Strah se plazi na zahodu, strah pred populizmom. Ta je danes eden bolj zlorabljenih pojmov v političnem besednjaku. Označuje lahko vse, kar ni politično korektno in povšeči dominantnemu diskurzu izrojene levice. Pomensko sega od socialne demagogije, stila politike, ideologije do pogostega enačenja populizma z avtoritarnostjo, etnocentrizmom, rasizmom ali celo neofašizmom. Raba je postala tako poljubna, da je v celoti izvotlila pomen. Skupno vsem je slabšalni pomen pojma in predstavlja enega od primerov levičarskega humpty-dumptyevskega kvarjenja jezika. Levičarsko onesnaženje jezika je treba zavrniti in stvari poimenovati take, kot so. Trdim, da populizem ni samo simptom stanja demokracije, ampak hkrati predstavlja njeno zdravilo.
Pomenska slabšalnost temelji na oceni, da je populizem demokratična patologija, nasprotna idealom demokracije in spodbujevalec razkrajanja le-te v avtoritarno ureditev. Njegova pojavnost naj bi bila simptom družbenih, zlasti gospodarskih kriz. Zmota. Etimološko imata demokracija in populizem enak izvor, δῆμος (demos) v grščini pomeni ljudstvo, populus pa ima enak pomen v latinščini. Demokracija kot sestavljena sintagma δῆμος (demos) + kράτος (moč, vladavina) pomeni vladavino ljudstva, pri čemer ostaja odprto, kdo dejansko vlada, ljudstvo z neposredno demokracijo ali posredno po svojih predstavnikih. Demokracija v izhodišču ne predpostavlja nasprotja med vladajočimi in vladanimi. Suverenost ljudstva predstavlja bistvo demokracije, manihejska socialna ontologija, tj. delitev na dobre (ljudstvo) in zle (vladajoča elita), pa ne nujno. Populizem, če ga razumemo v smislu ideologije, temelji tako kot demokracija na prvenstvu ljudske suverenosti, hkrati pa kot problem zaznava nasprotje oziroma odtujenost vladajoče elite ljudstvu.
Kjer je demokracija, tam je prostor za populizem
Odtujenost ima za posledico bolezen demokracije, da vladajoče elite ne delujejo v interesu ljudstva. Predstavniška demokracija, kot je na primer parlamentarna ureditev, bi morala pomeniti, da poslanci in z njihovimi glasovi izvoljena vlada udejanjajo javni interes. Tisto, kar je Jean-Jacques Rousseau poimenoval volonté générale (splošna volja). Če problem demokracije reartikuliram v jeziku teorije družbene izbire, je demokratični politični narek maksimizacija družbene funkcije blaginje. Takšno pojmovanje je romantično; značilnost demokratično izvoljenih politikov je, da niso angeli in da jih bolj kot blaginja vseh zanima njihova lastna blaginja. Večje kot je neskladje med politikami izvoljenih predstavnikov in dejansko voljo volivcev, večji je prostor za populizem. Populizem demokracije vrača k njihovemu izvornemu poslanstvu – vladavini ljudi za ljudi. Kot tak ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije. Kjer je demokracija, tam je prostor za populizem.
Na podlagi povedanega se pojav vzpona populizma v Evropi lahko da pojasniti. Stari politični razred, pa naj bo to izrojena levica ali “žlahtna” desnica, deluje v nasprotju z interesi evropskega slehernika. S spodbujanjem invazije muslimanskih migrantov iz Afrike in Levanta so spodkopali varnost in blaginjo Evrope. Pripoved o dobrohotnih učinkih migracij, ko naj bi muslimanski “astrofiziki, programerji in inženirji” poskrbeli za tehnološki preboj in prevzeli skrb za izplačevanje pokojnin evropskim upokojencem, so se izkazali za laž. Njihova posilstva, klanje in mesarjenje s tovornjaki po ulicah mest Evropo spreminjajo v tretjesvetno distopijo.
Populisti stvari poimenujejo take, kot so. Razgaljajo načrte bruseljskega kartela inkasantov (PES+EPP+Alde) in globalističnih elit, ki invazijo migrantov uporabljajo kot sredstvo za uničenje nacionalnih držav in vzpostavitev multikulturnih Združenih držav Evrope. Populisti razumejo, da konflikt sedanjosti ni horizontalen na osi levo/desno oziroma kapitalizem/socializem, ampak vertikalen na osi nacionalna država/globalizem. Carl Schmitt je imel v svojem lapidarnem traktatu Der Begriff des Politischen očitno kar prav, ko je kot ključnega določevalca političnega izpostavil relacijo prijatelj/sovražnik oziroma mi/oni.
Razmah populizma sam razumem kot simptom bolnosti Evrope, ki hkrati obeta ozdravitev. Potrebujemo politiko, ki bo delovala v interesu nas, Evropejcev, ne Afričanov ali Arabcev. Evrope ne bodo rešili Juncker, Macron ali Merklova, ampak Orban, Salvini ali Farage.
Bernard Brščič