Tale kliše v naslovu o tem, kako zelo je pomembna vejica, celo življenjsko usodna, nam o slovenskem pravosodju in sodstvu ne pove ničesar. Kdor je kdaj bral sodne zapisnike, še huje – odločbe, sodbe, je lahko spoznal, da se vejice uporabljajo po načelu “vstavi po potrebi”, in laik, četudi kar izobražen, včasih ne more razumeti, kaj je sodni genij hotel povedati. Še sreča, da nimamo smrtne kazni. Se pravi, da sodbe v glavnem razumejo tisti, ki so jih pisali. A tudi, ko so sodbe razumljive, to še ne pomeni, da so pravične in da ustrezajo dokazom.
Ker v zadevi Patria ni bilo dokazov, so se pravni dediči Ljuba Bavcona odpravili v notranjost Janeza Janše in tam našli kronski dokaz: Janša je korupcijo ponotranjil, kar bi laično gledano pomenilo, da jo je skril v sebi in v sebe (ne v blagajno, na skrivno mesto, v kuverto itn.) in čakal ugodni trenutek, da jo potegne iz sebe in uporabi. Ko sem to skušal razložiti znancu iz Velike Britanije, mi je rekel, da si izmišljam, da se norčujem iz njega. Še danes ne verjame, ker je rekel, da se kaj takšnega v zgodovini še ni zgodilo. Nima prav. V zgodovini so na ta način najprej obsojali ženske čarovništva – nekatere zato, ker soseda niso prepustile nase, druge zato, ker si je mož našel mlajšo in lepšo, pa se je stare znebil na grmadi in tako naprej. Potem smo imeli udbovska sojenja, kjer so tožilci vnaprej odrejali vse: krivdo, priče, odvetnike, in že pred sojenjem pripravili sodbo, ki jo je sodnik mesar, ali mizar, ali kakšen drugi intelektualec tega tipa samo razglasil. In so veliko nedolžnih usmrtili. Navsezadnje smo imeli povojne poboje, o katerih šef lažnivih kurcev Tit Turnšek pravi, da je vendarle šlo za določena pravna dejanja, torej sojenja. Če misli na sojenje v smislu: sleč’te se, postavite s k jami in čakajte metek ali udarec s krampom – potem ima seveda prav.
Pravkar smo priče nekakšni sodobni obliki dachauskega procesa, v katerem so kot morilca obsodili Noviča na osnovi naslednje trditve: “… da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca.” Če bi bila pravica, bi se ta hip sama vase pogreznila pravna fakulteta, tistim, ki so izrekli sodbo na podlagi takšne utemeljitve, bi se vzele diplome, nazivi in jih poslali domov, ne pa v sodno dvorano. Po tej sodbi so namreč trije sodniki v resnici dokazali, da dokazov zoper Noviča ni, lahko bi pa bili.
To pa ne. Za eno leto pa so prepovedali opravljati novinarski poklic Vladimirju Vodušku, ki je bil na leto in pol obsojen zaradi izsiljevanja in korupcije in ni jasno, kakšni so argumenti za ta poseg. Slovenska novinarska srenja pod vodstvom falange 571 molči, ker jim Vodušek ni pri srcu. Meni tudi ne, ampak ta presedan je pa nevaren. Jutri bo nek sodnik prepovedal opravljati novinarski poklic nekomu, ki izraža svoja mnenja, stališča, prepričanja, ki sodniku (in ovaduhom) niso všeč. Jože Biščak je že en tak primer, ko ga zaradi naslovke v Demokraciji in trditve, da z migranti prihaja v Evropo kultura posilstev, kar je res – že vlačijo po policiji. Če lahko Tadeja Strehovca procesirajo, ker se je zavzel za življenje, in ne smrt, je vse mogoče.
Ko tako imenovana laična javnost sliši, da so v primeru spolne in kadrovske zlorabe neke farmacevtke ljubljanskega župana Zorana Jankovića ukazali uničiti vse zbrane dokaze (dokazi so bili!), in ko se ne ve, ali je pri tem tudi tožilstvo, ki ga je najprej preganjalo, sodelovalo, je čas za paniko. Očitno, da jo je Janković odnesel tudi zato, ker sta se sodnica in ena tožilka na fejsu pogovarjali, “da Zoki neki ma”, kot je zapisala tožilka Karmen Erčulj kolegici sodnici. In ni odletela, pravzaprav je – od tožilke je napredovala v sodnico. Bog se nas usmili, da ne bom spet strele z jasnega klical na pomoč, kar bi se lahko procesiralo kot nagovarjanje k umoru. Zdaj imajo Jankovića spet v precepu, a nihče ne verjame, da je to čisto zares. Preveč je bilo sodnih “šal”, in to zelo usodnih.
Vinko Vasle