Milan Kučan je imel popolnoma prav, ko je na Ilovi Gori rekel, da mora sovražni govor izginiti iz države, ki ni bila njegova intimna opcija. Najprej je iz Demokracije izginil en oglas, kar je malo premalo, ker je Kučan rekel, da morajo slediti ostra dejanja države. Zato vsaj enkrat na dan pokličem Jožeta Biščaka, da vidim, kje se nahaja. Jože Možina pa je na mojo zahtevo prišel k meni, da ga vidim, preden kučanovsko izgine s Pričevalci vred. Kučan je namreč znan po tem, da ve, kaj grozi, in je celo v demokraciji povedal, da so potrebne najprej diskvalifikacije, potem pa likvidacije. Da bi nekaj kasneje zrežiral tako imenovani veliki pok in po bavconovski pravni državi predal Janeza Janšo “naj gre po pravni poti” ogabnemu sodnemu mlinu v zadevi Patria.
Šef zadnje partije, ki se je reinkarnirala v Socialnih demokratih vse bolj kurpulentnega Dejana Židana, in šef udbe, ki ni zadnja, ampak je še – on ve, kako se stvari streže in kakšni so načini, da se obračuna z državnimi sovražniki dežele, ki ni bila njegova intimna opcija. Kučan ne govori kar tja v en dan. Ko me je Vane Gošnik provokativno predlagal za kandidata za člana predsedstva SFRJ z vedenjem, da bo udbo-partiji padel mrak na oči, je dal Kučan k sebi poklicati mojo takratno prijateljico in sodelavko Slavo Partlič in jo opozoril, da bo ta provokacija imela hude posledice.
In jih je res. Dva mlada udbovca sta se dva tedna kasneje zglasila pri moji mami v Velenju in prestrašena revica ju je spustila v stanovanje in jima dala celo malico. Meni pa je rekla, saj nista kriva, če sta ji prišla po službeni dolžnosti grozit o tem, kaj vse se bo z menoj zgodilo, in je jokala in hlipala po telefonu.
Grožnje nasilnih partijcev
Vsi so vedeli, da imam za izvolitev toliko šans kot na smrt obsojeni v Barbara rovu, da za enajstimi pregradami zazidani preživijo, a je to bilo vseeno preveč za režim. Na enem od soočenj v moji krajevni skupnosti je k meni prišel oficir JLA v uniformi in mi pred celotnim zborom nastavil prst na sence in rekel – tako te je treba. Radijec Stane Škrabar “še pomnite tovariši” pa je kot moj sosed v bloku in kot sodelavec vojaškega KOS-a tu pa tam malo povohljal okrog mene, a ker ga nisem spustil v stanovanje, je bil zelo užaljen. Kar mi je prišel povedat, ko sem bil direktor radia, in predlagal, da bi oddajo Še pomnite tovariši rehabilitiral, ker bi to bilo dobro zame. In sem ga odslovil.
Dobro, jaz sem preživel. Do zdaj. V času Kučanove vladavine udbi, partiji in državi pa so ljudje drugače nastradali, saj je ta človek že v gimnazijskih letih ovadil sošolca, ki je potem fino nastradal. Potem je bil šef agitpropa na cekaju, kamor je na dnevne in tedenske spovedi klical urednike in posebej zaupne novinarje. Seveda v glavnem tiste, ki so imeli svoje dosjeje kot sodelavci udbe in KOS-a. Tam so omenjeni izvedeli, kaj morajo pisati, kakšno je njihovo mnenje in kdo postave partije in udbe vendarle zlorablja. In so padale uredniške in kakšna novinarska glava. V glavnem so takšne kazensko poslali v dokumentacijo. V režim se ni smelo podvomiti niti tako nedolžno, da bi zapisal, da del proletarcev ne živi najbolje.
Ko boste izginili, bo že prepozno
Kučanov čas je bil tudi čas, ko je vojaško sodišče ob pomoči Kučanove udbe z izmišljeno zgodbo o vohunih mučilo in kasneje po zaporih maltretiralo osem ljudi, od tega štiri Bolgare – glasbenike. To je tudi zgodba o Agopu Stepanjanu, ki je kmalu po vrnitvi iz zaporov mučen in bolan umrl. V tem času je v celici vojaškega zapora sedel tudi Janša, kamor ga je ob soglasju Milana Kučana in njegove udbe spravil KOS. Stepanjanu so celo ponujali, da bo mileje sojen, če bi na kakšen način Janšo obremenil, česar pa ta ponosni človek seveda ni storil. Milan Kučan še danes pripoveduje pravljice, da o vsem tem ni vedel ničesar. Seveda, ker so tudi vse udbovske depeše v glavnem izginile v papirnem mlinu Količevo.
Pred kučanizmom v državi bi nas lahko obranila samo vojska, ker Serpentinšek je seveda del gonje, v kateri izginjajo oglasi, potem celi mediji, potem novinarji, potem se pa Hitler reži iz pekla. Z vojsko ne bo nič, ker je njen vrhovni poveljnik Borut Pahor tip, ki se vsak dan gleda v napačnem ogledalu. In ker so nam na mesto šefice generalštaba postavili strah in trepet Alenko Ermenc, za katero MSM mediji pravijo, da je zgodovinski dogodek. Kar je res, je majhen, a zgodovinski.
Sicer pa – ko boste izginili, bo že prepozno.
Vinko Vasle