Pogosto me malo moti, da so domala edini, ki pri nas na spoštljiv način govorijo o družini, tisti, ki hodijo v cerkev, k maši. Družina kot nekaj svetega in spoštovanega bi morala biti najvišja vrednota tudi tistih, ki v cerkev ne hodijo.
Spomnim se časov, ko sem prebiral Marxa in se čudil nekaterim njegovim zdrsom. Najbolj me je motilo in jezilo to, da Marx ni razumel pomena in vloge primarne družine, kar je po svoje razumljivo, saj je živel pred Freudom, pred psihoanalitično ero. Zato ni mogel razumeti vloge in pomena otroštva ter primarne družine. Fenomena Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa takrat še ni poznal nihče. Zato ni čudno, da je Marx (res) govoril o nekakšen odmiranju družine – v smislu, da družina nekoč ne bo potrebna. Seveda se je motil. Motili so se tudi vsi tisti komunisti in socialisti, ki so bili pristaši marksistične pedagoške paradigme, ki je družini “ukradla” otroka in ga v državnih izobraževalnih inštitucijah (paradna je seveda osnovna šola) vzgajala v znamenito “vsestransko razvito osebnost”.
Me pa dandanes osebno jezi, da aktualni levičarji slepo nasedajo ideji, da bi bilo dobro malce “razrahljati” družino, jo rekonceptualizirati, redefinirati … Ta ideja pa ni kar nek logičen nasledek marksizma, pač pa so glavne protagonistke “razrahljanja” in razvrednotenja tradicionalne družine emancipirane feministke, t. i. samohranilke, ki ne prebavljajo, da bi ob sebi trpele kakšnega moža, partnerja. Ko postanejo mamice, ko torej “donator sperme” opravi svoje poslanstvo, se ga dobesedno znebijo.
Kaj je družina in njeno bistvo?
Pred kratkim so mi v branje ponudili knjigo – sicer (še) v elektronski obliki – francoskega filozofa židovsko-tunizijskega porekla Fabricea Hadjadja Kaj je družina? Moje zanimanje pritegne misel: “Družina je temelj.” Res je, da se Hadjadj – tako kot vsi krščanski misleci – precej sklicuje na svoje, krščanske avtoritete. Psihoanalitičnih argumentov (pro)krščanski pisci nekako ne uporabljajo – verjetno zato, ker je bil Freud deklarirani ateist. Kljub temu pa tudi Hadjadj izlušči bistvo družine, saj pravi, da je družina temelj družbe in človeške civilizacije nasploh. Ne opira pa se samo na krščanske avtoritete, pač pa tudi na zdravo kmečko pamet.
Kot osebni svetovalec (in terapevt) sem bil doslej pogosto seznanjen s številnimi življenjskimi kalvarijami in žalostnimi usodami posameznikov … – in vselej se izkaže, da se človeku življenjska kalvarija, ki jo sicer doživlja šele v odraslosti, začne prav v otroštvu, v primarni družini. In groza me je, ko največkrat vidim, da se človeku, ki je imel travmatično otroštvo v primarni družini, v resnici ne da prav dosti pomagati. Za serijske morilce, ki so najbolj proučevana klientela ljudi, se ve, da so nastali prav v otroštvu, v primarni družini – v povezavi s “preveč slabo mamo”, ki je ni korigiral “dovolj dober oče”, ker ga bodisi ni bilo ali pa je bil simbolno kastriran.
Pasiven in aktiven spol
V dosedanji zgodovini so vsi véliki umi družboslovja in humanistike poveličevali družino ali pa vsaj o njej govorili spoštljivo. Rousseau je npr. rekel, da je “od vseh družb najstarejša in edina naravna družina”. Freud je skozi vse tri znamenite faze psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja – oralno, analno in falično – še posebno pa skozi koncept Ojdipovega kompleksa (in fenomen kastracije) razložil etiologijo mentalnega zdravja in moralnega razsojanja, vključno s tabujem incesta, spolno identiteto in željo; razložil pa je tudi temeljno psihoanalitično zakonitost, namreč da odnos moškega do ženske ni enak odnosu ženske do moškega. Freud je v tem kontekstu trdil, da je “anatomija (genitalij) usoda” in da se psihična različnost med spoloma napaja prav iz teh anatomskih oz. genitalnih razlik, ki skozi pohoto tudi diktirajo koitus.
Vsak “kmet” tudi ve, da je moški spol aktiven, ženski pa pasiven, kar je seveda zelo kompatibilno s psihoanalizo oz. Freudom. To, da “se ženska kaže, moški pa deluje”, kar je leta 1972 na ameriški televiziji izrekel publicist John Berger, je posledica narave kastracijskega kompleksa. Zelo “po kmečko” je mogoče tudi reči , da “eden prodira, druga pa je predrta”, tudi v družbenem smislu, kar je zopet v skladu z osnovnim Freudov(sk)im oz. psihoanalitičnim pogledom na koncept spolov.
Kuhinja, domače ognjišče in obedovanje
Omenjeni francoski filozof Hadjadj “po kmečko” govori tudi o kuhinji in domačem ognjišču kot simbolih matere oz. maternice, kjer se čuti zavetje, varnost, kjer se simbolno rojeva hrana. Tudi njegov diskurz o mizi in družinskem obedovanju je v resnici precej psihoanalitičen, čeprav avtor tega še sam ne ve – pač pa genialno zapiše: “Brez družine obed postane nekaj strašnega.”
Nekateri sociologi družine pravijo, da je televizija nekakšno zanikanje družinske/obedovalne mize. Hadjadj dodaja, da nam televizija ne daje več točke, kamor se družina steka, ampak jo kar zamenjuje s točko, kamor vsi bežijo. Primat televizije pa sedaj prevzemajo pametni telefoni – vmesna stopnja so bili tukaj še raznorazni računalniki oz. njegovi derivati.
O prokreativnih sposobnostih
Morda se splača Hadjadja citirati še enkrat, saj spet “po kmečko” zapiše: “Začetek družine je v seksu,” z aluzijo, da dva geja ali dve lezbijki ne moreta zaploditi otroka, ker nimata prokreativnih sposobnosti. Čeprav ni psihoanalitično podkovan, ve, da so otroci plod oz. posledica mesenega užitka: “… kadar se moški združi z žensko, ne misli na to, da bi imel otroka. Najprej se želi združiti s svojo ženo (kdor bi med občevanjem videl podobe dojenčka, bi bil prej sprijenec kot oče).” In potem doda: “Otrok pride kot dar narave in tega daru nismo nikdar resnično vredni. Otrok je dopolnilo telesne ljubezni in ne rezultat neposredne namere.“ Za nameček pa še pikro zabeli: “Očetovstvo nam pade na glavo, ker nas je želja vodila k neki ženski.” In ne nazadnje: “Moje spolovilo pa ni toliko odvisno od moje volje kot od oblin ženskega telesa …”
Roman Vodeb