V času, ko je smrt znova potrkala na naša vrata, ne naša smrt, temveč želja onih, ki sebe imenujejo »usmiljenci«, ljudje z občutkom za pomoč, se žal tudi sama ne morem izogniti tej temi. Perverzno je bilo poslušati o tem, da je zaželeno, potrebno, koristno, prijazno in karkoli že takšnega pospremiti nekoga na drugi svet. Nekaj minut sem namreč posvetila posnetku oddaje, v kateri so dame ob enem moškem kramljale o smrti in o pravici do dostojne smrti. Po glavi so mi rojile misli, kaj nista vsaj dve od sodelujočih znani, da imata o človekovem dostojanstvu v smrti bistveno drugačno mnenje kot večina ljudi? Predvsem drugačen odnos do dostojanstva po smrti, ker po njunem nekaterim pripada, drugim pač ne.
“Človeško življenje je nedotakljivo, sveto, dano nam je, vendar ne pripada le nam. Načelo nedotakljivosti življenja velja tudi za neozdravljivo bolne, za norce, za gobavce in za debile. Če naredimo izjemo za morilce, ni razloga, da ne bi storili izjeme tudi v drugih primerih.” Tako nekako je v šestdesetih letih predaval prof. dr. Ivan Sviták. Nasprotnik smrtne kazni je opozarjal na nedotakljivost življenja v svojem predavanju na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Verjetno ni potrebno poudariti, da je predavanje dekan takrat takoj prepovedal.
In tukaj je kleč! Poslušati pripadnike novega razreda, v prejšnjem in sedanjem, le utopično novem času, ko govorijo o tem, da je lepo in prav pospremiti človeka na drugi svet, pri meni prižge vse alarmne lučke. Prav vsa čutila pričnejo utripati in opozarjati, da se mi, da se nam, bliža nevarnost. Nevarnost, da se ponovi tisto, kar je opisano v knjigi Davida Tasića, Leševi s Golog. Zaporniki so opisovali obrazložitve “sodb”: “Specialna komisija Centralnog komiteta KPJ osudila vas je na dve godine izvršavanja društveno korisnog rada. Onima koji budu na sadašnoj liniji, kazna če se u nedogled produžavati na dve godine. To važi sve dotle, dok ne dokažu da su sinovi Komunističke partije. Smrt fašizmu-sloboda narodu!”
Morilske ideje izrojene levice se ponavljajo
Vidite povezavo? V komunistični Pragi je bilo predavanje filozofa dr. Svitáka prepovedano, v Jugoslaviji pa je bila smrtna kazen odpravljena najprej v republiki Sloveniji, še po razpadu Jugoslavije pa se je izvajala v preostalem delu vedno manjše države. Parola “Smrt fašizmu – svoboda narodu”, ki jo danes javno izgovarjajo najvišji predstavniki oblasti, je bila parola, pod katero so izvajalci ukazov novega razreda ubijali, kradli, izrekali sodbe, plenili premoženja. In sedaj se taisti ali njihovi potomci zavzemajo za dostojanstvo človeka v smrti. Vsaj gospa Manca Košir, ki se je pohvalila, da je obiskala spalnico največjega zločinca v takratni državi, na Brionih, verjetno ni pogledala proti Golemu otoku niti proti Kočevskim gozdovom, Teharjem, ne nazadnje tudi proti Ljubljanskemu gradu ne, da bi ugotovila, da so tudi takrat “pospremili ljudi na drugi svet”, kot se je izrazila sama.
Gospa Koširjeva, povedati vam moram, da vi v Hospicu ne pospremite ljudi na drugi svet, ker sicer bi tam z njimi tudi ostali. Za odvzem življenja hudo bolnim ali manj hudo bolnim uporabljate izraz “pospremiti na drugi svet”, za razliko od vašega gostitelja na Brionih, ki je to naredil enako, vendar brez leporečja, temveč s parolo “Smrt fašizmu – svoboda narodu”.
In gospa Katarina Kresal, ki res ni bila gostja v spalnici predsednika Tita, je pa bila brez dvoma gostja župana Zorana Jankovića, se očitno ne zavzema ali pa ne vidi človekovega dostojanstva v smrti v tem, da bi bil spodobno pokopan, da bi mu ljubljanski “trinog” dopustil pokop na ljubljanskih Žalah. Ko smo se spraševali, zakaj na Ljubljanskem gradu ne visi zastava Republike Slovenije, ni nihče pomislil, da ima to verjetno globlji pomen. V času osamosvajanja so Slovenijo dobesedno preplavili križi z napisi “TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO”. Ti križi so bili na vseh mogočih krajih, med drugim tudi na Ljubljanskem gradu, na zelenici na Šancah. Križ je bil seveda kasneje odstranjen, kot mi je znano, pa trupla niso bila izkopana in mrtvi še danes nimajo pravice do groba. Ta pravica po mojem namreč sodi v t. i. človekovo dostojanstvo v smrti. Verjetno je bil razlog, da zastava ne visi, tudi v tem, da ne bi plapolala nad trupli “izdajalcev”, ki so bili brez sodbe pobiti ali, kot bi rekli danes, pospremljeni na drugi svet, za t. i. novi razred, katerega del je tako prijetno kramljal o dostojni smrti.
Vsi se še spomnimo afere, zaradi katere je ne nazadnje Katarina Kresal izgubila svojo funkcijo. Ali je bila kakorkoli v smrt vpletena, razen preko očitnih povezav z veterinarji, ki niso odredili usmrtitve nevarnih psov, ne vem. V resnici me to tudi ne zanima. Pokojnika sem poznala tudi sama in me je smrt prizadela, vendar ga nisem poznala dovolj, da bi me prizadela tako, da bi potrebovala oddih v dragem smučarskem središču. Niti ga nisem poznala toliko, da bi se mu poklonila na pogrebu. Gospa Kresalova ni čutila potrebe, da se udeleži pogreba kot dogodka, s katerim pokažemo, da smo pokojnika spoštovali, in mu izkažemo spoštovanje tudi po smrti.
In obe dami sta navdušeni nad idejo o evtanaziji, tako rekoč v en glas podpirata evtanazijo, pri tem pa pozabljata, da evtanazija dejansko pomeni “dobra smrt”. Dobra smrt pa je seveda marsikaj, ko odpreš vrata in spustiš v prostor živih idejo o pomoči, aktivni pomoči, pri “dobri smrti”. Kar tri četrtine zdravnikov ne samo, da dopušča možnost, temveč se zaveda, da bi pri evtanaziji prihajalo do zlorab, enak odstotek prebivalcev priznava, da za svojca te odločitve ne bi mogli nikoli sprejeti.
Uboj težko bolnih ljudi
Že sedanja zakonodaja, konkretno zakon o pacientovih pravicah, določa, da polnoletna oseba izrazi svojo voljo glede zdravljenja za primer, da bi trpela za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke zdravstvene znanosti vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi, ali ko bi mu medicinski poseg oz. zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubila telesno in duševno sposobnost, da bi skrbela zase. Zdravnike volja osebe v prvem primeru zavezuje, v drugem primeru pa jim služi kot usmeritev pri odločanju o zdravljenju. Pacienti imajo pravico do lajšanja bolečin, torej do “dobre smrti”, že po sedaj uveljavljeni zakonodaji in medicinski doktrini. Aktivna evtanazija, o kateri sedaj teče beseda, je uboj težko bolnih ljudi, ki bi o tem odločali sami ali pa bi o tem odločali svojci ali kakšna komisija, kot je bila specialna komisija CK, ki je lahko prestajanje kazni podaljševala v nedogled. Smer je z vzklikanjem parole “smrt fašizmu” že enaka in ljudje, ki tako vzklikajo danes, so isti ljudje, ki podpirajo abortus kot rešitev, odstranitev nezaželenega otroka, četudi zaradi socialne stiske, ki je posledica njihovih ravnanj, ki podpirajo aktivno evtanazijo, ki podpirajo prihod naši kulturi povsem nekompatibilnih ljudi, ki namesto izboljšanja zdravstvene oskrbe podpirajo ali molčijo ob milijonskih krajah v zdravstvu, ki podpirajo vse oblike spolnih deviacij, skratka, skupina ljudi, ki je, neverjetno, pri vsaki pobudi na povsem drugem bregu iste reke, ob kateri hodimo vsi skupaj proti smrti. Kako je mogoče, da ob enakih šolah, ki smo jih obiskovali, enakih knjigah, ki smo jih brali, enaki glasbi, ki smo jo poslušali, danes stojimo na povsem različnih bregovih? To vprašanje me resnično bega. In ne najdem odgovora, razen da smo se očitno rodili različni, da smo v resnici različni že vse od rojstva in da vsa vzgoja, izobrazba, okolje niso na nas pustili bistvenih posledic. Da smo ne nazadnje prišli na ta svet z namenom in iz razlogov, ki jih ne poznamo, in bomo odšli s tega sveta na način, ki ga ne zmoremo predvideti, na način, ki si ga ne bomo izbrali sami, še manj pa naj bi nam ga izbirala nekakšna komisija ali naveličani svojci.
In javno izjavljam, da ne želim, da me do vrat smrti prijazno pospremi kakšna gospa Manca Košir.
Prijazna smrt! Predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi
(dr. F. Prešeren)
Lucija Šikovec Ušaj