Julij 2018. Sedim sredi slovenskega medijskega močvirja in berem ter poslušam o zločinih Janeza Janše pred, med in posebej po volitvah. Gre za grozen zločin, da ponuja tudi pogovor. Kako si upa in kako se ne pogleda v ogledalo, berem. Neka kolumnistka revije, ki je ne bom omenjal – ker je čisto zašla, Janši nalaga neke notranje, miselne in neudejanjene zločine, ker se noče pogledati v ogledalo, da bi uvidel, kako je v resnici z njim. Kot da je politika ljubiteljsko vrtnarjenje in domačijskost hišice v gorah.
Julij 1988. Pred tridesetimi leti sem tistega vročega 27. julija 1988 uspel priti v sodno dvorano vojaškega sodišča, kjer je senat razglasil sodbo v zadevi JBTZ. Ker sem dva meseca vztrajno nadlegoval predsednika senata, mu vsak dan pošiljal peticije domačih in tujih novinarjev, ker je bilo sojenje zaprto za javnost, je mojo prošnjo, da edini od novinarjev prisostvujem razsodbi, upošteval. V ustni obrazložitvi o zločinu Janeza Janše (in drugih) nisem izvedel nič konkretnega, je pa predsednik senata posebej poudaril, da je Janša kriv, ker je nepravilno usmeril svoje intelektualne sposobnosti. In da se je s tem potisnil v sovražno antijugoslovansko izolacijo in nasprotnike ljudstva. Katerega ljudstva že? Pred sodiščem je bilo vsak dan na tisoče pripadnikov tega ljudstva.
Junij 2013. Potem je prišla še ena znamenita razsodba proti Janši, češ da je ponotranjil korupcijo v zadevi Patria. Drugače rečeno: znotraj, v sebi, se je skorumpiral in to je treba obosoditi na zapor. Na Dob z njim. Šlo je torej za miselno korupcijo, o čemer več pove naša pretekla zgodovina, ko so bile zasebne misli strogo kaznovane. Tako je Viktor Blažič šel v zapor, ker so pri njem doma v predalu pisalne mize našli neke zabeležke, ki režimu niso bile naklonjene. Bojan Štih je šel malo sedet, ker je malo v rožicah po centru Ljubljane kričal, da so najboljši padli. Se pravi, da so se komunisti že v hosti znebili morebitne kasnejše oblastne konkurence. Vse, kar je potem oblastnega prilezlo iz gozdov, je bila nekakšna drhal oz. pufl, kot se v žargonu reče primitivcem, ki gredo na oblast s pištolami, udbo, zastraševanji, likvidacijami, umori in podobnim demokratičnim gnojem. Dediči so še kako živi. Pri Janši in Patrii mi ni znano, kako so Bavconovi pravosodni otroci videli v Janševo notranjo korupcijo, ker ta dokaz nikoli ni bil izveden. Verjetno pa bi ga morali v sodni dvorani priključiti na 220 V in interpretirati njegove možganske vijuge. No, to je naše sodstvo. Bavcon pa ima portret na javni TV.
Janši je že od leta 1988 treba najti nek zločin, ali vsaj kaj, kar ga bo kompromitiralo tako, da ga bo odneslo s političnega prizorišča. In vsakokrat, ko mu kaj zakuhajo, on zmaga. Sovražnik ljudstva, človek nedialoga in podobno. Kako se kaj danes na primer počutita tista dva celjska kriminalista, ki sta za grmovjem v Šentilju, kjer ima Janša svoj dom, štela novoposajene sadike jablan, češenj in hrušk in potem zasliševala lokalnega sadjarja, koliko je to stalo in s čim je Janša to plačal! Če sta normalna, se počutita bedno in izigrano, a ni nujno, ker so tudi v policijskih vrstah takšni, ki nekaznovano grozijo, da je Janšo treba likvidirati.
Po letošnjih volitvah je nastopila nova “razvojna stopnja” v politični likvidaciji Janeza Janše – nenačelna sovražna antijanševska koalicija. Z njim se ne bodo pogovarjali, z njim se ne bodo pogajali, z njim ne bodo delali koalicije, ker je nekooperativen in izključujoč, zato ga je treba izključiti in izolirati. Manjka samo še Goli otok. In to oznanjajo tisti, ki so v resnici bili poraženci volitev. Antijanševski demagog v vrstah NSi, Janez Pogorelec, pa oznanja, da Janševa vlada ni mogoča niti ob bianco podpori NSi in da je za to izključno kriv Janša. Verjetno zato, ker izključuje! Pogorelec noče izkrvaveti na predčasnih volitvah, zato predlaga nekakšno končno rešitev – osvoboditi se Janše in poiskati boljšo rešitev. In zdaj nastopijo “sredinski” levičarji – SD, SAB, DeSUS, SMC in LMŠ. In se ponujajo stranki Levice, ki je v resnici zelo mussolinijevska stranka: malo fašizma, veliko diktature, malo komunizma, veliko demagogije, malo populizma, veliko ekonomističnih izmišljij na ravni Ahilove pete, k temu pa dodajajo še retorično pravičnost venezuelskega tipa. Levica ni samo žalitev za zdrav razum, ampak je žalitev za vse pomorjene, ker se rada klanja morilcem in njihovim dedičem. Najbolj jih obožuje Dejan Židan, komunist zgledne reje in kardeljanski agrarni strokovnjak.
Serpentinšek pa na morje. Tam nekje v senci pinij skupaj s Kučanom sta štela – vsaj do 46.
Vinko Vasle