Perejo umazan denar, ne bi prali umazanega perila

Datum:

Odzivi režimskih medijev ob razpravi o primeru #IranNLBgate pred preiskovalno komisijo, ki se v Evropskem parlamentu ukvarja z davčnimi utajami in pranjem denarja ter je na dnevni red svoje zadnje seje umestila tudi pranje denarja v NLB, so bili pričakovani in jih lahko strnemo v nekaj bistvenih poudarkov.

Kdo je to perilo umazal?
Prvič, režimski mediji so zgroženo poročali, kako Slovenija pred mednarodno javnostjo v Bruslju pere umazano perilo. To so predstavljali kot velik greh, označili kot domala zločin in vse skupaj alkimistično navezali še na domoljubje, ki jim sicer nikoli ne gre z jezika ali zgolj v kakšni negativni konotaciji, da bi na koncu zvarili vtis, kako je takšno početje resnično škandalozno. Toda, če že ostanemo pri prispodobi pranja perila, potem bi se morali najprej vprašati o tem, kdo je to perilo umazal. To je osrednje vprašanje, ki bi si ga morali zastavljati dan za dnem, dokler se povsem ne razkrije in kaznuje ta kriminal. Perilo se ne umaže, če kriminala ni ali če je ta hitro odkrit in sankcioniran. Žal režimski mediji in njihovi družbenopolitični delavci ohranjajo stanje nedotakljivosti njihovih mentorjev in botrov, pri tem pa seveda sodeluje še ves invalidni sistem institucij, ki bi takšen kriminal moral preganjati. Moraliziranje moralnih pohabljencev na to temo je nespodobno, ogabno.

Zaskrbljenost F 571
Dalje, poročali so, kako da se s tem nastopom pred evropsko javnostjo povzroča škoda ugledu Slovenije. Zanimivo, od kod naenkrat takšna skrb za ugled Slovenije, potem ko so taisti novinarji s pismom mednarodni javnosti pred desetletjem sporočali, kakšen teror da izvaja Janševa vlada nad svobodo medijev. Bilo je v času pred uspešnim predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in novinarji so dobili nalogo, da v mednarodni javnosti diskreditirajo vlado. Pa smo bili na lestvici svobode tiska takrat na višjih mestih kot kasneje v različnih levih vladah, ko je svoboda v medijih nazadovala, vendar o tem ni bilo pompoznih razprav ali pisem mednarodni javnosti. In afera Patria: nekateri mediji so sami sodelovali pri konstruktu Patria, ki so jo najprej izvozili na Finsko, od tam pa z velikim pompom v Slovenijo, danes pa govorijo, kako nespodobno je o slovenskem kriminalu razpravljati na mednarodni ravni. Pri tem pa pozabljajo, da je evropski parlament tudi naš parlament, Evropska unija pa tudi naša domovina.

Prali so v NLB, kje so denar sušili?
Tretjič, režimski mediji so zamolčali dejansko vlogo novinarja Boruta Mekine. On seveda ni tisti, ki bi to afero prvi prinesel v javnost ali medijsko razkrinkaval njene glavne protagoniste, da bi zaradi tega imel kompetence in obraz za nastop na tej komisiji.  Mekina je nastopil na povabilo Tanje Fajon, kot advokat bančnega kriminala in kriminalcev iz vrst komunistične kontinuitete. In njegov nastop je bil seveda absurd in njegovo bledo vlogo je hitro spoznala tudi večina prisotnih poslancev. Sicer so tudi lastniki nekaterih drugih evropskih in svetovnih medijev poslovali v davčnih oazah, toda Mladina je s svojimi lastniki še korak pred ostalimi. V lastništvu Mladine posredno in neposredno najdemo družbe, ki so v davčnih nebesih, in hkrati družbo, ki je prala denar. Državna banka NLB je bila v času pranja milijarde evrov solastnica finančne družbe KB1909, ta pa je večinska lastnica Mladine.

Rešitev je doma. A res?
In končno, režimski mediji so kot staro lajno ponavljali besede Wernerja Langena, predsednika preiskovalnega odbora PANA, kako moramo to zadevo urediti doma. Hkrati pa so večinoma izpustili njegovo zgroženost, da se je to lahko v takšnem obsegu dogajalo prav v Sloveniji. Nemec Langen nima povsem prav: glede na to, da se je oprani denar širil v države po vsem svetu, od tega kakšnih 80 milijonov evrov v Nemčijo, bodo mnoge probleme, povezane z opranim denarjem, namenjenim za financiranje terorizma, morale prej ko slej reševati tudi  druge države.  Nekatere so se s tem nemara že srečevale, ko so preštevale žrtve po kakšnem terorističnem napadu.

Seveda je tudi vsem nam jasno, da bi morali ta bančni kriminal sami preiskati in procesirati, vendar je tudi jasno, da za to v Sloveniji ni prave volje. Velike provizije marsikoga zavezujejo k molku. Strokovnjaki za pregon finančnega kriminala pa se lahko kar takoj lotijo zanimivega izziva: ali se je kakšen evro od provizij od opranega iranskega denarja znašel tudi na računu kakšnega podjetja v davčnih oazah, ki je hkrati solastnik Mladine? In po kakšnih poteh in na katere račune so se provizije vračale nazaj v Slovenijo?

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...

Voznik začetnik po dolenjski avtocesti z 254 km/h

Policisti Specializirane enote za nadzor prometa Generalne policijske uprave...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...