Kamnik, malo mestece pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, je bilo v zgodovini Slovencev že nekajkrat usodno. Tam so se rodili general Rudolf Maister, pisatelj Fran Albreht, slikar Miha Maleš in Mitja Rotovnik, dosmrtni partijski lastnik Cankarjevega doma. Tam na primer živijo od partije prezrta bolečina Julijana Bizjak Mlakar, večna pravičnica in kandidatka Nataša Pirc Musar, Denis Avdić, Bosan’c, ki igra Slovenca, in še nekateri. Na primer javnomnenjski vremenoslovec Niko Toš, ki zadnje čase v svoji hiši večkrat gosti Zdenka Roterja in Gregorja Golobiča po pooblastilu Milana Kučana.
Od tam je tudi Marjan Šarec, ta čudežni fant, ki je iz mizarja postal predsedniški kandidat, zdaj pa napada prestol predsednika vlade. Njegova kampanja je še najbolj podobna oni reklami: jajca izpod kamniških planin. Šarčeva biografija bi bila čisti dolgčas, če ne bi imela nekaterih skupnih značilnosti z biografijo častnega občana Kamnika Josipa Broza Tita, ki je v tem mestu deloval kot ključavničar v Titanu, v tovarni, ki je kmalu po njegovem prihodu propadla. Za Tita ne vemo, kdo je in od kod resnično izhaja, in podobno velja za Marjana Šarca. Za Tita pravijo, da je v resnici bil sovjetski Stalinov vohun in podtaknjenec, za Šarca pa, da skriva identiteto in da je podtaknjenec komunista in šefa udbe Milana Kučana. Nič ni podtaknjen, zmenila sta se. Kamnik je sicer v času Tita zelo napredoval, ker je diktator hodil na lov v Kamniško Bistrico, za časa Šarca pa je mesto nazadovalo oz. njegovi županski dosežki so nevidni. Če bi namesto Tita Turnška in njegovih Šarec gostil lovce, bi bila občina na konju, ne pa do vratu zadolžena.
Ima pa Šarec veliko osebnostnih potez Josipa Broza, ki je tudi sicer njegov vzor. Šarec ne mara ugovarjanja ali drugačnih mnenj in čisto ponori, če se kdo ne strinja z njim. Tito tudi tega ni maral (glej: zemljevid povojnih pobojev). Tako kot Tito je tudi Šarec odvisnik od partizanskih alegorij, torej od dogodkov, ki se sicer niso zgodili tako, kot se prikazujejo, a so simbol tistega, kar bi se lahko zgodilo. Zato Šarec ne umanjka na nobeni borčevski proslavi, kjer navdihujoče govori o veličini NOB, in torej sodi med prvoborce letnik 1977. Potem gre pa k maši. Če kariere ne bo zavozil, bo nekega dne dobil biografijo izpod peresa komunističnega zgodovinarja Boža Repeta “Od mizarja do fotelja – avtorizirana biografija”, na domači hiši spominsko ploščo: “Tu se je rodil Serpentinšek” in spomenik v nadnaravni velikosti nasproti Prešernovega na Tromostovju v čast svojemu uporu proti Balantiču.
Marjan Šarec je v prvi vrsti zaslovel kot imitator, v čemer je zelo talentiran. Najraje je imitiral Janeza Drnovška, Janeza Janšo, Karla Erjavca in še nekatere, najslabše pa imitira samega sebe. Težko mu je igrati nekoga, ki so si ga izmislili drugi in je njegov politični profil v resnici škrbina, v kateri manjka vse, kar bi bilo nujno. Recimo politični program, ki ga Šarec sicer ima, vsebuje pa šest na pamet naučenih stavkov, nekaj prepisanih misli od drugih strank – malo od levih, malo od desnih, vse drugo pa je ukradel. Marjan Šarec je v resnici kleptoman.
Šarec pravi “človek, skupnost, država”. Geslo je sunil Adolfu: “ein volk, ein reich, ein fuhrer.” Šarec je na kongresu Slovencem obljubil samo kri in solze, kar je ukradel Winstonu Churchillu. Obljubil je prvo Slovenijo, kar je izgubljeno v prevodu ukradel Donaldu Trumpu – America first. Tudi to, da je Jezus bil prvi socialist, ni njegovo. Prvi je to izrekel Hugo Chavez. Šarec pravi, da je treba resetirati Slovenijo. To je ukradel nekemu neposrečenemu gibanju Gremo na volitve, kjer sta bila glavna Gregor Virant in Žiga Turk. Šarec pravi, da s SDS po volitvah ne bo sodeloval, dokler je predsednik Janša. Ta original je ukradel Ljudmili Novak iz Nove Slovenije. Potem so Ljudmilo odstopili. Naokrog rad razlaga, da je slovenski Macron. To je ukradel Macronu, samo ženo ima dve leti mlajšo.
Drugače pa je z Marjanom Šarcem vse v redu.
Vinko Vasle