Strategic Forumu leta 2012. Edina zares sposobna je bila učiteljica matematike, ki nam je s strastjo razlagala tudi o povezanosti vesolja in matematike, pa o tem, kako se geometrija manifestira v naravnih pojavih. Sovražil sem matematiko, a komaj čakal, da pridem k njeni uri. Ker je bila učiteljica in ne družbenopolitična delavka. Na koncu je šla – kakšna ironija – v valdorfsko šolo.

Seveda šola sama po sebi sploh ni bila preprosta – na testih se je zahtevalo ogromno. Predvsem faktografskega znanja, zaradi katerega so učenci ponotranjili robotizirano ponavljanje stokrat prebrane snovi. A javni program je bil izpolnjen. Šablonsko. Partijsko. Z dobršno mero začinjen z ideologijo. Reformiranim komunistom v politiki so sledile tudi reformirane tovarišice. Se spomnite tiste tovarišice iz leta 1989, ki je bila trdno prepričana, da bo bratstvo in edinstvo jugoslovanskih narodov preživelo? Zadnjič sem izvedel, da še zmeraj uči. Zdaj že generacijo, ki se je rodila krepko v dvatisočih. O čem mislite, da jim kot razredničarka pripoveduje, ko se v razredu prosto pogovarjajo o naravi in družbi? Kakšno sliko o svetu ustvari v njihovih mladih glavah? Za kakšne ideale se poteguje?

Vam je zdaj jasno, zakaj se Komunistična partija Slovenije, danes hecno preimenovana v Socialne demokrate, skupaj z LDS-ovim surogatom SMC, penzionisti iz Desusa in bolivarskimi revolucionarji iz Levice bori za javno šolstvo v eksplicitno DRŽAVNIH rokah?
Tistih 300 tisoč je zadnja stvar, ki jim je pomembna. V šolskih klopeh divja primarna bitka za oblast. Izdelujejo se novi univerzalni vojaki revolucije, ki bodo privolili v ohranjanje statusa quo, postavljali čim manj vprašanj in pridno volili socialiste, medtem ko bodo ti v njihovem imenu gospodarili z »njihovim« premoženjem. Oblikovala jih bo osnovna šola. Družboslovni študiji bodo dokončali začeto delo. Vsak dan tako nastajajo novi Marceli Štefančiči juniorji, Luke Mesci, Jerneji Štromajerji, Jani Škoberneti in Mihe Kordiši. Pripravljeni na srdit boj s tržnim kapitalizmom, ameriškim načinom življenja in zdravim razumom.

Foto: YouTube

Z legitimacijo razrednega boja v šolskih klopeh je vlada prestopila tanko črto mednarodne legitimnosti in se po aroganci izenačila z Ropovo vlado leta 2004, ko je pokojni LDS, omamljen od lažnega občutka nepremagljivosti, začel upravljati z državo, kot da je njegov zasebni kartel. Kot tedaj LSD danes SMC navdajajo podobni lažni občutki, da lahko počne, karkoli si zaželi, vpričo neverjetnega levega zaledja v državnem zboru. Odločila se je verjeti, da ji nihče nič ne more. Ne stroka, ne mediji, ne še tisto, kar je preostalo od zdrave sredice naroda. Leto 2018 bo čas, da jim volivci izstavijo račune, kot so to naredili leta 2004.

Pravzaprav, morajo. Drugače bodo vsak dan bolj drzni. Za njihovimi hrbti se že javno izpostavlja nekdanji minister njim lastne barve, ki ob podpori nekdanjega ustavnega sodnika promovira renacionalizacijo nekdanjega družbenega premoženja. Če jim leta 2018 ne pokažemo, da smo leta 1990 na plebiscitu rekli ne socializmu in ne planskemu državnemu gospodarstvu, potem bomo ustavo prej ali slej spreminjali še enkrat. Takrat pa ne le samo ideološko, ampak konkretno in družbeno usodno. Recimo z amandmajem 33. člena …

Mitja Iršič