“Parada ponosa” 2017: Homo-lezbični-bi-trans-inter-seksualni lobi spet zahteva posvojitve otrok!

Foto: STA

Z včerajšnjo 17. “Parado ponosa” je homoseksualni lobi Sloveniji, predvsem družinskim organizacijam, ki zagovarjamo pravico otrok do matere in očeta, sporočil, da ne odstopa od svojih zahtev po popolnem izenačenju pravic, kakršne ima družina mame, očeta in otrok. Za dogajanjem celega tedna, ki je kulminiralo v povorko in politični program “Parade ponosa”, so ogromni zneski davkoplačevalskega denarja, ki ga izrojena levica porablja za napajanje promocije homoseksualnih projektov in organizacij. Stroški gredo v milijone evrov. Ta denar bi bilo treba nameniti otrokom s posebnimi potrebami, ne pa da davkoplačevalci prisilno finaciramo takšno nespodobno razkazovanje politične moči in golih istospolnih, več spolnih, brezspolnih, nadspolnih in nobeno spolnih teles.

Zaradi referendumskih nasprotovanj homoseksualnim posvojitvam naj bi jim bila svoboda še vedno kratena, saj se je  narod na treh referendumih izrekel proti posvojitvam, teoriji spola in poneumljanju otrok v vrtcih in šolah, česar pa homo-lezbični aktivisti ne spoštujejo, saj z Zoranom Jankovićem, Štrukljem in ostalimi proračunskimi sesalci aktivisti, nenehno posiljujejo javnost s svojimi zahtevami po “več pravicah”, kar v resnici pomeni zahtevo po pridobivanju tujih otrok. Svojih namreč po zaslugi človeške narave ne morejo imeti.

Ker zakon o partnerski zvezi po mnenju homoseksualcev in lezbijk omogoča zgolj “poroke”, ne pa tudi posvojitev, niso zadovoljni. Tako se menda še naprej ohranja družbena stigma in ignoranca do realnosti.

Javna predstavitev političnih zahtev homo-lezbične-bi-trans-inter-queer-seksualne skupnosti
Če bi poslušali ideološke zgodbice in pripovedovanje homo-lezbičnih-bi-trans-inter-seksualnih aktivistov,  je parada ponosa prikaz upora in boja za človekove pravice, molitev za nerojene pred porodnišnico in predvajanje filma o nedotakljivosti življenja pa je moralno izprijeno dejanje, ki bi ga bilo treba prepovedati.

Na paradi homoseksualnega, biseksualnega, transeksualnega in queerseksualnega ponosa v Ljubljani je v povorki sodeloval tudi predsednik DZ Milan Brglez. Očitno je pred volitvami že precej obupan in je svoje politične točke nabiral tudi  med udeleženci parade.

Politične zahteve homoseksualnih aktivistov lahko povzamemo v treh točkah:
1. Sedanja zakonska ureditev pravic LGBTQI+ oseb je nezadostna, nekako polovična in je zato na pol poti, je dejal Milan Brglez in zatrdil, da se bomo (?!) za preostale pravice homoseksualcev in lezbijk morali še potruditi ter da večina “rabi še nekaj časa.”

Kaj si kdo misli o Brglezu, je seveda njegova stvar, gotovo pa je v nasprotju s slovenskimi interesi, da predsednik državnega zbora govori o zahtevah homoseksualnega lobija v prvi osebi množine. Mar to pomeni, da je tudi sam homoseksualni aktivist? Glede na dejstvo, da Brglez podpira politično kampanjo homoseksualnega lobija, ki je ponovno napovedal boj za prilaščanje tujh otrok, je tudi Brglez homoseksualni aktivist. Spomnimo se le njegovega nepoštenega vodenja parlamenta ob Kordiševih izživljanjih nad Gibanjem za otroke.

2. Glavna predstavnica Društva Parada ponosa Simona Muršec je za medije povedala: “Še vedno nimamo pravice enakopravno si ustvarjati družin v Sloveniji.”

To pa v navadni, razumljivi govorici pomeni: še vedno nimamo pravice do posvojitve otrok.  Zagovorniki otrok in družin smo v času treh družinskih referendumov prelili mnogo črnila v bran nemočnim otrokom, ki si zaslužijo mirno in urejeno otroštvo, ki je znanstveno potrjeno mogoče samo ob ljubeči mami in očetu, znotraj svoje družine.

V dobi informacijske družbe siliti otroke v brisanje identitete, prisilno bivanje v okolju, ki ga po svoji volji ne bi nikdar izbrali, je resno in nevarno kršenje človekovih pravic, ki izvira iz same definicije človekove narave. Zato kolikor toliko zdrava družba nikoli ne bo sprejela zahtev homoseksualnega lobija za posvojitev otrok, naročanje in kupovanje otrok pri revnih ženskah.  Tega zaradi varovanja človekovih pravic otrok ni mogoče sprejeti.

3. Homoseksualni lobi je na včerajšnji »paradi ponosa« zahteval tudi prepoved referendumov o »človekovih pravicah«, kakor si razlagajo svoje želje po posvojitvah tujih otrok. Obsodili so tudi vsako obliko nestrpnosti in sovražnega govora v družbi, posebej v javnih institucijah.

S slednjim se je načeloma seveda mogoče strinjati. Ko pa pogledamo razkorak med njihovimi parolami in delovanjem v družbi, pa vidimo, da s kričanjem o sovražnem govoru v resnici le žugajo zagovornikom pravic otrok do mame in očeta. V navezi s homoseksualnim “varuhom pred diskriminacijo” Mihom Lobnikom, pa so lahko demokraciji tudi resno nevarni. Ko temu dodamo še zahtevo po prepovedi ljudske demokracije na referendumih, ki so že tako do skrajnosti oteženi, pa vidimo, da tej združbi niti malo ni do demokracije in človekovih pravic najbolj ranljivih – nemočnih otrok.

Homoseksualni lobi: mojstri novačenja ljudi, ki bi šli zanje po kostanj v žerjavico.
Zanimivo je opazovati, kako so se homoseksualni aktivisti v vsem tem času izurili v obtoževanju normalno spolno usmerjenih ljudi, ki so po njihovem fašisti, homofobi in nestrpneži. V resnici pa je prav obratno. Ravno na njihovih shodih, v  “njihovi” literaturi je mogoče najti največ nestrpnosti, sovraštva, ki je plod velikih notranjih stisk pri mnogih homoseksualcih in lezbijkah. Strah in nemoč čutijo in izražajo najprej v odnosu do samih sebe in potem še med seboj. Zato nujno potrebujejo svoje “parade”, kakršna je bila včeraj, da  prekrijejo svoje strahove, s kričanjem parol o človekovih pravicah pa preglasijo notranji glas, ki ni v skladu s tem, kar počnejo in javno razglašajo.  Jasno je treba povedati, da ljudje homoseksualce spoštujejo in se vanje ne vtikajo. Drugačen odnos pa imajo do aktivistov, teh so ljudje resnično siti. To dokazujejo tudi komentarji obiskovalcev spletnih portalih:

1.”Pa kaj hočejo ti ljudje, da bi bili vsi brez identitete, brezspolna, nadspolna, večspolna, vsespolna, vsakdandrugače spolna bitja?”

2.”Hočejo da so družbeno normalno sprejeti in da na njih ne gledamo drugače, potem pa organizirajo neko nesmiselno parado ponosa, in se derejo da NISO normalni in da so drugačni. Kje je fora?”

Slovenci za kulturo življenja in proti posvojitvam otrok bogatim homoseksualcem in lezbijkam
Kolikor toliko zdrava družba nikoli ne bo sprejela zahtev homoseksualnega lobija za posvojitve otrok, naročanje in kupovanje otrok pri revnih ženskah. Tega zaradi varovanja človekovih pravic otrok ni mogoče sprejeti. Tako je rekel tudi papež Frančišek, ki je obsodil homoseksualni lobi, do ljudi v stiski pa je bil vedno sočuten – tudi homoseksualnim in lezbičnim osebam je položil na srce, naj mirno živijo svoje življenje in se trudijo iz njega narediti kar najboljše –  kot vsak od nas.

Preden nam do konca onemogočijo svobodo govora in pravico do referendumov, bomo storili vse, kar je v naši moči, da na naslednjih volitvah, ki bodo v resnici referendum o normalni Sloveniji, zmaga kultura življenja z otrokom in družini naklonjenimi  ljudmi.

Franci Donko