Pogosto zastavljena vprašanja neosocialistov in preprosti odgovori nanje

Mitja Iršič.

Mladi revolucionar, inkognito član SD in občasni socialni podjetnik Štromajer me je zadnjič napadel na Facebooku zaradi mojega zapisa o Osnovnih šolah v socializmu. V tipični socialistični maniri me je obsodil, da sem bil žaljiv ne le do do učiteljev in učiteljic, ampak celo do svojih sokrajanov, ki so se tam šolali.

Zelo zanimiva teza, katero je treba razčleniti na sestavne dele. Najprej seveda očitna. Za ljudi, ki radi slavijo revolucijo in njene vrednote, zelo pogosto pa tudi njeno ikonografijo in malikovanje kulta osebnosti različnih partijskih veljakov, se mi zdi čudno, da moje faktualno poročanje iz tistih časov dojemajo kot “žaljivo”, razen če je to bil le freudovski zdrs in v dnu duše vedo, da je bil jugoslovanski boljševiški eksperiment tragedija za slovenski narod. Če na mladem forumu Socialnih Demokratov z zanosom govorijo o revolucionarnih vrednotah, bi moje branje lahko požegnali in rekli: “Ah dobri stari časi! Ko je šola bila še takšna kot je bilo treba!”

Drugič, zdi se mi vsaj smešno, če nekdo, ki se je v času mojega prvega srečanja s socialistično pralnico možganov še niti ni obstajal sploh imel kaj za povedati o tej temi. Sam sem o šolah kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pametno tiho, kljub temu, da sem si prebral veliko člankov v univerzitetni knjižnicah in si iz zbirke anekdot ustvaril svoje mnenje. Glede na to, da tistega časa nisem nikoli doživel, se nikoli o tem ne bi spustil v debate s kakšnim metuzalemom, ki je tista leta zares občutil na svojih plečih. Vsaj ne tako, da bi ga osebno ad hominem diskreditiral in rekel, da “žali” ljudi, ki so se poleg njega šolali v tistem času. To bi bilo najmanj netaktno, če ne kar žaljivo.

Tretjič imam za dober razred sošolcev in sosošolcev, ki bodo moje – sicer priznam da subjektivne a vseeno resnične – zgodbe potrdili. Skoraj na vsakem srečanju se jih spomnimo in se ob njih nasmejimo. No, nasmejijo se jim tisti, ki niso preveč obremenjeni s politiko in njenim vplivom na vsakdanje življenje. Pri tistih, ki smo je nasmeh bolj grenak, s priokusom po delu otroštva, ki ga je nekdo ukradel.

A kar je najbolj pomembno: veliko vzpodbude in odobravanja sem požel, ne iz samega članka, ampak zaradi mojih odgovorov na Štromajerjev neutemeljen napad – a skoraj nobenega javnega izraza podpore. Napisal sem vse pomisleke, ki sem jih navedel zgoraj. Seveda odgovora na njih nisem dobil, saj je šlo po mojem mnenju le za poceni pridobivanje političnih točk, kjer sam argument niti ni tako pomemben, pomemben je odziv podpornikov in simpatizerjev aktivista, ki vrže “trnek”. In res, taktika je na videz zelo uspešna. Ljudje, ki so odgovarjali so bili po večini iz VemKdoJeZmagal™ četice revolucionarnih mučenikov. A glej ga zlomka – dobil sem kar nekaj zasebnih sporočil, v smislu “Bravo!” , “Super si ga!” … “Dobri argumenti, nič ti ni znal povedat nazaj!” … Zanimivo. Vsi ti zavezniki si niso upali nič napisat na javno razpravo, kjer bi bila njihova podpora mojim argumentum očitna. Raje so ostali v ozadju in tiho prikimavali.

Zakaj se bojimo izraziti svoje mnenje?
Moje spomine je nekdo označil za defacto žaljitev ne le ljudi, o katerih sestavek govori, ampak celo vseh sokrajanov. Iz česar po tihem izhaja, da bo nekdo, ki bi izkazal javno podporo meni hkrati ne le razširjevalec mojih “laži” ampak prav tako sovražnik vseh krajanov, ki so tu odrasli in se šolali. Tak miselni preskok pa marsikoga vrže iz tira. Nočejo biti krajevni sovražniki.

Čeprav so na tihem vsi pozdravili razmonotiranje slabih idej, so se vseeno zavedali kakšen potencial za napačno razumevanje imajo takšna podtikanja. Češ, če si socialistično avtokracijo doživljal tako kot opisuješ ti, potem si sovražnik sistema, kajti tvoji sokrajani so ga univerzalno doživljali drugače. Argumentum ad absurdum v smislu: na kraj, državo in ljudi si lahko ponosen le ob pogoju, da si hkrati ponosen na 46 let boljševiške ugrabitve, katere bi se morali sramovati podobno kot Nemci nacizma in Italijani fašizma.

In sem začel razmišljati. Zakaj so ljudje na zmerni desnici ponavadi tiho? Česa jih je strah?
Že v enem od prejšnjih zapisov sem dejal, da imajo socialisti pomembno prednost, pred nami, ki zagovarjamo vitko državo, fiskalno vzdržnost, podjetniško pobudo in druge ukrepe, za katere smo prepričani da so povzročili plaz razvoja, kateremu smo bili priča zadnjih 100 let. Njihovo sporočilo je površinsko všečno. Vsi smo enaki! Vsi moramo zaslužiti podobno! Država je odgovorna za našo blaginjo! Ljudstvo mora imeti oblast! Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!, Bogati so zmeraj bolj bogati, revni so zmeraj bolj revni!, Nihče ne poskrbi za malega človeka! Zelo všečne parole, ki se izvrstno prodajajo. Ljudje, ki se jim postavijo nasproti so v privzetem položaju zlobneža, ki v imenu enoprocentnikov jemlje revnim vsakodnevni kruh. Spreten govorec jih bo znal prikazati v pravi luči in diskreditirati. Večina ljudi pa ne, čeprav intrinzično vedo, da je s socialistično matematiko marsikaj narobe.

Zato sem pripravil kratko knjižico napotkov, kako se spopasti z neumnimi neosocialističnimi vprašanji. Ne le na lokalni dnevno-politični ravni, ampak na bolj splošni globalni, v katero kalne vode socialisti radi posegajo, ko skušajo zamegliti mejo med resničnostjo in lastno demagogijo. Verjemite, potrebovali jo boste leta 2018, ko bo slovenska levica nastopila kot ZARES ZDRUŽENA levica. Združena v ekstremizmu in preživetih marksističnih idejah. Prav tako mi verjemite na besedo, da bodo argumenti zmeraj isti, saj odkar je komunizem zasluženo odromal na smetišče zgodovine, retorika boja med proletariatom in lastniki kapitala ni nič kaj bolj inovativna. Ponavljajo se zmeraj isti argumenti in zmeraj se najde čreda ovac, ki se bodo z veseljem pustile ostriči, medtem ko bo pravični pastir vas vernike v tržno ekonomijo naslikal za zlobnega nenastinega volka.

Torej …

Scenarij: pred Ljubljansko borzo srečate socialista. Oblečen je v Adidasovo trenerko, Nike copate, čas si krajša s poslušanjem internacionale preko svojega iPhona X. V rokah drži dva transparenta. Enega z napisom: “KAPITALIZEM NAM JE VSEM V POGUBO”, v drugi “POWER TO THE PEOPLE”. S somišljeniki protestira, ker se mladim v Sloveniji in po svetu godi krivica. Bogataši, bankirji in drugi neoliberalci jim kradejo prihodnost, zato so se odločili za protestni zbor pred borzo – simbolom kapitalističnega pohlepa. Odločite se mu približati in ga povprašati kaj ga tare. Iz njega začne kar vreti:

Socialist: Bogati so zmeraj bolj bogati, revni pa zmeraj bolj revni! To je krivica. Mislim, da bi morala država 1% prebivalstva, ki si lasti 99% premoženja vzeti kar imajo, da bi si lahko mi delavci njihovo premoženje razdelili! Viva la revolución!

Najprej je treba iz debate izločiti populistično laž. 1% ljudi na svetu si ne “lasti 99% premoženja”. Resnični podatek pravi, da 1% najbogatejših zasluži približno 20% čistega letnega profita, kar je nekako logično konsistentno.

1% niso le bančniki iz WallStreeta in elita iz Silicijeve doline. V 1% najbogatejših na svetu se uvrščajo vsi, ki zaslužijo več kot 27 tisoč evrov na leto. Ekstremno bogatih je izredno malo. Ti večino prebivalstva predstavljajo le v nedemokratičnih državah (ruski oligarhi, afriški samodržci, arabski teokrati). V razvitih zahodnih državah, kjer vladata tržni kapitalizem in demokracija večino enega procenta predstavljajo povprečni profesionalci, ki zaslužijo za EU/ZDA povprečno plačo ali pa le malce nad povprečjem. V devetih državah Evropske Unije – Belgiji, Danski, Nemčiji, Irski, Franciji, Luksemburgu, Nizozemski, Finski in Švedski – je povprečna neto plača dovolj visoka, da preseže prag enoprocentnikov. Višje povprečne plače so tudi v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji, Avstraliji, Singapurju, Hong Kongu, Tajvanu, Švici, Norveški, na Japonskem … Se pravi v vseh deželah, kjer dosegajo vsaj minimalne standard vladavine prava in proste podjetniške pobude.

Star socialistični trik želi ljudi prepričati, da se dobiček iz poslovanja jemlje iz platonskih nebes, kjer obstaja neka določena količina potenciala za dobiček.  Tisti najbogatejši “ukradejo” večino dobička najrevnejšim, zato je kapitalistična borba za dobiček nujno boj med tistimi, ki imajo sredstva in tistimi, ki jih nimajo in so zaradi tega izkoriščani. Kar je seveda povsem logično nekonsistentno. Henry Ford je ustvaril industrijo tam, kjer je prej ni bilo, hkrati pa spravil svet v pogon. Jeff Besos (Amazon) in Steve Jobs (Apple) sta svet spremenila na tak način, da si prej tega sploh nismo mogli predstavljati, ko pa smo videli vse prednosti njunih vizionarskih konceptov, pa smo ugotovili, da ne moremo živeti brez njih. Če sta zaradi tega iz nič ustvarila milijarde, ki jih prej tam ni bilo, še ne pomenil, da sta zaradi tega koga prikrajšala.

Socialist: NI RES! Na Kitajskem so delavci zaposleni v Applovih tovarnah tako obremenjeni, da skačejo iz streh, ker jim je smrt boljša kot 12 urne izmene za tekočim trakom. Steve Jobs si je ustvaril milijarde na njihovih plečih! Delu čast in oblast!

Ah, govoriš o incidentih v Shenzehnu, kjer je prišlo do posameznih nepovezanih samomorov, katere so potem zahodni anarholevičarski bojevniki za pravičnost povezali v nekoherentno celoto o neoliberalnem izkoriščanju? Gremo po vrsti.

Tajvanska družba Foxconn je podizvajalec za skoraj vse velike proizvajalce mobilnih elektronskih naprav. V njenih obratih nastajajo Samsungove, Applove, LGjeve, Huaweijeve, Sonyjeve in druge naprave. Naročniki storitev nimajo neposrednega nadzora nad tem, kdo bo v imenu podizvajalca storitev dejansko izvrševal delo na produkcijski ravni. Nad tem bedi birokracija neke LJUDSKE Republike Kitajske, ki naj bi bila bojda uradno komunistična in se kiti z zastavo na kateri sta upodobljena srp in kladivo. V duhu komunistične birokracje so njihove delovne inšpekcije prepredene s korupcijo, ki je včasih po tihem dovolila tudi delo čez dovoljene delovne ure (ki so drugače dokaj podobne evropskim). Zato so nekateri delavci delali tudi po 70 ur na teden. A pozor. Tukaj ne govorimo o novodobnih sužnjih. Ti mladi fantje so sami prosili za nadure. Vsakih nekaj mesecev se pred vrati tovarne v Shenzhenu zbere tisoč glava množica ljudi iz podeželja (celo migrantov iz Kambodže in Vietnama) upajoč, da bodo za delo izbrali prav njih. Izbrani bodo v dveh do treh letih (tako dolgo traja povprečna delovna doba v takšnih obratih) zaslužili toliko, kot bi s kmetovanjem v rodnih vaseh v nekaj desetletjih. Zato je nekatere pograbil pohlep, ko so videli prve 500 dolarske čeke in so se zgarali do smrti. Foxcon namreč že leta izplačuje plače, ki so že v osnovi skoraj dvakrat višje od minimalne plače v Shenzhenu (ta znaša 240 dolarjev), leta 2017 pa zaslužijo že trikratnik minimalne plače, z nadurami pa tudi vsote, ki se jih ne bi sramoval niti profesionalni preizkuševalec kave, z nazivom Višji Svetovalec na kakšnem slovenske ministrstvu.  Tako ni nikoli treba nikogar siliti v nadure – spretnih delavcev je pred tovarno zmeraj dovolj. Za nadure se po navadi prosi.

Kaj bi bilo s temi ubogimi dušami, ki nam dekadentnim zahodnjakom sestavljajo tablice in mobilne telefone, če ne bi prišlo do kritičnih tehnoloških prelomov, povezanih s prosto tržnimi političnimi reformami?  Delali bi na vasi, kjer so se rodili in zaslužili manj kot 1.25 dolarja na mesec (kar predstavlja mejo ekstremne revščine), tako kot že njihovi očetje, dedje in pradedje.  Kapitalizem (koliko ga je na Kitajskem dovoljenega) in visoka tehnologija sta spremenila njihova življenja.

Grafe, ki nam kažejo, da se je stopnja ekstremne globalne revščine iz 25% leta 1970 znižala na manj kot 1% leta 2017 jemljemo kot samoumevnost razvijajočega sveta. Pa temu ni tako. Za kontekst: v 19 stoletju je bil nivo ekstremne revščine v ZDA 40%, v evropskih državah 60%, v Novi Zelandiji, Kanadi in Avstraliji nad 70%. Danes skoraj vsak Afričan živi bolje, kot sta leta 1810 živela njujorški izdelovalec glinstih posod in angleški restavrator cerkvenih fresk.

Ampak ljudje so še zmeraj revni! Če je svet tako bogat, zakaj država ne poskrbi, da bomo imeli vsi dovolj?? Janka Vebra za predsednika!


Revni ljudje bodo zmeraj spremljevalec globalne civilizacije.
Ameriški politični komentator je enkrat izjavil, da so revni brez denarja zato ker z njim ne znajo upravljati, ne zato ker jim ga bogati “kradejo”. Iz tega razloga so loterijski zmagovalci po kakšnih dveh letih znova na Zavodu za zaposlovanje in zato veliko bivših profesionalnih košarkarjev lige NBA slabo desetletje po upokojitvi fotografirajo tabloidi, medtem ko po smeteh pred lokalnim McDonaldsom stikajo za hrano, ki so jo odvrgli gostje.

Seveda se je odveč pretvarjati, da sta globalizacija in tržni kapitalizem sveti gral človeškega obstoja, ki bosta poskrbela za dobo obilja, katero je nekoč obljubljal komunizem. Ne. Liberalni kapitalizem ne pozna hitrih, poceni rešitev, po katerih stremijo socialistični rentniki. Meritokratorno nagrajuje garanje, odrekanje, entuzijazem, inovativnost … Kot v vsakem sistemu velikih števil prihaja tudi do anomalij. Vsekakor vas ne morem potolažiti, če želite odgovor na to, zakaj se lahko Paris Hilton šlepa na bogastvu svojega pradedka Conrada, razen to, da je zasebna lastnina, ki se deduje na potomce eden izmed kamnov našega napredka.

Kakšna je alternative? V smislu slovenske politične realnosti je ravno te dni aktualna Dobra Država, katero je skupaj z bivšim levim kadrom iz vseh vetrov ustanovil Bojan Dobovšek. Bojan kot tipičen predstavnik slovenske levice ne razume, da rešitev za sistemsko korupcijo v državnih sistemih in infestacijo vladnega amaterizma ni v dobri državi, ampak v bolj vitki državi, ki pusti ljudi kar se da pri miru in ponudi podjetništvu prosto, čim manj zbirokratizirano pot.

V zgodovini človeštva se še ni pojavil junak, ki bi s svojo plemenito, krepostno in na sploh superiorno skupino benevolentnih strokovnjakov uspel premagati človeško naravo in preprosto dejstvo, da so ljudje s svojim denarjem bolj gospodarni, kot s tujim. Noben sistem zakonodaje ne bo premagal osnovne človeške potrebe po tem, da si nekaj lasti in da s tistim ravna bolj previdno, kot pa s sosedovim. Kot je nekoč rekel Frank Zappa: “Communism doesn’t work because people like to own stuff.” Smisel za skupnost in socialno pripadnost se je razvil mnogo kasneje kot smisel za samopreživetje, ki je zakopan globoko v naši kolektivni evolucijski psihi, t. i. kuščarskih možganih.

Kapitalizem deuje ker ljudem dovoljuje, da si sami poiščejo svojo srečo, ne da jim država pove kaj jih sme delati srečne. V enem zamahu na učinkovit način odpravi vsaj načeno neenakost: v potrošništvu smo si vsi enaki. Lastnika zasebne družbe ne zanima ali je uporabik njegove storitve Slovenec, Hrvat, Francoz ali Ganec. Zanima ga le, da bo plačal. Na tak način družba dovoljuje posameznikom, da ohranijo svoj naravni jaz, hkrati pa iz naslova lastnih interesov poskrbijo za razvoj družbe.

Vsak poskus vseobsegajoče državne regulacije premoženja v zgodovini je bil jalov in se je končal v najboljšem primeru z egalitarno revnim prebivalstvom in nesramno bogato socialistično elito (ki je bila veliko manjša od kapitalističnih uspešnežev, ki so si dejansko premoženje priborili z delom) v najslabšem pa z živalskimi pokoli milijonov. Komunizem, kot najbolj prominentna oblika poskusa avtokratskega državnega upravljanja s premoženjem ljudi je pobil več kot 100 milijonov ljudi.

Socialist: Ne razumeš! Komunizem sam po sebi je kul, le …  A spiš?

Oprosti, zadremal sem. Prosim nadaljuj. Se opravičujem še enkrat.

Socialist: … pravim, da je komunizem sam po sebi kul, le dosedanji človeški poskusi komunizma so bili napačni. Nekoč bomo postali prava komunistična utopija. Evviva il comunismo e la libertà!

Dejstva so dokaj konkludentna. 100 milijonov mrtvih. Trajno znižan življenjski standard v vzhodno in centralno evropskih državah, ki so kadarkoli pripadali kateremukoli “okusu” komunizma v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki niso nikoli doživele svoje pravične revolucije. Takojšen hiperskok Kitajske po Deng Xiaopingovih ekonomskih reformah, ki so defacto po tihem uvedle diktatorski kapitalizem. Podoben ekonomski pospešek Vietnama po kitajskem receptu. Razlika med sovjetsko “osvobojeno” Severno Korejo in ameriško “okupirano” Južno. Ekonomska destrukcija socialističnih poskusov in posledična permanentna revščina v Srednji in Južni Ameriki. Ne pozabite, da je Jeremy Corbyn, anarholevi vodja angleških laburistov, katerega kot vzgled socialne demokracije vidijo naši partizanski socialisti, hvalil Huga Chaveza, kako je svetu pokazal, da so tudi revni pomembni in da se da bogastvo “deliti”. Zdaj, ko Venezuelci stojijo v dolgih vrstah za kruh in toaletni papir so socialisti večinoma tiho (no razen Violete Tomič, ki živi v neki svoji resničnosti). Kot kristjani čakajo na Kristusov ponovni prihod na zemljo in judje na prvega mesijo socialisti še zmeraj čakajo na nekoga, ki bo svet naredi boljši tako, da bo bogatim vzel premoženje ter ga razdrobil med reveže (nekaj pa za dobro mero ohranil zase – Rolex ni poceni!)

Koliko empiričnih poskusov, ki bodo celotne generacije naredili bolj revne bo še potrebnih preden nam bo jasno, da niti socializem, niti komunizem, kot njegova popolna manifestacija ne delujeta. Ne zaradi tega, ker ju nismo pravilno implementirali, ampak zato ker sta fundamentalno slabi ideji.

Socialist: Neumnost! Socializem deluje! Poglej skandinavske države! Hočem Švedsko podporo za brezposelne zdaj, takoj!

Skandinavske države so socialistične le v tem, da pobirajo visoke davke – kateri so jih marsikdaj tudi ugriznili v rit. IKEA je spokala omare in stole ter preselila sedež na Nizozemsko, potem, ko ji je bilo dovolj ožemanja levičarskih vlad. Nizozemski davkoplačevalci so švedskim socialistom še danes hvaležni.

A te države so fundamentalno povsem enako kapitalistične kot ZDA ali Nemčija. Bistvo socializma so proizvodna sredstva v državnih rokah. Država si jih lasti, z njimi upravlja in natančno določi koliko Zastav 101 se bo proizvedlo v beli in koliko v rdeči barvi. Primer socializma je slovenska država, ki si lasti pristanišče, banke, hotele, trgovce z gorivom, delno tudi farmacevtsko družbo, proizvajalca gospodinjskih naprav, hkrati pa stremi po tem, da bi kontrolirala še tiste družbe, ki jih je že prodala. Večino gospodarstva v skandinavskih državah je v zasebni lasti, skandinavske multikorporacije pa so povsem vpete v globalni trg. Tako vztrajen je bil ta mit, da ga je moral demantirati celo predsednik danske vlade Lars Løkke Rasmussen. Ameriškemu socialističnemu senatorju Sandersu, še enemu posvečenemu mesiji slovenske socialne demokracije, je razložil, da je Danska daleč od planskega socializma, ki ga promovira Sanders (in praktično vsa slovenska levica), ampak predvsem tržna ekonomija, z razširjenim sistemom socialne države, a hkrati s svobodo posameznika, da sledi svojim sanjam in živi kot si želi.

Lars se zaveda, da je močna socialna država luksuz delujočega tržnega kapitalizma.

Socialist: Praviš, da so naši vladarji sami socialisti. Kaj pa naša 5.2 % rast lani? Živel tovariš Cerar! Živel prvi maj!

Še najbolj režimski ekonomisti, bodo s stisnjenimi zobmi priznali, da je slovenska rast skoraj izključno odvisna od globalne konjunkture. Slovenija je izvozno naravnana država pridnih, spretnih in inovativnih podjetnikov, katerim uspeva KLJUB Cerarjevi vladi, ne pa zaradi nje. Nobena vlada do zdaj se ni tako zelo potrudila, da bi podjetnikom otežila poslovanje, a vseeno ni uspela poraziti efekta dehteče nemške avtomobilske industrije od katere je Slovenija življenjsko odvisna. Krizni DDV je postal nov standard. Zvišal se je davek na dobiček pravnih oseb, v navezi s sindikati je bila sprejeta še bolj socialistično-egalitarna delovnopravno zakonodajo kot smo jo poznali do zdaj, kršila so se pravila zdrave konkurence na trgu s forsiranjem slovenskih izdelkov povezanih s političnimi filialami. Brezvezne davčne blagajne so povzročile dodatne stroške in birokratske ovire, hkrati pa niso prinesle nič večjega izplena. Trošarine se bodo očitno do  konca obdržale na absurdnih nivojih tudi po tem, ko so študije odkrile, da tudi slovenski kupci bežijo po gorivo čez mejo …

Tistih 5.2 % je zasebni sektor krvavo prigaral v disciplini tek čez socialistične ovire na 4 leta. Če bi bila kdaj olimpijska disciplina bi gotovo zmagali. Širokoustenje Cerarja in njegovih koalicijskih partnerjev torej pusti slab okus v ustih. Še posebej ob dejstvu, da se konjunktura na svetovnih trgih ne izkoristi za konsolidacijo javnih finance, kot v letih 2004 – 2008, ampak se denar zapravlja v divji orgiji s sindikati, različnimi interesnimi združenji, nevladnimi skupinami, del pa ga izpuhti v velik korupcijski oblak na modrem nebu tovariškega kapitalizma.

Socialist: Čakaj, a ti morda žališ vrednote slovenskega narodnoosvobodilnega boja? Na juriš, na juriš!

Ne, o njem nisem rekel niti besede.

Socialist: Ja pa si.  Ne razumem teh tvojih neoliberalnih floskul, ampak vidim, da želiš biti zgodovinski revizionist …

Prosim? Kaj ima boljševiška okupacija slovenskega naroda skupnega s sodobno zgrešeno ekonomsko politiko?

Socialist: Aha! Kakšna boljševiška okupacija? VemKdoJeZmagal!™

Prav, naj ti bo. Ti “veš” le to kar ti je povedal nekdo, ki mu je takšno sprenevedanje koristilo ali pa si sam tisti, ki ti koristi. Zgodovina vseh vojn je pravzaprav enaka. Skupina karizmatičnih kliničnih sociopatov na eni strani (včasih na obeh), ki angažira naivne in zavedene množice, da se borijo za njihove lažne ideale. Končni učinek je zmeraj isti kot pri seksu. V vojni krvavijo nedolžni. Ne zavidam ubogim Slovencem leta 1940. Zajel jih je tornado svetovnih sprememb, katere niso niti dobro razumeli. Ko so pograbili puško, verjamem, da so to naredili iz domoljubja. Ne glede na to ali so zaupali lažni ideologiji nacističnih psihopatov ali enako lažni ideologiji boljševiških. Verjamem, da se večini sanjalo ni kakšna kolesja zgodovine se obračajo zadaj. In verjamem, da so iskreno želeli ubraniti slovenstvo. Eni pred nacisti in fašisti. Drugi pred komunisti. Na žalost dobre izbire ni bilo. VemKdoJeZmagal™ brigade sodobnih 30-letnikov pa nimajo prav nič skupnega s pogumnimi Slovenci iz tistih časov, ne na eni in ne na drugi strani. Takšne vrste aktivizem je sramota za vse nas in naše prednike.

Socialist: Ti nič ne razumeš. 1 % ljudi si lasti 99 % premoženja. Neoliberalizem ubija po tiho! Želimo demokratični socializem!

Mislim, da sva zopet na začetku. Veselo protestiranje še naprej, dragi tovariš. Upam da vas družbeno-politično delo pripelje vse do parlamenta. Tam vas že nestrpno čaka 62 somišljenikov.

Socialist: Iz tvojih ust v stričevska ušesa!

Mitja Iršič

  • Marko Žvab

    zanimivo in resnično :)

  • Slovenc

    Se strinjam da znajo bit ljudje tipa (zdruzena) levica nori, ampak nic kaj bolj od jansevih norcev in taksnih pametnjakovicev kot je avtor te kolumne.

    • Mojca pokraculja

      Matr maš dober nick, skladen z vsebino ugovorov, ki jih Iršič genialno sesuje v prah. In to z eksaktnimi argumenti.

    • samotoje

      Zelo globokoumno. Pretresljivo.

  • Franc Šink

    Če nekdo razlasti na primer nizozemskega kralja in podeli med prebivalstvo bi vsak dobil okoli 6 evrov.Ali je to socializem?

    • samotoje

      Seveda je. Vsak dva šnicla, po kavo pa v Avstrijo.

  • Mojca pokraculja

    Briljantno Mitja!!! Prebrala na dušek. Da ne bom samo hvalila,si za komentar moram vzeti čas, predvsem pa še nekajkrat prebrat. Odlično!

    • dob

      Se strinjam!

      • Mojca pokraculja

        Hvala dob. Ja je vredno večkratnega branja. Skupaj s kolumnami Lucije, bi lahko rekla, da je to tista svetloba in svež zrak, ki prodira pod težak pokrov pod katerim je zatohla in zločinska destruktivnost v kateri smo se znašli ne po lastni volji.

        • dob

          Samomorilci, ki so nam ugrabili državo, potrebujejo spremstvo pri samomoru.
          Na žalost se večina prebivalstva strinja z njimi. Toliko cenijo lastno življenje.

  • koreninca

    Zopet odlična kolumna.
    Bravo.

  • Ana Job

    Komunistična filozofija je naperjena proti srednjemu razredu, zato ga vztrajno uničuje in tudi uveljavlja vedno nove davke.

    Na začetku so pobijali in ropali meščane in bogate, potem so izropali družbeno premoženje, sedaj je na vrsti rop zasebnega premoženja in sicer z novimi davki na nepremičnine. Vedno se gre in se bo šlo izključno za ropanje, z eno besedo komunizem je ROPARSKA FILOZOFIJA.

    • RATATA

      Mimgrede bodo pa še požigali in morili.

      • Ana Job

        Stopnja požarov v podjetjih strmo narašča, umori pa tudi.

  • RATATA

    Strahovlada je bila.
    In še traja.
    Zato ne upamo izraziti svojega mnenja, tistega, kar si mislimo, saj nam je obljubljen pregon.
    Strahovlada ima temelj v samotituliranih profesorjih sociologih, filozofih, komunikologih… skratka agitpropovcih, ki preverjajo kako so sposobni vplivati na človeka.
    Pravniki so spisali po nareku AGITPROPOVCEV predpise s kazenskimi določbami,
    policija pa je od njih dobila komando, kako po skrajšanem postopku koga sfukat.
    Sodstvu ni težko predpisa uporabiti, saj nima moralne razsodnosti in ne sme povedati kaj je prav, ker je vpleteno v nemoralna dejanja.

    • Mojca pokraculja

      Strahovlada, ker se 99% ljudi boji za svoj obstoj, za delo, za družino, imetje, otroke, nazadnje še pregon policije in sodišč. Na drugi strani pa 1% oligarhov z levo roko obvladuje situacijo. Njih ni strah, ker imajo vse represalije v svojih rokah. Čim začutijo, da bi se utegnilo to razmerje porušiti, zategnejo s še večjo represijo, ki je takorekoč nevidna ali bolje rečeno preoblečena v antifa, človekove pravice, socialne in humanitarne institucije, sovražni govor, mirovništvo itd. Bojijo pa se množic, razžaljenih in ponižanih. Zato upam da se bo zgodila množica, kakorkoli že.

      • RATATA

        Zaenkrat so razžaljeni in ponižani le posamezniki. Njih število je sixer ogromno.
        Ogromno posameznikov ni množica, ker jih povezuje le razžaljenost in pobižanost.
        Vprašanje pa je, kdo jih bo uspel povezati v množico, ki bo aktivnosti usmerila v glasno sporočanje o ponižanju, nizanje imen krivcev za takšno stanje, pa tudi navedbo ukrepov in rešitev.
        Sporočilo bo moralo biti tako glasno in množično, da ne bi bilo slučajno preslišano, saj takšne tv kamere ne, ali pa napačno prikažejo.

        • Mojca pokraculja

          Drži. V množico se bodo povezali, ko bo prišlo do nekega naključnega, ni niti nujno tragičnega dogodka, ki jih bo razbesnel. Če se ne motim, je pred leti v Grčiji, nek mlad fant umrl pod streli policije, drug primer pa je bil samomor nekega ostarelega lekarnrja, ki je propadel, kar je sprožilo val množičnih protestov.
          Sporočilo mora nujno biti podkrepljeno, saj veš kaj mislim.

  • Zima prihaja
  • Zima prihaja

    Ameriški politični komentator je enkrat izjavil, da so revni brez denarja zato ker z njim ne znajo upravljati, ne zato ker jim ga bogati “kradejo”. Iz tega razloga so loterijski zmagovalci po kakšnih dveh letih znova na Zavodu za zaposlovanje in zato veliko bivših profesionalnih košarkarjev lige NBA slabo desetletje po upokojitvi fotografirajo tabloidi, medtem ko po smeteh pred lokalnim McDonaldsom stikajo za hrano, ki so jo odvrgli gostje.
    Hm počasi bo z levo politično elito tako .Končali bodo na kesonu zgodovine .

  • Ryuk

    Hudo dobra kolumna.
    Pri gospodarski rasti lahko omenite, da je zanjo neskončno bolj kot cerar zaslužen Mario Draghi, guverner ECB. On je z ekspanzivno monetarno politiko napihnil številke celotnega evro območja.

    • nevtrino

      MCerar sploh ni zaslužen za gospodarsko rast, kvečjemu nasprotno, to lahko vsak državljan relativno hitro ugotovi, če le hoče.

  • slosin

    bogeca ti vidim, tale bere pa hudo debele knjige…bravo….

  • lojze

    Bravo in še enkrat bravo!!!

  • nevtrino

    Bravo, res veselje ob takšnih kolumnah, spoštovanje. Vprašanje je samo, koliko ljudi na Slovenskem jo bo sploh prebralo in koliko res razumelo.

  • Zima prihaja

    Zanima me kaj bi bilo če Nikola Tesla ostal v Mariboru ,bil je milo rečeno pregnan .By the way v Ameriki je umrl sam in reven .

  • MižekFiga

    Komunizem, politična moda okoli leta 1900.
    Demokratični socializem, politična moda okolui leta 2000.
    Kaj bo moda okoli leta 2100?

    • Dragan

      A kakšna moda bo leta 2100? Za moške galabija, za ženske pa burka za zimski čas, za poletni čas pa hidžab.

      • MižekFiga

        Čudno, zares, če se boste neizobraženi ampak samo po svoje napredni anonimusi še kar delili na oblečene ženske in zakrite moške?

  • traktor

    Vso bedo levičarjev je razgalil s preprosto in popolnoma točno trditvijo,da pač ljudje s svojim denarjem ravnamo popolnoma drugače,kot z našim. In samo tu je razlog, da socializem na dolgi rok ne deluje.

    • Zima prihaja

      To je beda človeka nasploh .Pa naj bo črn rjav ali pa blond .

    • Mojca pokraculja

      Ja tu je bistvo, krasno si zaključil. Vse ostalo je propaganda, strašenje, omejevanje- ma kaj sploh naštevam. Destrukcija na celi črti.

  • Olga_10

    Čestitke gospod Iršič! Levičarji svojo “resnico” prodajajo samo naivnim BEDAKOM, zase pa krepko poskrbijo iz “nebes” – državnega korita, ki ga polnimo davkoplačevalci!
    Spet se obetajo “novi” obrazi, tokrat v obliki klovna “Serpentinška”…. po volji Murglske škrata in tistih, ki nam iz ilegale kradejo državo in prihodnost!
    Recimo dovolj je in jih postavimo na smetišče zgodovine!

  • sprehajalec

    Dober članek,

    #Ti večino prebivalstva predstavljajo le v nedemokratičnih državah (ruski oligarhi, afriški samodržci, arabski teokrati).#

    Tako je, razmere kaosa in v drugih primerih biti blizu oblasti v razmerah nedemokracije omogoča izbranim posameznikom izjemno obogatitev. Na razvitem zahodu z delujočim sistemom trga in demokracije, izjemen bogataš postaneš samo z dedovanjem, to kaže statistika in pravzaprav ta akumulacija kapitala traja več generacij. S tem, da je pogosto, da naslednja generacija ta akumulirani kapital zafura. Ali pa ti tržne razmere z neko inovacijo omogočajo veliko obogatitev (Bill Gates). Formula je preprosta, naredi nekaj, da ti bo 1 milijarda ljudi to kupila za en euro.

    V slovenskih razmerah, ki so bile kaotične, oziroma so še, je tako kot je značilno za tretji svet do bogastva prišlo nekaj posameznikov, izbrancev blizu oblasti ali del te oblasti, ki so imeli dostop do kreditnega financiranja in potem neodplačila le tega (Zoki) predvsem pa dostop do državnih poslov. Veliko je bilo goljufov tipa “Braća Karić Banka”, v glaven se je pa do bogastva prišlo tako, da je bil nekdo na koncu nategnjen.

    Nekaj pa je bilo privatnikov starega tipa, ki so bili že v socializmu privatniki in ti so ostali. Kar je bilo novih “najprej BMW” privatnikov, so v glavnem propadli.

  • Soave

    + + + + + + + +

    Tole je pa potrebno počasi prebrati !

  • Mojca pokraculja

    Berem spodnje komentarje in ugotavljam, da se razen abotnega komenta “Slovenca” ni pojavil nihče iz falange neosocionacistov: Hun, Janez cepec, Kosobrin, Primšek Bednick, Djuro Sumar, itd. Kako simptomatično.
    To je pa resnično uspeh !!!

  • Soave

    + + + + + + + + Vzela sem si veliko časa in še enkrat prebrala ta sijajen članek !!!
    Neverjetnih 36 – šestintrideset – komentarjev si je prislužil ??? Dobro je ugotovila Mojca.
    Ali se jim ni dalo brati, ker pač nimajo veliko za popljuvat – oz., bi morali pljuvati po svojih, ali pa nič ne razumejo, pa je bolje , da so tiho.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!