V začetku septembra 2015 je Nemčija brez vsake pravne podlage odprla meje za stotisoče nezakonitih migrantov, ki so ob vstopu v Evropo odvrgli tudi dokumente in prikrivali identiteto. Merklova je svojo odločitev, ki je ob življenje spravila na stotine nedolžnih Evropejcev in izpostavila tisoče žensk in otrok brutalnim posilstvom, zakrila pod “humanitarne razloge”.
Pospeševanje nezakonitih migracij je znak bolne družbe, okuženi so tudi dostojanstveniki in politiki
Čeprav ves svet opazuje grozljive posledice arabizacije in šeriatizacije, ki s svojo razsežnostjo in hitrostjo predstavljata epski napad na Evropo kot motor svetovne demokracije, pa je še vedno neverjetno veliko sprenevedanja najbolj odgovornih za duhovno, kulturno, politično in vojaško obrambo Evrope pred arabizacijo in šeriatizacijo stare celine. Ob tem ne moremo spregledati na trenutke precej prostodušnih sporočil papeža Frančiška, ki občasno daje z dejanskim stanjem neskladne izjave in poziva k nekritičnemu in celo neomejenemu sprejemanju muslimanske populacije, čeprav je treba dodati, da je zadnje čase v svojih izjavah precej bolj previden.
“Pelikanovo poročilo”
Lanskega marca je v javnost pricurljalo poročilo nemških medijev, ki navaja, da se je vlada Angele Merkel že sredi septembra 2015 dogovarjala o popolnem zaprtju južne meje, po kateri so po balkanski poti prihajali v Evropo tudi številni islamistični teroristi. Med notranjim ministrom Thomasom de Maizièrom, vodjo deželnega parlamenta na Bavarskem Horstom Seehoferjem in zunanjim ministrom Frankom-Walterjem Steinmeierjem je bil 12. septembra dosežen dogovor, da Nemčija mejo nepredušno zapre naslednji večer ob 18. uri. Tik pred zdajci pa je načrt »padel v vodo«, ker vodilni nemški politiki niso bili pripravljeni prevzeti odgovornosti za morebitno »nezakonito odločitev«, je poročal Welt am Sonntag.
O pristnosti dokumenta priča tudi nemško notranje ministrstvo, ki je navedlo, da poročila ne more »niti potrditi niti zanikati«. Si predstavljate, kaj bi se v tem primeru zgodilo s Slovenijo, ki je pod Cerarjevo vlado jeseni 2015 bosa in goloroka dočakala pol milijona migrantov?!
Vodijo nas politično slepi in moralno gluhi nastavljenci totalitarnega ozadja
Samo srečnemu “naključju” zmedene nemške politike se lahko zahvalimo, da Nemčija ni zaprla svoje meje, ker bi ji zagotovo sledila tudi Avstrija, slovenska vlada pa je bila tiste dni videti kot tekajoča kokoš brez glave in tega ne bi bila sposobna storiti, saj so migranti tudi po zaslugi Hrvaške v Slovenijo vdirali po cestah in poljih, čez travnike in reke, praktično vzdolž celotne državne meje. Spomin na trume stotisočev mladih moških, ki so za seboj puščali pravo razdejanje in povsod ustvarjali žarišča nemirov, je še kako živ. Med množico, ki se je leta 2015 zgrinjala čez naša polja in dvorišča, se je le tu in tam pokazal kakšen otrok ali ženska. Glede na to, da se razstreljujejo tudi takšni, ki so se rodili in odraščali v Evropi, se upravičeno lahko vprašamo, ali obstaja verjetnost, da se bodo večinoma muslimanski migranti sploh kdaj za silo integrirali v evropsko krščansko kulturo.
Čeprav so med begunci tudi kristjani, večina pripada islamski civilizaciji. Po tem, ko so trume mladih muslimanskih moških preplavile Evropo, so se naši voditelji spomnili, da v resnici ne vedo, kam z ljudmi, ki se v Evropi vse bolj zapirajo v šeriatske gete, ki v mnogih mestih postajajo nekakšna območja »no-go«. Začeli so se pogovarjati o »kvotah«, številu migrantov, ki naj bi jih vsaka država sprejela. In prav v tem času je začelo nenadzorovano naraščati število terorističnih napadov, odgovornost za vse pa so prevzemali skrajneži t. i. Islamske države. Politični treznosti Madžarske, Poljske in višegrajskih držav se lahko zahvalimo, da so se uprle Merklovi in Junckerjevemu nezakonitemu vsiljevanju »migrantskih kvot«.
Kaj se lahko naučimo od Maistra in Slomška o narodovi prihodnosti?
Letos mineva 100 let od vojaških in političnih bojev generala Rudolfa Maistra za severno mejo. Po zmagi je Maister začasno prevzel oblast v Mariboru. Iz današnje perspektive vidimo pomembnost njegovih zgodovinskih dejanj, ki so vplivala na razmejitev z republiko Avstrijo vse do današnjih dni, saj so ohranila del slovenskega ozemlja naši današnji državi. Vendar ob vojaški zmagi Rudolfa Maistra ne smemo pozabiti na svetniškega škofa Antona Martina Slomška, saj te zmage ne bi bilo brez njegovega prenosa lavantinskega škofijskega sedeža v Maribor, zaradi česar je prišlo do priključitve slovenskih župnij, ki so bile do takrat pod graško škofijo. Slomškova žalost pa so bile slovenske župnije, ki mu jih ni uspelo združiti s svojo novo škofijo.
100 let pozneje – Slovenijo vodijo moralno bankrotirani ljudje. Kje so duhovne avtoritete?
Pred sto leti najdemo pri voditeljih naroda izrazito domoljubje in skrb za narodov blagor, danes pa, kakor da imamo povsem obrnjeno situacijo. Cerarjeva vlada z nerazumljivo ihto prepričuje sosednjo Hrvaško, naj vendar sprejme udbovsko okuženo arbitražno določitev meje med državama, čeprav Cerarjeve bolj kot razsodba tribunala veže sklep državnega zbora, ki jasno določa, da odločitev arbitražnega sodišča v primeru izgube ozemeljskega stika z odprtim morjem za Slovenijo ni obvezujoča.
Nezakoniti migranti kot alternativa demografski zimi in izseljevanju mladih?
Drug primer popolne odsotnosti vizije in opravilne nesposobnosti vladajočih postkomunistov je pojav velikega migrantskega vala in s tem povezan napad Cerar-Židan-Erjavčeve izrojene vlade na schengensko mejo, ki nas je (neuradno) že stal partnerstva v schengenskem območju. Prav tako so do vprašanja množičnih migracij nekritični nekateri slovenski cerkveni dostojanstveniki in predstavniki verskih humanitarnih organizacij. Čistega vina je zmedenim političnim in cerkvenim avtoritetam nalil šele murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je stvari in dogajanje poimenoval s pravim imenom, z izjavo pa ga je podprl tudi novomeški škof Andrej Glavan.
Zgled, ki ga je vredno izpostaviti, saj se zaradi zavajajočih izjav in dvomljivega človekoljubja po drugi strani med ljudmi ustvarja zmeda, po mestih zahodne Evrope pa se kopičijo smrtne žrtve, onečaščene evropske ženske in otroci, oropani pravice do svobodnega življenja in osnovnega človeškega dostojanstva.
Kdo bo slovenski narod popeljal v boljše čase?
Letošnje parlamentarne volitve bodo priložnost za popolnoma nov pogled na zunanje- in notranjepolitično situacijo. Pred junijskimi volitvami si zapomnimo, kdo je dajal prednost nekritičnemu sprejemanju tujcev pred varnostjo Slovenije in slovenskega naroda, kdo je dal prednost Ahmadu Shamiehu pred obubožanimi upokojenci in diskriminiranimi otroki katoličanov. Narod bo treba spomniti, kako se je Cerarjeva vlada od septembra do novembra 2015 prelevila v veliko transportno podjetje za prevoz nezakonitih migrantov od južne do severne meje, kar bi se ob migrantskem čepu lahko razpletlo tudi tragično.
Odnos do ključnih vprašanj narodovega preživetja bo osrednja tema prihodnjih parlamentarnih volitev
Postkomunisti, ki nas zadnje čas vse bolj odkrito vračajo v Jugoslavijo, samoupravljanje, socializem in delitev državljanov na prvorazredne in drugorazredne, nikakor ne morejo biti predstavniki interesov slovenskega naroda doma, v zamejstvu in po svetu. Predstavljati nas morajo ljudje, ki zagovarjajo vrednote osamosvojitve in demokratizacije slovenskega naroda. Ljudje, ki bodo črpali iz duhovne zapuščine Slomška, Kreka, Korošca, Cankarja, Gosarja, Grozdeta, Terčelja in desettisočev slovenskih mučencev za svobodo vere in domovino.
Na primeru Kučanovega podtaknjenca Marjana Šarca vidimo, kako zlagana je trditev, da imajo volivci vedno prav. Zmanipulirani, podkupljeni mediji in mnenjski voditelji so rezultat politične, zdravstvene, gradbene in vsakršne moralne korupcije ter kriminalnih poslov pranja terorističnega denarja, za kar smo izvedeli po zaslugi Grimsa, Logarja in njunih opozicijskih preiskovalnih komisij. Štiristo milijonov evrov terorističnega denarja je nezaslišan kriminal, javnosti spretno prikrit za afero Patria. Vse te zgodbe, ki se praviloma končajo brez sodnega epiloga, nas navdajajo s strahom pred prihodnostjo slovenske demokracije. Razen načelne podpore pomoči iz Evrope ne gre pričakovati, zato bomo morali aktivirati vse razpoložljive demokratične potenciale.
Že danes je treba začeti razglašati, da bodo naslednje volitve prelomne, saj bodo referendum o normalni, svobodni Sloveniji in nadaljevanje osamosvojitvene bitke za Slovenijo, osvobojene komunistične diktature. Naslednje parlamentarne volitve bodo prinesle neusmiljeni postkomunistični napad na ljudi, zavezane veri, spoštljivemu odnosu do narodnih vprašanj, poštenju, spoštovanju, trdemu delu. Kultura smrti bo še bolj brezobzirno napadla zdrave slovenske družine, ki jih je še vedno veliko, a so zapostavljene in se jih ne omenja, čeprav držijo naš narod pokonci. V osladno govorico zamaskirane sile zla bodo prilezle iz temnih senc, govorile o tem, naj pozabimo preteklost in se ozremo v brezoblično prihodnost po meri kulture smrti.
Vsi tisti, ki držimo slovenstvo in narod pokonci, se ji bomo uprli z vsemi močmi!
Franci Donko