Primer Zlatka Z. ali stranski učinki svobode govora

Datum:

Bilo je 23. maja 2001. Zlatko Zahović, ki je v igro stopil v 66. minuti, je imel do konca rednega dela in pozneje v podaljških tri priložnosti, da odloči tekmo. A je ni. Celo več. V tretji seriji streljanja enajstmetrovk je njegov strel ubranil odlični nemški vratar Oliver Kahn, na koncu so Nemci tudi slavili. Tisti večer na San Siru, kjer sta finale lige prvakov igrala španska Valencia in nemški Bayern, je imel Zahović priložnost, da postane prva prava slovenska globalna zvezda. Imel je že vse, kar super zvezda mora imeti. Poleg nogometnega znanja, ki nikoli ni bilo sporno, je (kot so to počeli in še počno Ronaldo, Lochte, Šarapova ali Vonnova) ustvarjal zgodbe tudi zunaj igrišča – povzročal je incidente. Njegovi prepiri, malodane pretepi bodisi s predsedniki klubov in trenerji bodisi novinarji so legendarni. To je kombinacija, ki dela razliko med odličnimi, vrhunskimi športniki na eni in globalnimi super zvezniki na drugi strani, kar je všeč tudi sponzorjem, ki vedo, da je biti priden, ubogljiv, ponižen in skromen oziroma biti “politično korekten”, kljub velikemu znanju v športu, premalo, da se milijonski vložki povrnejo. Od slovenskih športnikov je do zdaj to imela v sebi le Tina Maze, a žal ni tekmovala v tako odmevnem globalnem športu kot Zahović, ki bi z dvigom pokala na San Siru postal globalno nesmrten.

Ko je Zahović končal kariero, je Maribor postavil na zemljevid Evrope. Z znanjem, ki ga je pridobil (ja, znanje je dobil v tistem grdem in zlobnem kapitalističnem svetu), in s pametno taktiko nakupov in prodaje igralcev se je klub lahko kosal z največjimi. A kar je najpomembnejše – Zlatko Zahović, v obdobju svojega nogometnega zenita znan tudi kot ZZ TOP, je ostal tak, kot je bil kot nogometaš – nepredvidljiv in poseben. Predvsem pa je povedal tisto, kar si misli. Zlatko namreč nima filtra med možgani in usti, svobodo govora jemlje dobesedno. Včasih pove robato, grobo, za marsikoga tudi žaljivo. In to marsikomu, tudi novinarjem, ki niso navajeni, da jim kdo kdaj kaj zabrusi nazaj, ni všeč.

Zadnji Zahovićev incident z novinarjem Ekipe ni nič posebnega.
To se dnevno dogaja po Evropi. Športni direktor Maribora preživlja težke čase, saj klubu ne gre tako, kot si je zamislil. Novinarji so ga spraševali, provocirali. To ni nič narobe, težava je, da so mislili, da bo ponižno in skrušeno odgovarjal nazaj v stilu “res je”, “prav imate” ali “tudi sam tako mislim”. Marsikdo bi, toda ne Zlatko, ki ne nastavi drugega lica, ampak z odgovorom vrne nazaj milo za drago. Ali je ravnal prav ali ne, ko je kot protiorožje uporabil osebno tragedijo novinarja? To je stvar okusa. Ljudje smo pač različni in različno se odzovemo na različne situacije. Toda kar pri tej “aferi” bode v oči, je dvoje.

Prvič, neverjetno hitro se je odzvalo Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in incident razglasilo za napad na novinarstvo. Kar je seveda pretiravanje in dvoličnost, kajti v nekaterih drugih primerih se DNS sploh ne odzove ali pa celo spodbuja pogrom proti politično nekorektnim novinarjem. Spomnim se, tudi sam sem bil mlad novinar, kako je DNS sredi devetdesetih let zaradi preiskovanja privazitacijskih zgodb rdečih direktorjev grozil “Slivnikovi četici”. Marjan Sedmak, takratni predsednik DNS, je hodil po stavbi dela in kričal, da bomo končali za zapahi. Čudno je, da ti grozi stanovska organizacija, zato sem takrat tudi izstopil iz DNS. Ampak očitno ne dovolj, ker me še vedno obravnava njihovo častno razsodišče, čeprav nisem ne član, ne poznam njihovega statuta, niti ne njihovega novinarskega kodeksa. Zagotovo pa Zahovičev verbalni napad na novinarja Ekipe ni primerljiv s fizičnim napadom na Mira Petka, ko je bil še novinar Večera. Petkovo življenje je bilo ogroženo, zanj je bilo smrtno nevarno, kar zagotovo ni enako, kot ko je nekdo užaljen ali prizadet. Napadalci na Petka so posegli v novinarjevo človekovo pravico do nedotakljivosti človeškega življenja, medtem ko Zahović ni posegel v prav nobeno človekovo pravico novinarja Dejana Mitrovića.

Drugič, mi se lahko zgražamo nad tem, kar je Zahović izrekel, in lahko obžalujemo prizadetost novinarja. To pa je tudi vse. Zganjati pogrom pa kaže na osnovno nerazumevanje svobode govora. Ne samo novinarske srenje, ki je družno zlila gnojnico na Zahovića, ampak tudi upravnega odbora NK Maribor in kot kaže tudi Nogometne zveze Slovenije (NZS). Slednja je to že dokazala. Se spomnite, kako je NZS leta 2015 napis navijačev Maribora “Najbolj dragocena stvar, ki nam jo lahko vzamejo, je lasten narod. Če se zanj ne bomo borili, ga bomo za vedno izgubili. Stop migrantom!” opredelila kot ksenofobnega in nestrpnega? Pa čeprav so navijači s tem zapisom samo izrazili skrb za lasten narod v času, ko so ilegalni migranti ob pomoči levičarskih aktivistov kot drhal drli prek slovenske meje. Ostaja sicer odprto vprašanje, ali bi NZS klub kaznovala, če bi navijači razobesili napis: “Dobrodošli, migranti”. Najbrž ne, ker je to politično korektno. Toda oboje, tako odkrito nasprotovanje migrantom kot njihovo božanje,  je izraz svobode govora, ki je absolutna človekova pravica, medtem ko ne biti užaljen to ni. Užaljenost, poseg v dostojanstvo ali prizadetost, vse to so zgolj stranski učinki svobode govora. Vsako zdravilo ima stranske učinke, pa ga boste zaradi njih nehali jemati?

Zlatko Zahovič se bo pobral. Ne manjka mu ponudb, njegovo ime bo za večno ostalo zapisano v zgodovini nogometa. In za šport bo dobro, če bo ostal tak, kot je: nepredvidljiv, mestoma žaljiv, neposreden, a v svoji profesiji vrhunski. Za razliko od drugih, vpletenih v to zgodbo.

Ne daj se, Zlatko!

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...