Pogled strokovnjaka: Država neuspešno vodi infrastrukturne projekte!

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Verjamem, da si vsi posamezniki, skupine in tudi politične stranke želimo, da bi bilo slovensko gospodarstvo čim uspešnejše. Le uspešno gospodarstvo nam lahko zagotavlja materialni položaj in druge ugodnosti, ki si jih želimo. Študije številnih raziskovalcev in analitikov dokazujejo, da sta za uspešno gospodarstvo potrebna dva pogoja: da je tržno in da vsi v državi uživajo visoko stopnjo ekonomske svobode.

Postavlja pa se vprašanje, ali lahko država torej politični odločevalci kot sta vlada in državni zbor poleg tega, da vzpostavljajo in vzdržujejo pravni sistem, ki omogoča tržno gospodarstvo in zagotavlja ekonomsko svobodo storijo še kaj, da je tržno gospodarstvo tudi uspešno. Moj odgovor je pritrdilen. Država lahko ali celo mora nacionalno gospodarstvo spodbujati, ne da bi se vmešavala v trg in gospodarske odločitve. Vse spodbujevalne ukrepe je možno združiti v tri skupine. Ker naša moderna družba znanja vstopa v fazo robotizacije in uporabe umetne inteligence, na prvo mesto postavljam zagotavljanje kvalitetno in ustrezno izobraženih človeških virov.

To pomeni šolski sistem, ki je usklajen s sedanjimi in bodočimi potrebami trga dela. Kot drugo naj omenim fiskalni sistem. Davčno breme podjetij in zaposlenih mora biti primerljivo z davčnim bremenom naših konkurentov na evropskem in globalnem trgu. Zaželeno je tudi, da je davčni sitem oblikovan tako, da spodbuja rast produktivnosti – dodane vrednosti na zaposlenega. Le ta zagotavlja tudi ekonomsko upravičeno rast plač in življenjskega standarda prebivalstva. Tretje področje pa je zagotavljanje konkurenčne infrastrukture.

Slovenija pri vlaganjih v infrastrukturo ni konkurenčna – vlada raje neracionalno troši!
To kolumno bom posvetil samo zadnji, to je tretji skupi spodbujevalnih ukrepov torej infrastrukturi. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da moderno gospodarstvo za svojo konkurenčnost potrebuje tudi ustrezno infrastrukturo. To tezo dokazujejo v preteklosti uspešno izpeljani infrastrukturni projekti. Eden takih je gradnja Južne železnice Dunaj – Trst. Njena izgradnja, ki je bila končana l. 1857 je skoraj neverjetno pospešila gospodarski in industrijski razvoj Slovenije. Zaradi takratnih delitev se seveda podatki nanašajo samo na Kranjsko. Ta se je v obdobju od začetka obratovanja Južne železnice do 1. svetovne vojne gospodarsko pospešeno razvijala in dohitela tudi najrazvitejše dele takratne Habsburške monarhije z izjemo Dunaja in Prage. Za realizacijo ustrezne, konkurenčne infrastrukture sta dva pogoja. Prvi je nedvomno zadostna vlaganja. Ta bi morala po primerjavah z drugimi na tem področju uspešnejšimi državami znašat približno 6 % BDP letno, pri čemer si to breme delijo država, lokalne skupnosti in gospodarstvo. Že bežen pogled v proračun Slovenije pokaže, da tega zneska zdaleč ne dosegamo. Na drugi strani lahko opazimo, da bistveno več kot manjkajoča sredstva za infrastrukturo trošimo za popolne nesmisle. Čudi me, da slovensko javno mnenje ne vidi ali ne razume neodgovornega dela Vlade in ne pritisne nanjo, da bi se začela obnašati razumno in v korist slovenskega gospodarstva, torej nas vseh. Da pa bi bila zadeva še slabša, Vlada še ta pičla sredstva neracionalno troši.

Drugi pogoj za vzpostavitev konkurenčne infrastrukture je smiselno oblikovanje in strokovno korektno vodenje infrastrukturnih projektov. Med vzroki za kaos na infrastrukturnem področju v Sloveniji bi najprej omenil neustrezno razmejitev med vprašanji, na katere odgovarja politika torej Vlada in na katere odgovarja stroka. Koncem šestdesetih let preteklega stoletja sem sodeloval pri gradnji avtoceste “skozi Basel”. Švicarske oblasti so definirale cilj: izgradnja avtocestne povezave med nemško avtocesto ob Renu in švicarsko avtocesto Zürich – Bern, ki naj vključuje tako navezave mesta Basel kot tudi letališča Basel na evropski avtocestni sistem. Naloga stroke je bila, da pripravi popolnoma avtonomno projekte vsaj treh variant dodelanih do faze, ko je možno zaprositi za gradbeno dovoljenje in jih oceni po izbranih kriterijih. Na politiki pa je za tem, da izbere na osnovi ocen stroke po izbranih kriterijih svojo “najugodnejšo” varianto. Ob začetku gradnje slovenskih avtocest takoj po osamosvojitvi sem tako Vladi kot tudi DARSu predstavil švicarski pristop vodenja infrastrukturnih projektov, ki so bili takrat z zanimanjem sprejeti. Po zamenjavi Vlade pa so odgovorni na vse skupaj pozabili. Od takrat naprej si je politika, ali če hočete Vlada lastila vse več odločitev, ki bi morale biti v domeni stroke, svojih zadolžitev pa ni jasno in odgovorno opravila.

Velikanska finančna sredstva za nesmiselne projekte, ki ne služijo osnovnim ciljem
Da zgornja trditev drži, je najlaže pokazati na dveh v slovenski javnosti dobro znanih projektih: TEŠ6 in 2. tiru. Pri nobenem od teh dveh projektov ni bila jasno dodelan prvi od petih sklopov, ki so osnova za strokovno vodenje projekta[1]. Tako v primeru TEŠ6 ni bil jasno oblikovan smoter projekta, recimo: dolgoročno zanesljiva ter ekološko in cenovno sprejemljiva oskrba Slovenije z električno energijo. V primeru 2. tira bi bil smiseln smoter projekta npr.: mednarodno konkurenčna železniška povezava med severnojadranskim pristaniščem in izvorno/namembnimi destinacijami blaga, ki se v tej luki pretovarja. V obeh omenjenih primerih po definiciji osnovnega cilja projekta stroka ni bila naprošena, da poda variante, ki bi osnovnemu cilju ustrezale. Namesto tega je strokovno nekompetentna politika kar sama izbrala neustrezno “ustrezno” varianto: gradnjo TEŠ6 in proge Koper – Divača. Zato je tudi odpadla druga točka v strokovno vodenih projektih, torej ali izbrana varianta res izpolnjuje zastavljene cilje. Če bi to naredili, bi morali ugotoviti, da niti prvi niti drugi projekt ne izpolnjujeta zahtev in osnovnih ciljev projekta, kot sem jih predstavil zgoraj. Jasno je torej, da si je Vlada vzela pooblastila, ki ji ne pripadajo. Ni upoštevala stroke, v teh primerih vodenja in upravljanja projektov – project management. Zapravila je velikanska finančna sredstva za nesmiselne projekte, ki ne služijo osnovnim ciljem. Lahko, da zadovoljujejo ego kakega politika od predsednika vlade do ministra. To je pa tudi vse.

Projekt drugi tir. (Foto: Youtube)

Da bi Slovenija vsaj ohranila svojo gospodarsko konkurenčnost, mora za ustrezno ceno posodabljati svojo infrastrukturo. To pa je možno edino ob upoštevanju principov sodobnega vodenja projektov in ob ustrezni razmejitvi nalog med stroko in politiko. Pri sedanji Vladi premikov v to smer, žal, ne vidim.

Andrej Umek

[1] Kogon,K., Blakemore,S., Wood,J.,  Project Management, Franklin Covey Book, 2015.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!