Pohlep in ropanje kot ideološka podstat levih strank

Miro Petek (foto: osebni arhiv)

Bolj se bližajo volitve, več bo medijskih analiz in tako imenovanih analitikov, ki bodo napovedovali našo prihodnost. Večina bolj iz kavnih usedlin, modrovanj ob šanku ali anket, ki jim ne gre pretirano zaupati.

Na sceni se že pojavljajo nekatere nove stranke, mediji pa so začeli vidno propagirati Zorana Jankovića, kot da bi jim novih obrazov zmanjkalo ali pa so spoznali, da podobnih prevar, kot so se zgodile z instant strankami in njihovimi voditelji, volivci v prihodnje ne bodo več kupovali. Volitve so politična olimpijada, čas pred volitvami pa čas priprav na to olimpijado.

V defektnem medijskem prostoru težko tekmovanje političnih idej
V resnih državah z demokratično tradicijo lahko dolgoročni uspeh pričakujejo le etablirane stranke, ki se seveda morajo ustrezno spreminjati in prilagajati novim razmeram ter današnjemu času. V zadnjih letih so bile v Sloveniji hit nove stranke z novimi obrazi, ki naj bi imele nove ideje in nove koncepte urejanja družbe ter države. Takšen primer je Stranka modernega centra, še prej pa Pozitivna Slovenija.

Spomnimo se Zorana Jankovića, ko je stopil v politiko in razlagal, da sploh ni politik. In kar nekaj novih strank, ki so pripovedovale, kako jim ne gre za ideološke teme, da jih ideologija ne zanima, da je treba presegati delitve na leve in desne, na naše in vaše ter stopiti skupaj. Kot da so stranke nadstrankarske. Vsaka politična stranka mora koreniniti v neki ideologiji, razen seveda v Sloveniji, kjer je stanje sprevrženo in je skupni imenovalec levih strank pohlep in ropanje. Dobro, tudi pohlep in ropanje lahko vzamemo kot ideološki podstat levih političnih strank.

V slovenskem prostoru vizija stranke in njen program nista dovolj za uspeh, saj se vmes zgodijo prevare, medijska propaganda pa uspeva tudi ničevi politični produkt tako dobro promovirati in prodati, da lahko na koncu tudi zmaga. Karneval medijskih zgodb osrednjih medijev, ki se med seboj prekrivajo in spajajo, ustvarja in krepi določen pogled na dogajanje v državi ter občutek o posamezni politiki in politikih, zato je v defektnem medijskem prostoru tekmovanje političnih idej zelo težko. Nekateri tako v politično olimpijado stopajo s poživili, ki so v razvitih parlamentarnih demokracijah nedovoljena, v Sloveniji pa nekaznovana. Javni diskurz, ki ga narekujejo slovenski mediji z največjim dosegom, je za našo državo izrazito škodljiv.

In laž je postala sprejemljiv in pozitiven vrednostni sistem
Parlamentarni strankarski sistem ima več kot 300-letno tradicijo in nekatere stranke in njihovo delovanje se v tem času niso kaj veliko spremenile. Na evropskem parketu smo v zadnjih letih v Španiji dobili levičarsko stranko Podemos, v Italiji Gibanje petih zvezd ali v Nemčiji Piratsko stranko, če omenimo le nekatere. Te stranke so sprva pomenile neki novi val, vendar se njihova “inovativna” strankarska sestava ni obnesla, njihovo delovanje so zasenčili notranji spori v vodstvu ali pa so iz inovativnih strank na koncu postale še bolj rigidne kot pa tiste, ki jim rigidnost očitajo.

Pirati v Nemčiji pa so začeli mahati z rdečimi zastavami. Te stranke so gradile na mobilizaciji, tako kot pri nas Združena levica in SMC, ki sta se kasneje z ulice preselili v parlament in vlado. Tudi pri njih se bo kmalu izkazalo, da so temeljile na praznih propagandah sporočilih, SMC pa se je v času vladanja preoblikovala v MPC, Moderni Plenilski Center.  In zakaj stare stranke z več desetletno tradicijo ne bi mogle biti tudi moderne stranke? Ali se lahko v svoji modernosti Pozitivna Slovenija, če seveda sploh še obstaja, primerja s stranko SDS, ki ima več kot četrt stoletno tradicijo? Za SDS je značilna stabilna organizacijska struktura s karizmatičnim predsednikom, ki v svojo delo vključuje sodobne poti komuniciranja s svojimi volivci in publiko.

Medtem, ko je bil Janez Janša eden prvih v Sloveniji, ki je začel uporabljati računalnik in imel IT-podjetje še v stari Jugoslaviji, se je Zoran Janković še pred nekaj leti hvalil, da računalnika sploh ne uporablja. Torej, temeljno vprašanje: etablirana stranka s tradicijo, ki stopa v korak s časom in pogledom v prihodnost, ali nova stranka, ki si želi na staro? Ali, če preidemo na vsebino: ali je odnos do države, domoljubja, družine in družinskih vrednot merilo predmodernosti, zagovarjanje nenaravnega bivanja, poveličevanje spolne izprijenosti in zoofilije v slovenski eliti pa merilo modernosti? Ali je zagovarjanje pravne države odraz konzervativnosti, ropanje nacionalnega bogastva pa znak modernosti? Ali je dolžna zadržanost in previdnost glede migrantskega vprašanja znak predmodernosti, lekcije lažnega revolucionarnega optimizma in razglasitev laži kot sprejemljiv in pozitiven vrednostni sistem, kar uveljavljata Cerar in njegova vlada, pa znak modernosti?

Miro Petek