Ob sprejemu hrvaške nogometne reprezentance na Trgu bana Jelačića so navijači prepevali domoljubne pesmi, se veselili, plesali in se zabavali. Bakle so osvetljevale konjeniški kip bana Jelačića, ki so ga odeli v plašč z znamenito rdeče-belo šahovnico. Svoje nogometaše so pričakali kot zmagovalce. Celotno državo je preveval nacionalni ponos. Ponos, ki ga te dni v številnih drugih državah zatirajo, kot da bi bil nekaj slabega.
Radost, ki je po mnenju nekaterih ne bi nihče imel pravice izkusiti. Angleška policija je namreč svojim navijačem, ki so se odpravili na svetovno nogometno prvenstvo v Rusijo, odsvetovala razkazovanje svoje uradne zastave. Ta zastava bi lahko, po trditvah policije, vzbujala “imperialistične” in “antagonistične” težnje. Edina imperialistična zastava na britanskem otočju je zastava Velike Britanije, ki pa je angleški navijači ne razkazujejo po svetu, saj niso prišli navijat za propadli imperij, temveč za svojo Anglijo.
Ko je Francija osvojila zlato na svetovnem nogometnem prvenstvu, so bili mnogi prepričani, da je bila njihova zmaga zaslužena. Kako le, ko pa je v reprezentanci le redkokateri Francoz? Francoski državljani zagotovo. Etnični Francozi, po drugi strani, so v lastni nogometni reprezentanci manjšina. V prvi postavi dominirajo priseljenci iz francoskih kolonij. Ta razlika bo z leti postala samo še bolj opazna. Francoska nogometna reprezentanca je postala tujska legija, njeni reprezentanti pa samo najemniki, ki nosijo francoski grb zaradi denarcev in ne nacionalne pripadnosti. Mislite, da bi nogometaši nekdanjih kolonij še naprej igrali za Francijo, če bi jim njihova država izvora lahko ponudila enako visoke vsote denarja?
To se je pokazalo tudi ob proslavljanju francoske zmage in hrvaškega drugega mesta. Hrvati so se svojega srebra iskreno veselili. Svojo izbrano vrsto so pričakali kot zmagovalko. Francoski priseljenci so po drugi strani v svoji zmagi videli znak, da je čas, da požgejo Francijo.
Požiganje avtomobilov, razbijanje oken izložb, metanje kamnov v policiste so le del jagodnega izbora izgredov, ki so izbruhnili po Franciji. Ker pa Francija prisega na svoje republikanske temelje, si še naprej zatiska oči pred resnico. Francoski republikanizem je mrtev. Ius soli se je izkazal za dvorezen meč. Pravni koncept, ki je zagotavljal državljanstvo na podlagi ozemlja, na katerem se je posameznik rodil, deluje samo, kolikor kolonialna velesila širi svoje ozemlje. Francoski republikanizem je lahko obstal samo zaradi francoskega kolonializma. Ko so se ti “Francozi” iz nekdanjih kolonij začeli naseljevati v Franciji, so začeli tudi izpodrivati avtohtono prebivalstvo. Ta pojav počasne prilagoditve in zamenjave je že pred leti v svojem romanu Podreditev opisal tudi francoski pisatelj Michel Houellebecq. Dokler so Francozi s pomočjo republikanizma lahko utrjevali svojo oblast v kolonijah po svetu, ni bilo težav. A ko so sami postali kolonija za svet, so se hitro pokazale vse slabe plati takega sistema. Že Hannah Arendt je v svoji knjigi Izvori totalitarizma ugotavljala, da od nastanka moderne nacionalne identitete asimilacija ni več možna. Noben prišlek se ni pripravljen odreči svoji nacionalni identiteti. Edina stvar, ki je omogočala asimilacijo, je bila po njenih ugotovitvah krščanstvo, ki ga je sekularna Evropa postavila na stranski tir.
Zase govori tudi dejstvo, da bodo s patruljiranjem po pariških ulicah začeli maroški policisti. Bojda naj bi šlo za meddržavno sodelovanje, s pomočjo katerega naj bi zmanjšali stopnjo kriminala med francoskimi priseljenci in pošiljali nazaj ilegalne migrante. V resnici je to kapitulacija francoskega republikanizma. V državo so spustili policiste tuje države, da skrbijo za red in mir. Kako dolgo, preden bodo tudi odločanje v parlamentu prepustili vplivu petrodolarjev?
Ivan Šokić