Za slabe plače, revščino in brezposelnost sta kriva Merklova in ZDA

Foto: Osebni arhiv

Včasih se mi zdi, da je v ljudeh iz dneva v dan manj življenja. Sedijo pred računalniki, kopipejstajo po internetu, všečkajo po facebooku, berejo twitte in potem se jim zdi, da vedo vse, kar v vsakdanu potrebujejo. Virtualni prijatelji jim – za nameček – pošiljajo obvestila, kako zdravo shujšati, kako negovati psa ter kateri politik je dober in kateri slab. In to je to.

Po drugi strani človeštvo – vsaj tisto, ki živi na tej strani Alp – vedno bolj pozablja, kaj se je zgodilo včeraj, vedno manj pa se tudi ukvarja z analizo dogodkov ob pomoči tako imenovane zdrave kmečke pameti. Beseda dialog pa je sploh že skoraj iztrebljena in pozabljena.

Slovenci imamo po svoje srečo, saj ljubimo, če je za vse, kar se nam slabega dogaja, kriv nekdo drug. Kdorkoli, da le nismo mi ali eden naših. Najbolj se mi zdi zabavno, ko me punce ob kavi prepričujejo, da sta za slabe plače, revščino in brezposelnost, kriva Merklova in ZDA. Ter seveda zlovešči kapitalizem.

Še včeraj so bili vsi, ki kaj dajo nase, tudi one, “Je suis Charlie”, danes pa se jezijo name, ker si drznem reči, da se resno sprašujem, kam bomo dali nekaj sto tisoč beguncev, če bodo Madžari res zaprli meje. ”Tebe bi bilo treba zapreti, ker si polna nestrpnosti!”, mi grozijo. Kljub temu mi zdrava pamet in Mojca Pokraculja dopovedujeta, da se še tako trdna in mogočna hiša razleti na drobne koščke, če je v njej preveč drenja. Kaj šele kočura, v kateri bivamo Slovenci!

Resno razmišljam, da bi si na majico natisnila napis ”Zdrava kmečka pamet je zakon”. Ja, ja, vem, da bi se mi smejali ter me pošiljali med krave in bike na Blegoš, a nič zato! Zdrava kmečka pamet slastno tekne kot popečene bučke s peteršiljem in česnom!

Ko bi jo malo več uporabljali, bi bilo pri nas marsikaj drugače. Recimo: pregovor ”v španoviji še pes crkne”, je na Kranjskem znan že dolga stoletja; za kaj, za vraga, se ga nihče ne spomni tedaj, ko se navija za še več državne lastnine na vseh področjih, od bančništva, do gospodarstva, šolstva in zdravstva? Spominjam se časov, ko so se v zdravstvu začele koncesije. Dokler zdravniki niso šli na svoje, se je v ordinaciji drenjalo po več medicinskih sester hkrati, tisti hip, ko so stroški začeli bremeniti njihove lastne žepe, je lahko ena sama opravljala delo treh.

Zadnje čase se veliko govori o tem, da smo Slovenci zelo neambiciozen narod. Pri nas, na kmetih, bi rekli malo drugače: da smo postali leni in brez posebne volje, da bi več kot toliko vztrajali. Če se nam ne posreči v prvo, so redki, ki poskusijo še enkrat. Povsem drugače je drugod po svetu. Tam se zavedajo, da moraš imeti srečo, da ti uspe že v prvo! Treba je vztrajati, in ne da s solzami v očeh vržemo puško v koruzo, sedemo nazaj pred računalnik ali k pivu s kolegi, kjer nadaljujemo že načeto ”globoko” debato o nesramno bogatih, ki živijo na račun revežev.

Marija Ahačič Pollak, ki je zaslovela kot pevka z Ansamblom bratov Avsenik, pripoveduje, da se ji je ob prihodu v Kanado svet postavil na glavo. Začela je likati za gospodarico hiše, v kateri so živeli, pozneje pa je, pomislite, vodila šiviljske tečaje. ”V tujini odrasteš. Sam si, nikogar ni, na katerega bi se lahko zanesel. Če si kupiš hišo, moraš imeti tudi prihranke, če službo izgubiš. Če ne moreš plačati obroka, ti hišo brez milosti vzamejo. Brez izjem. Ni tako kot v Sloveniji,” pravi. Je pa zanimivo, da v Kanadi še ni srečala revnega Slovenca. Morda zato, ker so s seboj prinesli vrednote, ki so jim jih vcepili starši in so potem po njih živeli?

Lažni svet resničnostnih šovov, v katerem živimo, prepričuje tako mlade kot starejše, da se da obogateti čez noč. In to ne da bi mignil s prstom, le malo sreče je treba imeti.

Tudi zato, ker postaja pomanjkanje zdrave kmečke pameti že kronično, okoli nas rastejo psihoterapevtske ordinacije po šnel kurzu kot gobe po dežju. 090 telefonske linije za šloganje so tako rekoč prišle iz mode!

Ljudje so pozabili – ali pa jih ni nihče podučil – da je potrebno včasih tudi kaj potrpeti in počakati. Se čemu odreči. Stisniti zobe. Se pogovarjati – ne molčati.

Zdi se, kot da živimo v dveh svetovih: eden rine naprej, drugi pa pritiska na zavore. Že kako. Tudi z jamranjem. In z gledanjem zviška na zdravo kmečko pamet.

Milena Miklavčič

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!