Pretekli teden je prišlo do konsolidacije vseh naprednih boljševističnih družbeno-političnih sil, ki so se programsko končno združile na točki Janez Janša. Ne dvomim, da so na delu tudi tajne službe Milana Kučana, verjetno pa se z njimi programsko ujema tudi kakšna osamosvojena veja policije. Samo vojska je še tiho, oziroma tisto, kar je še ostalo od nje po zločinskem ministrovanju Andreje Katič.
V bistvu je antijanševska koalicija zgodovinsko primerljiva z Dolomitsko izjavo, le da se še ne ve, kaj bosta storila Nova Slovenija in Matej Tonin, da bi bila izdaja popolna. Ampak, če sodimo po duhu zla, kot imenujejo Janeza Pogorelca – nekega večnega vladnega birokrata vseh režimov in člana vrha NSi -, naj bi bilo jasno, da bo dolomitska v svoji reprizi boljša od originala. V tem krščanskem človeku Pogorelcu je toliko sovraštva do Janše, da mi ni jasno, kako še sploh dobi odvezo, ko gre k spovedi; ne zaradi izpovedanega sovraštva, ampak zaradi tega, ker mora biti tudi za spovednika strašansko dolgočasen človek. Ker ga na družbenih medijih kaj veliko ne jemljejo resno, razen da ga zmerjajo, je zdaj začel objavljati svoje portrete. In je poleg mene izgubil še nekaj deset sledilcev na Twitterju. Ko njega zagledaš, takoj aktiviraš manjšo vaško stražo.
Bo kdo rekel, da je to popolna norost, pa ni edina. Pomočnica odgovornega urednika nacionalne TV Mileta Šetinca – to je Mojca Pašek Šetinc – je svoj agitatorski prispevek preoblekla v dvodelni dokumentarec o Janezu Drnovšku, ki sem ga moral za hip prenehati gledati, ko je Kučan Drnovška začel hvaliti. Ve se namreč, da sta bila več kot naravna sovražnika, ambiciozna, oblastiželjna in konkurenčna, in da je Drnovšek zabarikadiral vrata, ki so iz predsedniške palače, kjer je kraljeval Kučan, vodila do vlade. Kučan je namreč rad odhajal v vladne prostore in Drnovškove nagovarjal na te in one zadeve ter ga kritiziral. Sovraštvo med njima je eskaliralo, ko se je v Murgle s psom preselil Drnovšek in je menda nekajkrat zahrbtno napadel Štefkino mačko, ki je potem bila v depresijah. Generalno gledano pa je dokumentarec o Drnovšku hujši od dokumentarca, ki ga je ista avtorica namenila Milanu Kučanu, in ji je Kučan celo na premieri v bivšem porno kinu Sloga rekel, da je le malo pretiravala in da ljudje vsemu lepemu o njem ne bodo verjeli. Drnovšek pa v tej zgodbi izpade kot genijus politikus, ki je v najtežjih časih znal vleči prave poteze – če odštejemo sramoto na Gazimestanu, kjer se je bratil z Miloševićem in tega v dokumentarcu ni. Ali pa politično korupcijsko zgodbo z Cirilom Puckom. Vse to nam dokumentarec pripoveduje z enim samim namenom: da vendarle še zadnji zavedeni spoznajo, da je v teh težkih časih, ko je na volitvah zmagal Janša, potrebno združiti pamet in delo tajnih služb, murgelskega bunkerja, Foruma 21, falange 571 in vseh starih obrazov za Šarčevo koalicijo novih obrazov, v kateri manjka samo še starosta komunistične partije Miran Potrč. A zagotovo ga hranijo za čas, ko bo še huje.
Tako zdaj vse bolj kaže, da cerebralni bankrotiranci iz LDS in Zaresa delajo vlado, čeprav se Šarec dela, kot da je to velikanska laž. In je takrat, ko se je razvedelo, da ga je v Kamniku obiskal Gregor Golobič, dal oznaniti, da je to res, ampak, da ga je nagnal. Potem sta se pa skupaj režala, ko so nekateri na to nasedli. Za konec pa so iz čisto spodnjega predala globoke države potegnili še Spomenko Diklić z intelektualno diarejo, naslovljeno na predsednika države. Kljub veliki prizanesljivosti bi ji za nizko raven pisanja lahko odvzeli akademski naziv. In privilegirano pokojnino za 28 let pokojninske dobe.
V državi trenutno vlada bankrot zdrave pameti.
Vinko Vasle