Mladi revolucionar, inkognito član SD in občasni socialni podjetnik Štromajer me je zadnjič napadel na Facebooku zaradi mojega zapisa o Osnovnih šolah v socializmu. V tipični socialistični maniri me je obsodil, da sem bil žaljiv ne le do do učiteljev in učiteljic, ampak celo do svojih sokrajanov, ki so se tam šolali.
Zelo zanimiva teza, katero je treba razčleniti na sestavne dele. Najprej seveda očitna. Za ljudi, ki radi slavijo revolucijo in njene vrednote, zelo pogosto pa tudi njeno ikonografijo in malikovanje kulta osebnosti različnih partijskih veljakov, se mi zdi čudno, da moje faktualno poročanje iz tistih časov dojemajo kot “žaljivo”, razen če je to bil le freudovski zdrs in v dnu duše vedo, da je bil jugoslovanski boljševiški eksperiment tragedija za slovenski narod. Če na mladem forumu Socialnih Demokratov z zanosom govorijo o revolucionarnih vrednotah, bi moje branje lahko požegnali in rekli: “Ah dobri stari časi! Ko je šola bila še takšna kot je bilo treba!”
Drugič, zdi se mi vsaj smešno, če nekdo, ki se je v času mojega prvega srečanja s socialistično pralnico možganov še niti ni obstajal sploh imel kaj za povedati o tej temi. Sam sem o šolah kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pametno tiho, kljub temu, da sem si prebral veliko člankov v univerzitetni knjižnicah in si iz zbirke anekdot ustvaril svoje mnenje. Glede na to, da tistega časa nisem nikoli doživel, se nikoli o tem ne bi spustil v debate s kakšnim metuzalemom, ki je tista leta zares občutil na svojih plečih. Vsaj ne tako, da bi ga osebno ad hominem diskreditiral in rekel, da “žali” ljudi, ki so se poleg njega šolali v tistem času. To bi bilo najmanj netaktno, če ne kar žaljivo.
Tretjič imam za dober razred sošolcev in sosošolcev, ki bodo moje – sicer priznam da subjektivne a vseeno resnične – zgodbe potrdili. Skoraj na vsakem srečanju se jih spomnimo in se ob njih nasmejimo. No, nasmejijo se jim tisti, ki niso preveč obremenjeni s politiko in njenim vplivom na vsakdanje življenje. Pri tistih, ki smo je nasmeh bolj grenak, s priokusom po delu otroštva, ki ga je nekdo ukradel.
A kar je najbolj pomembno: veliko vzpodbude in odobravanja sem požel, ne iz samega članka, ampak zaradi mojih odgovorov na Štromajerjev neutemeljen napad – a skoraj nobenega javnega izraza podpore. Napisal sem vse pomisleke, ki sem jih navedel zgoraj. Seveda odgovora na njih nisem dobil, saj je šlo po mojem mnenju le za poceni pridobivanje političnih točk, kjer sam argument niti ni tako pomemben, pomemben je odziv podpornikov in simpatizerjev aktivista, ki vrže “trnek”. In res, taktika je na videz zelo uspešna. Ljudje, ki so odgovarjali so bili po večini iz VemKdoJeZmagal™ četice revolucionarnih mučenikov. A glej ga zlomka – dobil sem kar nekaj zasebnih sporočil, v smislu “Bravo!” , “Super si ga!” … “Dobri argumenti, nič ti ni znal povedat nazaj!” … Zanimivo. Vsi ti zavezniki si niso upali nič napisat na javno razpravo, kjer bi bila njihova podpora mojim argumentum očitna. Raje so ostali v ozadju in tiho prikimavali.
Zakaj se bojimo izraziti svoje mnenje?
Moje spomine je nekdo označil za defacto žaljitev ne le ljudi, o katerih sestavek govori, ampak celo vseh sokrajanov. Iz česar po tihem izhaja, da bo nekdo, ki bi izkazal javno podporo meni hkrati ne le razširjevalec mojih “laži” ampak prav tako sovražnik vseh krajanov, ki so tu odrasli in se šolali. Tak miselni preskok pa marsikoga vrže iz tira. Nočejo biti krajevni sovražniki.
Čeprav so na tihem vsi pozdravili razmonotiranje slabih idej, so se vseeno zavedali kakšen potencial za napačno razumevanje imajo takšna podtikanja. Češ, če si socialistično avtokracijo doživljal tako kot opisuješ ti, potem si sovražnik sistema, kajti tvoji sokrajani so ga univerzalno doživljali drugače. Argumentum ad absurdum v smislu: na kraj, državo in ljudi si lahko ponosen le ob pogoju, da si hkrati ponosen na 46 let boljševiške ugrabitve, katere bi se morali sramovati podobno kot Nemci nacizma in Italijani fašizma.
In sem začel razmišljati. Zakaj so ljudje na zmerni desnici ponavadi tiho? Česa jih je strah?
Že v enem od prejšnjih zapisov sem dejal, da imajo socialisti pomembno prednost, pred nami, ki zagovarjamo vitko državo, fiskalno vzdržnost, podjetniško pobudo in druge ukrepe, za katere smo prepričani da so povzročili plaz razvoja, kateremu smo bili priča zadnjih 100 let. Njihovo sporočilo je površinsko všečno. Vsi smo enaki! Vsi moramo zaslužiti podobno! Država je odgovorna za našo blaginjo! Ljudstvo mora imeti oblast! Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!, Bogati so zmeraj bolj bogati, revni so zmeraj bolj revni!, Nihče ne poskrbi za malega človeka! Zelo všečne parole, ki se izvrstno prodajajo. Ljudje, ki se jim postavijo nasproti so v privzetem položaju zlobneža, ki v imenu enoprocentnikov jemlje revnim vsakodnevni kruh. Spreten govorec jih bo znal prikazati v pravi luči in diskreditirati. Večina ljudi pa ne, čeprav intrinzično vedo, da je s socialistično matematiko marsikaj narobe.
Zato sem pripravil kratko knjižico napotkov, kako se spopasti z neumnimi neosocialističnimi vprašanji. Ne le na lokalni dnevno-politični ravni, ampak na bolj splošni globalni, v katero kalne vode socialisti radi posegajo, ko skušajo zamegliti mejo med resničnostjo in lastno demagogijo. Verjemite, potrebovali jo boste leta 2018, ko bo slovenska levica nastopila kot ZARES ZDRUŽENA levica. Združena v ekstremizmu in preživetih marksističnih idejah. Prav tako mi verjemite na besedo, da bodo argumenti zmeraj isti, saj odkar je komunizem zasluženo odromal na smetišče zgodovine, retorika boja med proletariatom in lastniki kapitala ni nič kaj bolj inovativna. Ponavljajo se zmeraj isti argumenti in zmeraj se najde čreda ovac, ki se bodo z veseljem pustile ostriči, medtem ko bo pravični pastir vas vernike v tržno ekonomijo naslikal za zlobnega nenastinega volka.
Torej …
Scenarij: pred Ljubljansko borzo srečate socialista. Oblečen je v Adidasovo trenerko, Nike copate, čas si krajša s poslušanjem internacionale preko svojega iPhona X. V rokah drži dva transparenta. Enega z napisom: “KAPITALIZEM NAM JE VSEM V POGUBO”, v drugi “POWER TO THE PEOPLE”. S somišljeniki protestira, ker se mladim v Sloveniji in po svetu godi krivica. Bogataši, bankirji in drugi neoliberalci jim kradejo prihodnost, zato so se odločili za protestni zbor pred borzo – simbolom kapitalističnega pohlepa. Odločite se mu približati in ga povprašati kaj ga tare. Iz njega začne kar vreti:
Najprej je treba iz debate izločiti populistično laž. 1% ljudi na svetu si ne “lasti 99% premoženja”. Resnični podatek pravi, da 1% najbogatejših zasluži približno 20% čistega letnega profita, kar je nekako logično konsistentno.
1% niso le bančniki iz WallStreeta in elita iz Silicijeve doline. V 1% najbogatejših na svetu se uvrščajo vsi, ki zaslužijo več kot 27 tisoč evrov na leto. Ekstremno bogatih je izredno malo. Ti večino prebivalstva predstavljajo le v nedemokratičnih državah (ruski oligarhi, afriški samodržci, arabski teokrati). V razvitih zahodnih državah, kjer vladata tržni kapitalizem in demokracija večino enega procenta predstavljajo povprečni profesionalci, ki zaslužijo za EU/ZDA povprečno plačo ali pa le malce nad povprečjem. V devetih državah Evropske Unije – Belgiji, Danski, Nemčiji, Irski, Franciji, Luksemburgu, Nizozemski, Finski in Švedski – je povprečna neto plača dovolj visoka, da preseže prag enoprocentnikov. Višje povprečne plače so tudi v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji, Avstraliji, Singapurju, Hong Kongu, Tajvanu, Švici, Norveški, na Japonskem … Se pravi v vseh deželah, kjer dosegajo vsaj minimalne standard vladavine prava in proste podjetniške pobude.
Star socialistični trik želi ljudi prepričati, da se dobiček iz poslovanja jemlje iz platonskih nebes, kjer obstaja neka določena količina potenciala za dobiček. Tisti najbogatejši “ukradejo” večino dobička najrevnejšim, zato je kapitalistična borba za dobiček nujno boj med tistimi, ki imajo sredstva in tistimi, ki jih nimajo in so zaradi tega izkoriščani. Kar je seveda povsem logično nekonsistentno. Henry Ford je ustvaril industrijo tam, kjer je prej ni bilo, hkrati pa spravil svet v pogon. Jeff Besos (Amazon) in Steve Jobs (Apple) sta svet spremenila na tak način, da si prej tega sploh nismo mogli predstavljati, ko pa smo videli vse prednosti njunih vizionarskih konceptov, pa smo ugotovili, da ne moremo živeti brez njih. Če sta zaradi tega iz nič ustvarila milijarde, ki jih prej tam ni bilo, še ne pomenil, da sta zaradi tega koga prikrajšala.
Ah, govoriš o incidentih v Shenzehnu, kjer je prišlo do posameznih nepovezanih samomorov, katere so potem zahodni anarholevičarski bojevniki za pravičnost povezali v nekoherentno celoto o neoliberalnem izkoriščanju? Gremo po vrsti.
Tajvanska družba Foxconn je podizvajalec za skoraj vse velike proizvajalce mobilnih elektronskih naprav. V njenih obratih nastajajo Samsungove, Applove, LGjeve, Huaweijeve, Sonyjeve in druge naprave. Naročniki storitev nimajo neposrednega nadzora nad tem, kdo bo v imenu podizvajalca storitev dejansko izvrševal delo na produkcijski ravni. Nad tem bedi birokracija neke LJUDSKE Republike Kitajske, ki naj bi bila bojda uradno komunistična in se kiti z zastavo na kateri sta upodobljena srp in kladivo. V duhu komunistične birokracje so njihove delovne inšpekcije prepredene s korupcijo, ki je včasih po tihem dovolila tudi delo čez dovoljene delovne ure (ki so drugače dokaj podobne evropskim). Zato so nekateri delavci delali tudi po 70 ur na teden. A pozor. Tukaj ne govorimo o novodobnih sužnjih. Ti mladi fantje so sami prosili za nadure. Vsakih nekaj mesecev se pred vrati tovarne v Shenzhenu zbere tisoč glava množica ljudi iz podeželja (celo migrantov iz Kambodže in Vietnama) upajoč, da bodo za delo izbrali prav njih. Izbrani bodo v dveh do treh letih (tako dolgo traja povprečna delovna doba v takšnih obratih) zaslužili toliko, kot bi s kmetovanjem v rodnih vaseh v nekaj desetletjih. Zato je nekatere pograbil pohlep, ko so videli prve 500 dolarske čeke in so se zgarali do smrti. Foxcon namreč že leta izplačuje plače, ki so že v osnovi skoraj dvakrat višje od minimalne plače v Shenzhenu (ta znaša 240 dolarjev), leta 2017 pa zaslužijo že trikratnik minimalne plače, z nadurami pa tudi vsote, ki se jih ne bi sramoval niti profesionalni preizkuševalec kave, z nazivom Višji Svetovalec na kakšnem slovenske ministrstvu. Tako ni nikoli treba nikogar siliti v nadure – spretnih delavcev je pred tovarno zmeraj dovolj. Za nadure se po navadi prosi.
Kaj bi bilo s temi ubogimi dušami, ki nam dekadentnim zahodnjakom sestavljajo tablice in mobilne telefone, če ne bi prišlo do kritičnih tehnoloških prelomov, povezanih s prosto tržnimi političnimi reformami? Delali bi na vasi, kjer so se rodili in zaslužili manj kot 1.25 dolarja na mesec (kar predstavlja mejo ekstremne revščine), tako kot že njihovi očetje, dedje in pradedje. Kapitalizem (koliko ga je na Kitajskem dovoljenega) in visoka tehnologija sta spremenila njihova življenja.
Grafe, ki nam kažejo, da se je stopnja ekstremne globalne revščine iz 25% leta 1970 znižala na manj kot 1% leta 2017 jemljemo kot samoumevnost razvijajočega sveta. Pa temu ni tako. Za kontekst: v 19 stoletju je bil nivo ekstremne revščine v ZDA 40%, v evropskih državah 60%, v Novi Zelandiji, Kanadi in Avstraliji nad 70%. Danes skoraj vsak Afričan živi bolje, kot sta leta 1810 živela njujorški izdelovalec glinstih posod in angleški restavrator cerkvenih fresk.
Revni ljudje bodo zmeraj spremljevalec globalne civilizacije. Ameriški politični komentator je enkrat izjavil, da so revni brez denarja zato ker z njim ne znajo upravljati, ne zato ker jim ga bogati “kradejo”. Iz tega razloga so loterijski zmagovalci po kakšnih dveh letih znova na Zavodu za zaposlovanje in zato veliko bivših profesionalnih košarkarjev lige NBA slabo desetletje po upokojitvi fotografirajo tabloidi, medtem ko po smeteh pred lokalnim McDonaldsom stikajo za hrano, ki so jo odvrgli gostje.
Kakšna je alternative? V smislu slovenske politične realnosti je ravno te dni aktualna Dobra Država, katero je skupaj z bivšim levim kadrom iz vseh vetrov ustanovil Bojan Dobovšek. Bojan kot tipičen predstavnik slovenske levice ne razume, da rešitev za sistemsko korupcijo v državnih sistemih in infestacijo vladnega amaterizma ni v dobri državi, ampak v bolj vitki državi, ki pusti ljudi kar se da pri miru in ponudi podjetništvu prosto, čim manj zbirokratizirano pot.
V zgodovini človeštva se še ni pojavil junak, ki bi s svojo plemenito, krepostno in na sploh superiorno skupino benevolentnih strokovnjakov uspel premagati človeško naravo in preprosto dejstvo, da so ljudje s svojim denarjem bolj gospodarni, kot s tujim. Noben sistem zakonodaje ne bo premagal osnovne človeške potrebe po tem, da si nekaj lasti in da s tistim ravna bolj previdno, kot pa s sosedovim. Kot je nekoč rekel Frank Zappa: “Communism doesn’t work because people like to own stuff.” Smisel za skupnost in socialno pripadnost se je razvil mnogo kasneje kot smisel za samopreživetje, ki je zakopan globoko v naši kolektivni evolucijski psihi, t. i. kuščarskih možganih.
Kapitalizem deuje ker ljudem dovoljuje, da si sami poiščejo svojo srečo, ne da jim država pove kaj jih sme delati srečne. V enem zamahu na učinkovit način odpravi vsaj načeno neenakost: v potrošništvu smo si vsi enaki. Lastnika zasebne družbe ne zanima ali je uporabik njegove storitve Slovenec, Hrvat, Francoz ali Ganec. Zanima ga le, da bo plačal. Na tak način družba dovoljuje posameznikom, da ohranijo svoj naravni jaz, hkrati pa iz naslova lastnih interesov poskrbijo za razvoj družbe.
Vsak poskus vseobsegajoče državne regulacije premoženja v zgodovini je bil jalov in se je končal v najboljšem primeru z egalitarno revnim prebivalstvom in nesramno bogato socialistično elito (ki je bila veliko manjša od kapitalističnih uspešnežev, ki so si dejansko premoženje priborili z delom) v najslabšem pa z živalskimi pokoli milijonov. Komunizem, kot najbolj prominentna oblika poskusa avtokratskega državnega upravljanja s premoženjem ljudi je pobil več kot 100 milijonov ljudi.
Oprosti, zadremal sem. Prosim nadaljuj. Se opravičujem še enkrat.
Dejstva so dokaj konkludentna. 100 milijonov mrtvih. Trajno znižan življenjski standard v vzhodno in centralno evropskih državah, ki so kadarkoli pripadali kateremukoli “okusu” komunizma v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki niso nikoli doživele svoje pravične revolucije. Takojšen hiperskok Kitajske po Deng Xiaopingovih ekonomskih reformah, ki so defacto po tihem uvedle diktatorski kapitalizem. Podoben ekonomski pospešek Vietnama po kitajskem receptu. Razlika med sovjetsko “osvobojeno” Severno Korejo in ameriško “okupirano” Južno. Ekonomska destrukcija socialističnih poskusov in posledična permanentna revščina v Srednji in Južni Ameriki. Ne pozabite, da je Jeremy Corbyn, anarholevi vodja angleških laburistov, katerega kot vzgled socialne demokracije vidijo naši partizanski socialisti, hvalil Huga Chaveza, kako je svetu pokazal, da so tudi revni pomembni in da se da bogastvo “deliti”. Zdaj, ko Venezuelci stojijo v dolgih vrstah za kruh in toaletni papir so socialisti večinoma tiho (no razen Violete Tomič, ki živi v neki svoji resničnosti). Kot kristjani čakajo na Kristusov ponovni prihod na zemljo in judje na prvega mesijo socialisti še zmeraj čakajo na nekoga, ki bo svet naredi boljši tako, da bo bogatim vzel premoženje ter ga razdrobil med reveže (nekaj pa za dobro mero ohranil zase – Rolex ni poceni!)
Koliko empiričnih poskusov, ki bodo celotne generacije naredili bolj revne bo še potrebnih preden nam bo jasno, da niti socializem, niti komunizem, kot njegova popolna manifestacija ne delujeta. Ne zaradi tega, ker ju nismo pravilno implementirali, ampak zato ker sta fundamentalno slabi ideji.
Skandinavske države so socialistične le v tem, da pobirajo visoke davke – kateri so jih marsikdaj tudi ugriznili v rit. IKEA je spokala omare in stole ter preselila sedež na Nizozemsko, potem, ko ji je bilo dovolj ožemanja levičarskih vlad. Nizozemski davkoplačevalci so švedskim socialistom še danes hvaležni.
A te države so fundamentalno povsem enako kapitalistične kot ZDA ali Nemčija. Bistvo socializma so proizvodna sredstva v državnih rokah. Država si jih lasti, z njimi upravlja in natančno določi koliko Zastav 101 se bo proizvedlo v beli in koliko v rdeči barvi. Primer socializma je slovenska država, ki si lasti pristanišče, banke, hotele, trgovce z gorivom, delno tudi farmacevtsko družbo, proizvajalca gospodinjskih naprav, hkrati pa stremi po tem, da bi kontrolirala še tiste družbe, ki jih je že prodala. Večino gospodarstva v skandinavskih državah je v zasebni lasti, skandinavske multikorporacije pa so povsem vpete v globalni trg. Tako vztrajen je bil ta mit, da ga je moral demantirati celo predsednik danske vlade Lars Løkke Rasmussen. Ameriškemu socialističnemu senatorju Sandersu, še enemu posvečenemu mesiji slovenske socialne demokracije, je razložil, da je Danska daleč od planskega socializma, ki ga promovira Sanders (in praktično vsa slovenska levica), ampak predvsem tržna ekonomija, z razširjenim sistemom socialne države, a hkrati s svobodo posameznika, da sledi svojim sanjam in živi kot si želi.
Lars se zaveda, da je močna socialna država luksuz delujočega tržnega kapitalizma.
Še najbolj režimski ekonomisti, bodo s stisnjenimi zobmi priznali, da je slovenska rast skoraj izključno odvisna od globalne konjunkture. Slovenija je izvozno naravnana država pridnih, spretnih in inovativnih podjetnikov, katerim uspeva KLJUB Cerarjevi vladi, ne pa zaradi nje. Nobena vlada do zdaj se ni tako zelo potrudila, da bi podjetnikom otežila poslovanje, a vseeno ni uspela poraziti efekta dehteče nemške avtomobilske industrije od katere je Slovenija življenjsko odvisna. Krizni DDV je postal nov standard. Zvišal se je davek na dobiček pravnih oseb, v navezi s sindikati je bila sprejeta še bolj socialistično-egalitarna delovnopravno zakonodajo kot smo jo poznali do zdaj, kršila so se pravila zdrave konkurence na trgu s forsiranjem slovenskih izdelkov povezanih s političnimi filialami. Brezvezne davčne blagajne so povzročile dodatne stroške in birokratske ovire, hkrati pa niso prinesle nič večjega izplena. Trošarine se bodo očitno do konca obdržale na absurdnih nivojih tudi po tem, ko so študije odkrile, da tudi slovenski kupci bežijo po gorivo čez mejo …
Tistih 5.2 % je zasebni sektor krvavo prigaral v disciplini tek čez socialistične ovire na 4 leta. Če bi bila kdaj olimpijska disciplina bi gotovo zmagali. Širokoustenje Cerarja in njegovih koalicijskih partnerjev torej pusti slab okus v ustih. Še posebej ob dejstvu, da se konjunktura na svetovnih trgih ne izkoristi za konsolidacijo javnih finance, kot v letih 2004 – 2008, ampak se denar zapravlja v divji orgiji s sindikati, različnimi interesnimi združenji, nevladnimi skupinami, del pa ga izpuhti v velik korupcijski oblak na modrem nebu tovariškega kapitalizma.
Ne, o njem nisem rekel niti besede.
Prosim? Kaj ima boljševiška okupacija slovenskega naroda skupnega s sodobno zgrešeno ekonomsko politiko?
Prav, naj ti bo. Ti “veš” le to kar ti je povedal nekdo, ki mu je takšno sprenevedanje koristilo ali pa si sam tisti, ki ti koristi. Zgodovina vseh vojn je pravzaprav enaka. Skupina karizmatičnih kliničnih sociopatov na eni strani (včasih na obeh), ki angažira naivne in zavedene množice, da se borijo za njihove lažne ideale. Končni učinek je zmeraj isti kot pri seksu. V vojni krvavijo nedolžni. Ne zavidam ubogim Slovencem leta 1940. Zajel jih je tornado svetovnih sprememb, katere niso niti dobro razumeli. Ko so pograbili puško, verjamem, da so to naredili iz domoljubja. Ne glede na to ali so zaupali lažni ideologiji nacističnih psihopatov ali enako lažni ideologiji boljševiških. Verjamem, da se večini sanjalo ni kakšna kolesja zgodovine se obračajo zadaj. In verjamem, da so iskreno želeli ubraniti slovenstvo. Eni pred nacisti in fašisti. Drugi pred komunisti. Na žalost dobre izbire ni bilo. VemKdoJeZmagal™ brigade sodobnih 30-letnikov pa nimajo prav nič skupnega s pogumnimi Slovenci iz tistih časov, ne na eni in ne na drugi strani. Takšne vrste aktivizem je sramota za vse nas in naše prednike.
Mislim, da sva zopet na začetku. Veselo protestiranje še naprej, dragi tovariš. Upam da vas družbeno-politično delo pripelje vse do parlamenta. Tam vas že nestrpno čaka 62 somišljenikov.
Mitja Iršič