Pri Celju te dni odkopali na stotine žrtev, ki so jih komunistični klavci zverinsko umorili

Foto: Arhiv Magelan Skupina d.o.o; Marko Kot

Te dni, ko se v javnosti in celo na javni televiziji obuja nostalgija po praznikih krvave Jugoslavije, se poveličuje komunizem in njegovega vodjo, Tita, sem opazil prav pomenljivo in simbolno močno zgodbo o ljudeh, ki so verjeli v Slovenijo in zanjo dali največ, kar so lahko – svoja življenja. Njihova žrtev je znamenje za nas, ki kakor da ne vemo, kaj bi s svojo državo. Je sporočilo upanja za prihodnost.

V javnost so namreč prišle nove fotografije zverinsko pobitih iz Košnice pri Celju, ki pričajo o Titovem krvavem pohodu po »svobodni« Sloveniji, ki ga je 26. maja 1945 razglasil z balkona ljubljanske univerze.

Revolucija, ki bo prinesla nov družbeni red, je v Titovem sporočilu tista sila usode, ki je nad posameznikom in njegovimi človekovimi pravicami, je “roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva že dosegla  ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti”.

Odkrilo se je več kot 800 morišč komunistične avantgarde
Avantgarda revolucije, komunistična partija, pa je nato poskrbela, da “ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo trajalo zelo kratek čas.” Kljub temu da so komunisti svoj zločin skušali skrbno prikriti, kjub zaroti molka, uničenim arhivom in deveterim pregradam v Barbara rovu, kljub stotinam ton nasutij v breznih in jarkih, kamor so metali zverinsko pomorjene, genocida takšnih razsežnosti ni bilo mogoče skriti. Priče, ki vedo, kaj se je dogajalo v času po drugi svetovni vojni, so še žive. V raziskavah poštenih zgodovinarjev in drugod  tudi v Pričevalcih  se po koščkih razkriva zločinska narava komunistične revolucije, ki je Sloveniji vzela takratno duhovno, politično in gospodarsko elito. Prav tako je bilo v zadnjih 10 letih odkritih skupaj že več kot 800 množičnih morišč, v katerih ležijo telesa izvensodno pobitih.

Zločina takšnih razsežnosti ni mogoče pomesti pod preprogo kot nekakšne “napake”, kot jo predstavljajo člani ZZB, levičarska oblast pa še vedno pomaga skrivati zločince. Tudi sedanja slovenska vlada na čelu z Mirom Cerarjem in predsednikom Borutom Pahorjem še naprej blokira kakršnokoli preiskavo o tem, kdo je v prejšnjem komunističnem sistemu pobil več kot 100.000 ljudi na ozemlju Slovenije.

Granda: zgodovino je treba napisati na novo!
Stane Granda, zaslužni zgodovinar in član SAZU, je na enem svojih predavanj o polpretekli zgodovini dejal, da je treba zgodovino napisati na novo. Ne bosta je napisala Repe in Pirjevec, ki nas prepričujeta, kako zgodovine ni mogoče »revidirati«. Spoštovani režimski zgodovinarji, ne le popraviti, zgodovino bo potrebno napisati na novo. Ampak ne skrbite, nihče vam ne bo naložil dela, ki ga nočete ali ne zmorete. To plemenito nalogo bo prevzel narod. V to sem prepričan, saj večina ljudi na koncu vedno sledi pravičnemu razpletu zgodovine, ki je v službi resnice.

To potrjujejo tudi  klici zaskrbljenih staršev, katerih otroci so morali sodelovati  na proslavi nekakšnega »dneva mladosti« na eni izmed  osnovnih šol na Štajerskem. Otroci so morali prepevati borbene pesmi, kakršna je tista »Na juriš«, ki vsekakor ne prinaša pozitivnega sporočila v luči prepotrebne sprave. Starši imajo ob tem vso pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojimi vrednotami, kamor čaščenje totalitarnih simbolov in zločinskih osebnosti vsekakor ne sodi. Narod  si bo z odnosom do resnice in pravice pisal sodbo sam.

Franci Donko