Pametna mesta, pametne vasi, pametne šole, pametni ljudje

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Najbrž bi moral biti vrstni red obrnjen in bi se vsaka zgodba morala začeti s pametnimi ljudmi. Toda kako naj imamo pametne ljudi, če nimamo pametnih šol? Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Ali nemara oboje hkrati? Seveda imam v mislih digitalizacijo. Ta omogoča nesluten razvoj in vpogled v vzroke in posledice naših dejanj ter kritični razmislek o naših prihodnjih ravnanjih. Toda tu tiči največje vprašanje. Smo tega zmožni v Sloveniji?

Pametna mesta je naziv enega od največjih projektov digitalizacije v Evropi. Nanaša se lahko na infrastrukturo, transport, energetsko varčnost in trajnostni razvoj. V mestih in vaseh živijo majhni in večji otroci, odrasli zaposleni in odrasli starostniki, invalidi ter odrasli mladi brez služb in tisti odrasli mladi ali manj mladi, ki službe sicer imajo in ob svojem visokem ustvarjalnem potencialu trpijo ob svojih nesposobnih in neustvarjalnih šefih, ki jim ne dajo dihati in delati, ker jih preprosto ne razumejo. To je posledica negativne ali zmotne kadrovske selekcije in nedorasle politične kulture. Ob vsem skupaj pa nas lahko upravičeno skrbi pospešen beg možganov iz Slovenije. Mladi bežijo prav zaradi zgoraj naštetih razlogov. Tisti mladi, ki ostajajo, pa se odločajo za vedno manj rojstev otrok.

Na drugi strani imamo starejše, še dela zmožne ljudi, ki odidejo v pokoj z bogato zakladnico znanja, ki počasi okrni ob sprehajanju psa, okopavanju vrtička, popoldanskih kavah s prijatelji  ali pivom v bližnjem baru. Če  se v Sloveniji  pravkar upokojeni človek odloči, da bi delil svoje znanje mlajši generaciji, lahko to počne ali zastonj ali v zelo omejenem obsegu, na koncu ga lahko čaka še davčni bonbonček, da skoraj bankrotira. Pri tem pa si je svojo pokojnino v štiridesetih letih dela pošteno zaslužil. Razen plenilske, nobene logike tu ni moč videti.

Na področju mladih in starejših, teh skrajnih dela zmožnih skupin, je politika v Sloveniji povsem pogrnila na izpitu. Ni moč zanikati naporov oblasti, da bi mladim dala priložnosti za službe, toda manjka priložnosti za ustvarjalna delovna mesta. Ni moč zanikati, da se politika trudi in skrbi za gradnjo in vzdrževanje domov za starejše, osebje v domovih pa večinoma za dobro počutje svojih stanovalcev. Toda to so preživeti modeli.

Treba je iskati nove poti za zaposlitve mladih in starejših, ki bodo ponujale drugačne rešitve. Digitalizacija tu lahko pomaga uresničiti ideje, sama po sebi, brez novih idej, pa bo težko dala dodano vrednost.

Treba je poskrbeti tudi za starejše
Nastanitev v domu za starejše je najbrž zadnja izbira, potem ko človek ne more več skrbeti sam zase v najosnovnejši osebni oskrbi. Varovana stanovanja (posebna stanovanja in stavbe, za katere je organizirana oskrba in varstvo) so ena izmed rešitev, toda kaj, ko tudi ta stanejo investitorja celo premoženje, česar si vsak ne more privoščiti. Oskrba na  lastnem domu je dobra rešitev, nudijo jo občine, toda omejena je na nekaj dejavnosti in nekaj časa, seveda plačljiva, manj ali več, odvisno od sofinanciranja občine, usluga pa je lahko sicer povsem prijazna storitev, toda daleč od družinskega ali prijateljskega razmerja. V resnici bi potrebovali podoben ukrep, kot je družinski zdravnik. Tu pa je priložnost za starejše, ki si želijo starost preživeti na svojem ljubem domu, in mlade, pa tudi za mlajše upokojence, ki premorejo visoko čustveno inteligenco in si želijo delati.

Foto: Pixabay

V vsakem okolišu, upoštevajoč razpršenost poselitve, s kritičnim številom starostnikov na domu, bi bil lahko zaposlen mlad človek ali mlad par, ki bi oskrboval starostnike tako pri njihovih vsakodnevnih potrebah kakor tudi pri socialnih stikih. Ob svojih prihodkih bi lahko užival tudi občinsko stanovanje. Starostniki in njihovi skrbniki bi bili povezani v klubu, ki bi ga podpirala aplikacija, kjer bi vsak starostnik vpisal svoje potrebe v koledar svojega skrbnika. Aplikacija pa bi nudila tudi informacije o ponudbi dejavnosti za starostnike, medsebojno komunikacijo med njimi, lahko bi si medsebojno ponudili usluge, ki jih zmorejo opraviti, postala bi lahko socialno središče in netišče novih idej. Vanjo bi se lahko vključile tudi šole in dijaki, ki bi želeli opravljati prostovoljno delo in bi oživeli ideje medgeneracijskega dialoga ter krepitev socialnih in čustvenih kompetenc mladih.

Svetlim zvezdicam je treba dati možnost, da se razvijajo v državi priložnosti
Zelo podobno je treba urediti stanovsko  stičišče med učitelji, aplikacijo, kjer bi si ti izmenjevali ideje na ravni regije. Trenutno pa se učitelji ukvarjajo ali, bolje, tratijo čas z uresničitvijo nerazumne zahteve računskega sodišča, da natančno popišejo opravila  v svojem delovnem času, ki je zunaj pouka. Ali ne bi bilo bolje, da bi se v času, ki ga namenijo popisovanju, raje pogovarjali med seboj in razmišljali, kako najbolj zanimivo poučevati in predvsem, kako  izbezati vso ustvarjalnost iz sebe in tistih, ki jih poučujejo?

In tu se začnejo pametne šole, pametna mesta in pametne vasi. Vse je v ideji in energiji, ki smo jo pripravljeni vložiti vanjo. In če natrosimo sto idej, bo morda devetindevetdeset neumnih in ena pametna. Oh, oprostite, neumnih idej ni. Če pristanemo na to, smo tu, kjer smo. V zapečkarstvu, zavisti in mrtvilu. Ampak tu in tam so svetle zvezdice, zagonska podjetja in preboji. Dajmo jim možnost, da se razvijajo v Sloveniji, državi brez korupcije in brez zavisti, državi priložnosti.

Mojca Škrinjar