Privilegirani status za brezdelne ekscentrike

Velika ljubezen Giannija Rijavca in njegova muza, umetnica Patricija Simonič. Foto: osebni arhiv Patricije Simonič

Slovenska kultura se nahaja sredi razpada vrednot iz katerih izhaja in postaja bolj splošna kot pa slovenska. Politično bi se moralo jasno definirati in opredeliti stopnjo odprtosti v odnosu do internacionalizacije nacionalne kulture. Politika kulture je eno tistih področij, ki bi prvotno morala delovati v interesu nacionalne kulturne identitete, šele potem v povezovanju z ostalimi kulturami.

Težava pa je v tem, da v Sloveniji prihaja ravno do nasprotnega delovanja: favoriziranje vseh drugih kultur pred našo, avtohtono, in s tem ustvarjanje multikulturalizma, do katerega je privedlo nekakšno anarhično videnje kulture, ki uničuje slovensko kulturno identiteto in narodno zavest. Slovenija je tako postala likvidatorka lastne kulture in naroda. Če bomo v prihodnje to želeli spremeniti, bomo morali razmisliti predvsem o sistemskih spremembah in spremembah v kontekstu nacionalnega.

Kultura vgrajena v temelje slovenske državnosti
V času, ki je pred nami, je ogrožena kulturna identiteta slovenskega naroda, spoštovanje slednje in posledično naš obstoj. Brez razvoja nacionalne note v kulturi, slovenski družbi preti stagnacija razumevanja slovenskih vrednot, ki je nujna za razvoj in obstoj slovenstva. Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti in je državotvorna sestavina. Tako bi bilo smiselno, da vodilni znova premislijo o celoviti politiki kulture in o ohranjanju slednje.

Kot umetnica se sprašujem, kaj se dogaja v naši kulturi in družbi, je umetnost še del slednje in ali je umetnost, ki se producira v Sloveniji, še kredibilna sestavina naše kulturne identitete? V slovenski sodobni umetnosti se je v zadnjem času zvrstilo ogromno privilegiranih umetnikov, ki producirajo dela nekakšne alternativne, anarholiberalne umetnosti ali morda celo dela, ki bazirajo v prvi vrsti na »antikulturi« slovenstva, v drugo pa na predpostavki, da se lahko umetniško udejstvuje vsak brezdelni ekscentrik, ki si pod krinko enakih možnosti in enakosti vseh kultur v Sloveniji že pridobi privilegiran status in s tem finančno podporo.

Za umetnike tradicionalne umetnosti, sploh slovenskih vrednot, pa ni prostora. Pomembno dejstvo pri tem pa je, da je umetnost produkt umetnikovih razmišljanj in emocij, ki izhajajo iz vrednot posameznika in kulture družbe in se vzajemno vračajo v pomenu razvoja kulturne identitete družbe. Poleg tega je ogroženo prenašanje tradicionalnih umetniških praks na prihodnje rodove, ki v tem trenutku ne morejo izraziti svojih interesov, vse to lahko negativno vpliva na zapuščinsko vrednost umetnosti.

Bo slovenska kultura obstaja in se razvijala?
Tako se pojavi vprašanje ali bo slovenska kultura še obstala in se naprej razvijala? Slovenci smo majhen narod, zato moramo biti kulturno in družbeno tako zaprti kot tudi hkrati odprti, nasprotni skrajnosti prvega in drugega ogrozita naš obstoj. V zaprtem in zdravem jedru slovenstva moramo ohraniti svojo kulturo in jo razvijati času primerno.

Patricija Simonič