Da je France Prešeren eden največjih slovenskih pesnikov, je v naši preljubi državici splošno znano. Da je njegova kitica postala slovenska himna, tudi. Da smo njegovo obletnico razglasili za državni dan kulture, ravno tako.
Vsemu temu navkljub pa ob Prešernovem dnevu velja znova spomniti, da se do kulture in kulturnikov obnašamo kot do nebodijihtreba. In da je temu tako, poskrbijo v veliki meri tudi sami kulturni delavci.
Zapletalo in razpletalo bi se v tej tragikomični mojstrovini približno takole.
Uvertura
1. dejanje
Blatenje in zaničevanje kulturnih ministrov je postalo pravo nacionalno tekmovanje v tem, kdo bo bolj nesramen ali kritičen do njih, saj če ne zadovoljijo vseh lobističnih in interesnih skupin, da se te lahko napajajo iz državnega korita, postanejo številka ena napadov. Spomnimo se ministra Turka, ki so mu postavili grozilni koridor pred Cankarjevim domom pred Prešernovo proslavo, pa Julijane Bizjak Mlakar, ki ni hotela odobriti nekaterih finančnih transferjev, Peršaka, ki se sprva ni hotel ukloniti volji zaposlenih v Slovenski filharmoniji, in nazadnje linča nad linči donedavnega ministra Dejana Prešička, ki je bil s svojim načinom dela v napoto vsem. Ostalih pred njimi niti ne bom omenjal.
2. dejanje
Plagiatorstvo Kobala so ocenili njegovi stanovski kolegi, in to zelo kritično. Ali nam je bilo to v ponos? Ne, nasprotno, a vendar lahko v potezi vodstva celjskega gledališča prepoznamo redko poštenost ob soočenju z lastno napako, četudi do nje ni prišlo po njihovi krivdi.
3. dejanje
SD s svojimi starimi kadri vedri in oblači, nato pa nenadoma ugotovi, da nima nikogar, ki bi prevzel najbolj vroč ministrski stol v državi. Saj ni res, pa je! Zaradi tako strankarsko-interesnega kadrovanja se je komaj kdo še pripravljen izpostaviti kot kandidat za najbolj izpostavljene direktorske funkcije v največjih državnih zavodih, posledica je, da so zaposleni pod perutmi sindikatov prevzeli javne zavode in jih podredili svojim ambicijam – te pa so, da vsak mesec z najmanjšim možnim trudom potegnejo svojo plačo. Tako, kot si je Levica podredila Vlado RS.
4. dejanje – finale
Na Prešernovi proslavi že po ustaljeni praksi predsednik Prešernovega odbora cinično in sarkastično obračuna z oblastniki, da kultura lačna in prezebla dobesedno umira itd., pri tem pa hladnokrvno spregleda vsa realna dejstva, predvsem pa, da nikoli ni bilo pometeno pred lastnim pragom in da smo za slabo pozicioniranje kulture v veliki meri sokrivi kulturni delavci oz. interesni lobiji. S kazanjem prsta v druge so prenekateri izkoriščali bazenček za svojo dobrobit. Mnogi izmed kulturnih koritnikov so pozabili na vrednoto družbene koristi, kaj šele etike! Ter na svoje poslanstvo: dati ljudem duha in ponosa. Med kulturniki je prihajalo do pretepov že v preteklosti, krošeja je bil deležen tudi eden bivših ministrov, a je šlo vse mimo kot Sava, ki se enkrat zlije v Donavo, in vse je spet po starem*.
Dragi naš Prešeren, počivaj v miru. Veš, ko te potrebujemo, si v srcih slovenskega naroda, drugače pa bolj malo. Resnica pa je, da te vse bolj spet potrebujemo med nami!
* V glasbi se reče: “Če hočeš točno igrat in štimat, se moraš zavedat, kaj je fouš!” Pri nas pa gredo po proslavi vsi fušarji še veselo na zaključni sprejem, kjer se hlinijo drug drugemu, da je vse v najlepšem redu.
Damjan Damjanovič