Pahor, Cerar, Židan in Erjavec: Hrvaški lahko podarite svoje vikende na Jadranu, slovenskega ozemlja in interesov pa ne!

Najbrž vsi poznamo zgodbo (1Kr 3, 16-28) o kralju Salomonu in njegovi pravični rešitvi spora med dvema ženama, ki sta trdili, da je živorojeni otrok njun sin. Če se ob branju svetopisemske zgodbe človek zgrozi nad krutostjo lažne matere, ki bi dala otroka presekati na pol, se lahko zgrozimo tudi nad sprenevedanjem CerarŽidan‒Erjavčeve koalicije, ki je prodala Joška Jorasa in za dva avtobusa ljudi, v zalivček stisnila slovenske ribiče in narodu hitela dopovedovati, kako velik uspeh smo dosegli z “dokončno, za obe državi zavezujočo, zgodovinsko sodbo”. Ob tem pa izrojena levica gladko “pozabi” na sklep Državnega zbora RS, da je delovna naloga arbitražnega sodišča Sloveniji zagotoviti ozemeljski stik z odprtim morjem, kar se ni zgodilo in je zdajšnja odločitev, ki omogoča nekakšno komunikacijsko služnost v nasprotju z namenom postavitve arbitražnega sodišča, torej tudi za Slovenijo neveljavna.

Če poskušamo primerjati kralja Salomona in arbitražno sodišče vidimo, da so sodobni evropski “Salomoni” našemu otroku sodili po šeriatskem pravu, ne pa v skladu s pravično salomonsko modrostjo. Našemu “otroku” (Sloveniji) so namreč  iztaknili oči (Trdinov vrh) in polomili noge (fake izhod na odprto morje).

Cerar‒Židan‒Erjavčeva koalicija pa se je v svojem znanem izrojenem slogu nad takšno šeriatsko razsodbo še navduševala. Zato si je na tiskovni konferenci prislužila še en rdeč karton, saj je hud poraz prikazovala kot uspeh.

Poglejmo izjave predstavnikov slovenske države, ki so na meji izdaje naših interesov:

Brglez: “Razsodba je zmaga mednarodnega prava.”

Cerar: “Gre za velik uspeh.”

Pahor: “Na podlagi osemnajstletnih iskanj je ta rešitev najboljša – nobena druga ne bi prinesla za nas boljše rešitve.”

Erjavec: “Ne bi bilo prav, da bi se to temo izkoriščalo za neke politične točke. Mislim, da imajo ljudje na obeh strani meje zadosti teh prepirov.”

Vasilka Sancin:Zadovoljna sem, da imamo arbitražno razsodbo, ki je dokončna, zavezujoča, pravno izvršljiva, … mi pa imamo nenadzorovan in neoviran prehod k odprtemu  morju.”

Alain Pellet: “Dobili smo največ, kar se je dalo pričakovati.”

Dr. Mirjam Škrk:Zaradi dobrih sosedskih odnosov … imamo stik našega teritorialnega morja z odprtim morjem, ne moremo pa govoriti o pravicah, ampak o svobodah – plovbe, preleta, polaganja podvodnih vodov.”

(Foto: STA)

Kaj je z izrojeno levico? Stalno so skregani z resnico!
Resnica ne sledi željam naših levičarjev, ampak je za narod precej bolj neugodna. Mlahava levičarska politika nam je s Pahorjevim soliranjem zaigrala asa, ki bi ga morali izkoristiti pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. A neizkušeni Pahor je po odličnem izhodišču, ki ga je prejel od Janševe vlade in po prvi odločni izjavi nenadoma začel klecati pred Hrvaško in se poigravati z vitalnimi slovenskimi interesi. Hrvaški je omogočil vstop v EU, ne da bi pregovorno zvita soseda kakorkoli zagotovila, da bo spoštovala slovenske interese. Račun za to neumnost je v obliki arbitražne sodbe pravkar prišel. Edina dota, ki jo je po zaslugi izdajalske levice prineslo arbitražno sodišče Sloveniji, je tako rekoč novi spor s Hrvaško. In pa “zmaga” mednarodnega prava, ki pa je hkrati poraz pravične rešitve, kar je Brglez “pozabil” omeniti.

Lažni upi, zdaj pa zavajajoče vladne razlage, da bo arbitražna razsodba Sloveniji omogočila teritorialni dostop do odprtega morja
Ddr. Klemen Jaklič
je o slabih obetih arbitraže pisal že leta 2009: “… da bo Hrvaška politika na koncu potrdila nedavno podpisani “sporazum” sem tudi sam pričakoval. Je namreč ravno nekaj takega, na kar so Hrvaški mednarodni pravniki sami po malem upali. Tuji strokovnjaki, ki sem jih omenil zgoraj, so si bili od prvega do zadnjega povsem enotni v eni točki. Namreč, da tako oster zavoj mejne črte, kot ga predvideva npr. koridor iz sporazuma Drnovšek‒Račan (ki pa bi v tem primeru pomenil teritorialni dostop) po klasičnem mednarodnem pravu ni mogoč in da bi tak stični koridor Slovenije z odprtim morjem torej moral pomeniti manj kot njeno teritorialno ozemlje. V najboljšem primeru bi, kot so razlagali, koridor lahko predstavljal najbolj liberalen možen režim prehoda, t.j. še liberalnejši od prehoda ki nam ga (kot čisto vsaki državi podpisnici, ki ima zaprto teritorialno morje) tako ali tako že sedaj zagotavlja Konvencija. Pojavljale so se celo sugestije, da bi v javnosti morda predstavili sliko takega koridorja, kar da bi to javno mnenje pomirilo, primer pa bi bil rešen, kljub temu, da teritorialnega dostopa seveda ne bi bilo. Jasno se je dalo zaznati, da nihče od teh strokovnjakov (morebitnih zastopnikov Slovenije) ne bi želel prevzeti odgovornosti za tak cilj (teritorialni stik) v morebitnem postopku odločanja po mednarodnem pravu ped “tretjim” in bilo je tudi očitno, da noben uveljavljen arbiter ne bi krnil svojega lastnega ugleda znotraj strokovne skupnosti z odločitvijo o tako drznem zavoju teritorialne črte v prid Slovenije.”

Čas je za novi dogovor o meji s Hrvaško, ki bi vključeval tudi Italijo in bolj odprte metode odločanja po pravičnosti, predvsem pa kompetentne pogajalce
Po predlogu ddr. Klemna Jakliča bi bilo najprej treba odločiti o ključnem predhodnem vprašanju, ki je očitno jedro spora. “… Ko bi se to razčistilo bi šele lahko sledil naslednji korak oziroma sporazum … Hrvatje trdijo, da je pravičneje odločati po mednarodnem pravu, mi da po taki pravičnosti, ki zagotavlja teritorialni pristop: kdo lahko torej z mirno vestjo reče, da bi bilo napak najprej razrešiti to osnovno nesoglasje … V okviru pravičnosti bi nato bilo seveda na voljo več poti, ki bi Sloveniji z večjo verjetnostjo zagotovili teritorialni dostop. Kot zanimivost naj omenim tisto, da bi se za izhodišče lahko vzelo Tržaški in ne Piranski zaliv.” In tukaj bi zaradi zgodovinskega dolga do Slovenije morala sodelovati tudi Italija in skupaj s Hrvaško Sloveniji omogočiti stik slovenskega teritorialnega morja do mednarodnih voda.

A za kaj takšnega potrebujemo tudi prave ljudi. Ddr. Jaklič bi zagotovo znal zbrati skupino, ki bi se tega lotila. Kljub velikim zamudam se bo ob vstopu Hrvaške v Schengen ponovno pokazala priložnost, da Slovenija od Hrvaške zahteva spoštovanje meja na dan 25. 6. 1991. Čas je že, da bi se tudi Hrvaška politika začela obnašati bolj odraslo in bila sposobna ravnati po načelu pravičnosti v dobro sosedskih odnosov.

Vsaka šola nekaj stane – tudi  arbitražna
Arbitraža seveda ni bila poceni. Njene “usluge” merimo z milijoni evrov. Iz svojih žepov bi jih morali pokriti Pahor, Cerar, Židan in Erjavec. Predsedniško-vladna naveza je vsestransko odgovorna, zato so tako pohiteli in pred narodom prikazujejo arbitražo kot velik uspeh.

Kaj se moramo Slovenci naučiti iz neugodne arbitražne razsodbe?
Najprej zagotovo to, da moramo diplomacijo in vodenje državniških poslov zaupati ljudem, ki zraven poznavanja pravne in drugih strok dihajo s Slovenijo in zagovarjajo slovenske nacionalne interese. Tega zagotovo ne moremo reči za Pahorja, ki zdaj na veliko razlaga, kako smo dobili največ, kar se je dalo pričakovati. Podobno žalostno je dejstvo, da tudi Cerar‒Židan‒Erjavčeva vlada ne zagovarja slovenskih interesov, ampak tako kot vse levičarske vlade vzdržuje premoč komunistične tranzicijske levice nad slovenskim narodom. Arbitražna sramota je še en dokaz več, da Pahor, Cerar, Židan in Erjavec s svojim botrom Kučanom vred spadajo na smetišče politične zgodovine.

Franci Donko