POHLEP ali greh, brez katerega ne morete biti pomembni na levici

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Vsi, ki ste mislili, da sem prejšnji teden spregledala enega od sedmih smrtnih grehov, pohlep, se motite. Vendar si ta greh zasluži več, predvsem pa ne gre za nekaj, kar bi lahko pripisali samo Miru Cerarju. Nepošteno bi bilo in krivično do ostalih. Pohlep je namreč vzrok, da imamo Mira Cerarja na oblasti, in ne posledica. Pohlep levice, ki je iskala in našla odličnega kandidata za predsednika vlade. Kandidata, ki ga je ljudstvu podtaknila s floskulami o moralnosti in etičnosti, saj je njen prejšnji kandidat, kot podjeten in sposoben gospodarstvenik, prav klavrno propadel, še preden smo spoznali njegovo “podjetnost” na način, ki bi bil še veliko dražji. Za nas! In posledično za njih!

Etike in morale se ne da zlahka izmeriti, ni kazalnikov v odstotkih, ni lestvice Mednarodnega denarnega sklada, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, kakšne Evropske banke …  Zato so uspeli z nekom, ki prodaja nekaj takega, kot je mavrica, lepo je videti, ne da se je prijeti in shraniti … Miro Cerar je bil idealen. Potem, ko je Slovenija ploskala njegovemu očetu, poznala njegovo mamo, je bil preprosto “glavni dobitek” za levico. V času, ko se je sodilo prvaku na desni in ko so še nekateri od njegovih volivcev zapadli pod vpliv teorije, “kjer je dim, je tudi ogenj”, se je pojavil pravičniški moralist kot rešitelj vseh problemov v Sloveniji.

Vojna in revolucija sta bili idealna priložnost, da so se levičarji ulegli v tuje postelje v tujih hišah, si nadeli tuje pižame in jedli s tujim priborom
Želja levice oz. njihovih vodij je, da ostanejo na oblasti, pri tem pa skušajo ohraniti lep obraz. Oblast potrebujejo, da se ne bi znašli v kolesju sodnega sistema, da se ne bi odkrile njihove prevare, kraje, goljufije, baje tudi umori, nenavadne prometne nesreče, izginotja arhivskega gradiva … Pohlep po materialnem je bil ves čas neskončen. Vojna in revolucija sta bili idealna priložnost, da so se ulegli v tuje postelje v tujih hišah, si nadeli tuje pižame in jedli s tujim priborom. Umetniške slike, knjige, starinsko pohištvo, rimske amfore, spalnica jugoslovanske kraljice in podobno. Vsega se je našlo v stanovanjih t. i. revolucionarne oblasti, kasneje njihovih dedičev, njihovih uslužbencev, zaupnikov. Da vse to ohranijo, po možnosti pa še povečajo svoje bogastvo, potrebujejo oblast, potrebujejo zaščito pred neprijetnimi vprašanji, pred nejevoljnimi državljani, pred preiskovalnimi organi, tožilci, sodniki. Pohlep je torej greh, ki povezuje levico in ki vpliva na vsa njihova ravnanja. Pohlep po materialnem in pohlep po oblasti, ki jim zagotavlja ohranitev materialnega bogastva, privilegijev, občutka večvrednosti …

Pohlep torej ni lasten samo predsedniku vlade, “krasi” kar vse člane vlade. Nekatere je sicer predsednik “odstopil”, saj so njihovi nezakoniti dodatki presegali zneske, ki jih je še uspel “moralno” opravičevati, drugi so se poskrili za različnimi pravilniki, internimi predpisi in podobno šaro, mediji so pridno umolknili, da je človek nehote dobil občutek, da gre za jagenjčke. Da je pohlep imanenten levici, je v zadnjem času postalo v nebo vpijoče dejstvo, ki ga ne more več nihče spregledati.

Milijon evrov za Kramarja je kaplja v morje
Vztrajni dr. Anže Logar in njegova preiskovalna komisija, ki nam je redno odpirala oči z rezultati preiskave o kreditih, ki jih je NLB, d. d., (saj veste, dajali so jih na lepe oči, so se hvalili različni nagrajenci za gospodarsko uspešnost) brez zadrege odobravala in nikoli izterjala. Kredite, ki smo jih uspešnim direktorjem nato odplačevali vsi davkoplačevalci, kredite, zaradi katerih so slabše storitve v zdravstvu, šolstvu, nižje pokojnine itd. itd. In ko smo se na to že kar navadili, je prišla informacija kot strela z jasnega: levica je prala denar. Verjetno za arabske teroriste ali vohune. Da je odstotek, ki ga je zadržala oz. si ga je prenakazala na različne račune, visok, trdijo strokovnjaki. Ker gre verjetno za podoben odstotek, kot je pri ponarejenem denarju, ki mi ga je pred leti ponujal moj klient, bi temu verjela. Ponujal mi je namreč v nakup dolarje ali nemške marke za tretjino vrednosti. Verjetno gre pri tem pranju za približno enak odstotek. Reakcija levih in “levih” poslancev je bila kljub vsemu presenetljiva. Kot bolniki, ki jim povedo za hudo bolezen. Zanikanje! Vseh in vsakega, ki so ga novinarji povprašali. Videli smo neverjetno zbirko sprenevedanja. Do najbolj abotnih odgovorov, da ni nikakršnih sodb ali da novinarji niso vnaprej povedali vprašanj! Levica je stopila skupaj kot en mož, kot da so daljinsko vodeni. Sprenevedanje in zanikanje sta bila pokazatelja, da je vsaj nekaj od njih vedelo o pranju denarja več, kot so si želeli, nekaj pa jih je bilo razočaranih, ker niso vedeli nič, sami pa so imeli občutek, da so vredni več in se jim je začelo svitati, da vendarle služijo samo pohlepu svojih vidnih in nevidnih gospodarjev. Imena ljudi, ki so o pranju denarja vedeli, bili obveščeni ali bili celo soudeleženi pri delitvi, so znana. Kdor ni ukrepal, pa je vedel, si je nekaj obetal. Pohlep po denarju ali položaju, ki bi prinesel denar, je zmagal pri vseh vpletenih. Če je kdo od državljanov še dvomil ali ni razumel, da on sam plačuje »uspešne« direktorje, ki so pokradli slovensko gospodarstvo, da so t. i. “levičarji” dejansko ohranili vse pozicije s pomočjo, verjetno že od časa Jugoslavije naprej, nakradenega denarja, ki ga je očitno pričelo primanjkovati, upam, da se je zdaj ovedel. Tokrat nam za spremembo tega denarja sicer niso ukradli, ta denar so vzeli kot plačilo za svoje protizakonito ravnanje. Gre preprosto za kriminalno združbo, ki je s pomočjo državne banke izvršila več kaznivih dejanj. Ob tem, ko od vas zahtevajo, da hranite račun do izhoda iz lokala, da ob plačilu sodne takse nad 1.000 evrov poveste vse podatke, vključno z davčno številko, kajti, nikoli se ne ve, če morebiti ne perete denarja na način, da ga nakazujete v proračun, si nekateri privoščijo “finančne malverzacije” svetovnega obsega, zaradi katerih lahko zardevamo vsi v Sloveniji. Zdaj vidite, zakaj se NLB ni smela prodati, zakaj čudne kredite za velike denarje preiskujeta Drago Kos in Rok Praprotnik, zakaj tisti milijon Marjanu Kramarju ni bil več kot kaplja v morje. Kdor zdaj ne vidi, ne bo videl nikoli.

Nekje sem prebrala oceno, da so iz Slovenije od osamosvojitve v davčne oaze prenesli preko 50 milijard evrov. Si sploh lahko predstavljamo, o kakšnih vsotah je govora? Celotni dolg Slovenije ne dosega te vsote. S takšnim denarjem potem lahko obvadujejo vse v državi, od sodišč do zadnjega tovarniškega glasila. Gre za denar, s katerim se kupijo volitve, posledično tudi oblast, ki bo poskrbela, da se bo denar ohranjal pri “naših”, da bodo privilegiji ohranjeni, da ne bo nihče od “naših” odgovarjal na sodišču, če pa že bo, da bo ljudstvo potolaženo, ne bo pa nikoli šel na prestajanje zaporne kazni. Ali bo pobegnil ali bo tako dementen, da razen letala za Švico ne bo našel več niti vhodnih vrat na sodišče, ali …

Je to pohlep??? Je.
V svoji najčistejši obliki. Zato zdaj celo mislim, da so dobili plačilo tudi za transport migrantov v Avstrijo, da je njihova “humanitarnost” bila dobro plačana. Težko me bodo prepričali, da so delali zastonj, kot tudi niso prali denarja zastonj. Pravzaprav so nas pri tem celo oškodovali, če ne za drugo, za plačilo provizije, ki je niso zaračunavali, verjetno zato, da je bila njihova “provizija” višja.  Pri tem pa vpijejo, da mora ostati NLB slovenska! Brez dvoma, ni samo bankomat, je tudi »topčider« 21. stoletja v Sloveniji.

Vidite, zato mene pravzaprav sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je “blagoslovila” revolucionarno sodišče leta 1943, niti ne moti tako zelo. Ker se bomo morebiti nekoč lahko nanjo sklicevali!

Lucija Šikovec Ušaj