Prvorazredni Ahmad – zakaj tujci, ki so se integrirali, niso imeli take sreče kot on!

Kolumnist Nova24TV Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

Ko sem tole pisal, so se okrog mene podirali temelji pravne države. Miro Cerar je onečastil svoj poklic in se  odločil, da ne bo več pravnik, ampak politikant. Ponižal je vrhovno in evropsko sodišče, ki sta nelegalnega migranta pošiljali nazaj na Hrvaško, jima odvzel avtoriteto in se ad hoc odločil prepozno in predvsem nepravilno interpretirati 51. člen Zakona o tujcih, da bi se izognil očitkom edine volilne baze, ki mu je še ostala –  skrajnih levičarjev.

51. člen Zakona o tujcih je bil napisan v duhu posebnih razmer, ki bi ministrstvu dodelila pristojnost, da tujcu odobri začasno prebivanje. Ahmad Shamieh nobenega od pogojev iz člena NE izpolnjuje. Ne ustreza pogojem iz 72. člena, na katerega se 51. člen istega zakona navezuje. Ta določa tako imenovano načelo nevračanja, ki Republiki Sloveniji prepoveduje odstranitev tujca v državo, v kateri bi bila njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Na Hrvaškem ubogega Ahmada zagotovo ne bodo bičali, kamenjali ali mu kazali karikaturnih podob preroka Mohameda. Prav tako ne ustreza pogoju iz tretjega odstavka istega člena, ki pravi, da se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ko obstaja interes Republike Slovenije za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu. Kakšen interes pa ima Republika Slovenija, da obdrži nelegalnega prebežnika, ki je bil v skladu s slovenskimi in evropskimi sodnimi institucijami pravnomočno napoten v drugo državo? Je Ahmad morda vrhunski športnik? Je pomemben znanstvenik? Inženir? Arhitekt?

Nič od tega. Vemo pa, da prebiva v Rogu – generalštabu Kučanovih rotvajlerjev – skrajno levih aktivistov parlamentarne Levice, kjer se je naučil polomljene slovenščine in bojda soustvarja “socialne programe”, za katere od davkoplačevalcev skupaj s tam živečimi anarhističnimi paraziti pridobiva javni denar. Kljub temu je očitno, da nima sredstev za preživljanje, niti ni zdravstveno zavarovan. Še eno malenkost skriva 51. člen ZTuj. Poleg obrazložitve, zakaj je Ahmad takšna velika pridobitev za slovenstvo, mora ministrstvo priskrbeti še  dokazila, da ima tujec zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje, oziroma zagotoviti ta sredstva v višini zneska osnovnega minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji za ves čas veljavnosti dovoljenja za prebivanje. Državljani, ki ste vrnili denarno socialno denarno pomoč zato, ker nočete obremenjevati svojih potomcev, a se že počutite malce nategnjeno? Ahmadu bomo namreč dobri ljudje na sončni strani Alp plačevali podporo in zdravstveno zavarovanje. Medtem ko bodo 75-letni Slovenci na tržnicah prodajali suhe slive in spominke za preživetje, bo Ahmad “ustvarjal” v Rogu in vsak mesec dobil nakazilo na svoj tekoči račun. Ja Slovenci, tako radi vas imajo socialisti, ki jih tako vztrajno volite. Ahmad je prvorazredni, vi pa se skupaj s tistimi, pokopanimi v Hudi jami, drugorazredni.

Diskrecijska pravica ni bila napisana za primere, kot je Ahmadov
Ko je vlada vendarle spoznala, da ne more arbitrarno odločati o usodi posameznega migranta – po tem, ko so sodišča in ministrstvo pod njegovo oblastjo že zdavnaj povedala svoje –, je bilo že prepozno. Cerar je prestopil mejo, kjer bi ga lahko kredibilna pravna fakulteta še vzela nazaj v profesuro. V vladi ni prišlo do soglasja samo zaradi tega, ker so nekateri slutili, da bi tak postopek raztrgala tako stroka kot javnost. Nekomu se je najbrž prišepnilo iz kakšne službe za zakonodajo, da je uporaba 51. člena ZTuj že sama po sebi absurdna, v primeru, ko je stvar že povsem pravnomočno rešena, pa povsem pravno nesprejemljiva. Prav tako je nerazumljiv položaj bivšega ustavnega sodnika Krivica, ki še kar na silo išče diskrecijsko pravico za Ahmada, tako s posilstvom dublinske konvencije kot tudi tihim siljenjem ministrstva o ponovnem odločanju (o zadevi, pri kateri je bilo že vse odločeno). Žalitev za podpisnike dublinske konvencije je, če nekdo trdi, da je bila diskrecijska pravica o pristojnosti napisana za primere, kot je naš aktivistični brivec, ki se je naučil nekaj slovenskih besed in naredil nekaj pričesk “na fuš”, potem ko je ženo in otroke pustil na bojišču.

Ahamdova prigoda mi v spomin prikliče usode ljudi, ki sem jih spoznal, ko sem pred davnimi časi na Zavodu za zaposlovanje obravnaval vloge za delovna dovoljenja tujcem. Delo je bilo precej žalostno. Kot pravnik sem bil angel smrti, ki je tujcem in njihovim delodajalcem dostavljal slabe novice o zavrnitvi njihovega delovnega dovoljenja.

Družba, ki zaposluje tujca, nima poravnanih obveznosti do Fursa. Zavrnjen.

Nima potrdila o ustreznem šolanju, ki je potrebno za nastop delovnega mesta. Zavrnjen.

Potni list je potekel. Zavrnjen.

Apostille na diplomi ni ustrezen. Zavrnjen.

Kvote tujih delavcev za to leto so bile presežene. Zavrnjen.

Tujci, ki so se integrirali in aktivno iskali službo, niso imeli tolikšne sreče kot Ahmad
Vsako pismo, ki sem ga poslal, je za tujca, ki se je že nahajal v Sloveniji, pomenilo dve stvari. Hitro iskanje novega delodajalca, ki bi vložil zahtevo za delovno dovoljenje zanj, ali pa prisilni izgon iz države. V tistih pismih ni bilo veselih novic. Ljudem, ki so si želeli boljšega življenja, so povedala, da je tega poglavja v njihovem življenju vsaj za zdaj konec. Namesto da bi zaslužili za svojo družino, ki v deželi tretjega sveta strada kruha, so morali iti nazaj. Osramočeni, ponižani, večkrat brez prihrankov, za katere so delali leta, da so sploh lahko prišli v Slovenijo. Bil sem priča premnogim nesrečnim usodam. Tudi takim, ko so se slovenski delodajalci kruto poigrali s tujci. Seveda govorim o tujcih, ki so se že integrirali v slovensko družbo, govorili odlično slovenščino, plačevali davke, se dodatno izobraževali …, se pravi, dejanski produktivni člani družbe. Nihče od njih ni bil rogovski parazit.

Ahmad Shamieh (Foto: Facebook).

Če bi jutri srečal vse te ljudi iz moje preteklosti, bi jim težko razložil, zakaj so oni morali nazaj, Ahmad pa ne le, da bo ostal tu, še plačali mu bomo za to.

Pri tem je precej pomenljivo dejstvo, da se je Amhad na lov na germansko socialno podporo odpravil sam. Ženo in otroke je v tipičnem sirskem nategni-pobegni slogu pustil doma sredi vojne vihre. Bojda jih bo pripeljal v Evropo, potem ko bo dobil dovoljenje za prebivanje in ko bo vojne enkrat konec. Prej še ni bilo potrebno, saj v Damasku ni tako grozno, ne? Malce bodo že stisnili zobe, medtem ko si Ahmad med slovenskimi angeli izpopolnjuje svojo precej baročno postavo. Kaj bi si o Ahmadu mislile pogumne kurdske bojevnice, ki so v sestavi kurdske vojske branile svojo domovino pred Islamsko državo? Najbrž bi mislile, da je Ahmad strahopetec, šovinist, izkoriščevalec in vojni oportunist.

Taki, kot je Ahmad, imajo naravni čut za izkoriščanje socialne podpore
Zanimivo je tudi, da se Ahmadu zdi povsem samo po sebi umevno, da bo ostal tukaj. Če ne v Sloveniji pa vsaj na Hrvaškem, potem pa bo že kdaj priložnost za Nemčijo ali Nizozemsko in 900 evrov socialne podpore. S tem je potrdil tezo vseh varnostnih strokovnjakov in kritikov evropske migrantske politike: ti tujci imajo namen ostati  za zmeraj, ne glede na razmere v državi izvora. Nemčija se je pred dvema letoma že odločila, da potrebuje sposobne mlade inženirje iz Bližnjega vzhoda, ki bodo vplačevali v pokojninsko blagajno namesto zmeraj bolj sivih in ostarelih Nemcev. So torej nasmejani mladi fantje, ki so se pred dvema letoma čez Slovenijo valili proti Avstriji  in zraven za dobro mero zažigali šotore, napadali policiste in kamenjali gasilske avtomobile, danes že v Wolfsburgu na tekočem traku in privijajo vzvratna ogledala na passate in golfe? Malo morgen …  Tak je bil plan. Resničnost pa drugačna.

Večina jih je takšnih kot Ahmad. Z naravnim čutom za izkoriščanje socialne države. Kot magnet se na njih pripopajo  evropski Social Justice Warriorsi, ki so v tujini sestavljeni iz anarhistične mladine, pri nas pa iz povsem sistemskih visokodržavnih vrst koalicijskih Socialnih demokratov in parlamentarne Levice. Seveda se zavedam, da je zadaj neka višja nevidna igra. Ahmad je le zrno peska v peskovniku pretkane igre divide et empera, ki jo zadaj igrajo politični botri radikalne struje slovenskega parlamentarizma. Medtem ko se ukvarjamo z Amhadom, nekdo zadaj vleče veliko bolj pomembne poteze, ki jih bomo morda spregledali. A nimamo izbire. Ahmada so nam podtaknili in zdaj se moramo z njim soočiti, hkrati pa paziti, da nam medtem za hrbtom ne plačajo odškodnine 300 milijonov evrov za neprodajo NLB-ja.

Kaj bi se moralo zgoditi zdaj? Miro Cerar, Miha Kordiš in Jan Škoberne bi morali biti aretirani zaradi nedopustnega posega v tretjo vejo oblasti, slednja dva pa še za preprečitev uradnega dejanja uradni  osebi. Politično gre za tihi državni udar sredi hrama demokracije, tehnično za nelegalen vdor izvršilne veje oblasti v sodno, formalnopravno pa za kvalificirano kaznivo dejanje. Tujec bi moral biti v skladu z odločbo sodišča poslan na Hrvaško – hrvaščine se bo tako in tako hitro naučil, ker je tako podobna slovenščini. Hkrati pa bo lahko vadil nemščino, saj nemški angeli delijo še višje podpore kot slovenski. Nazaj tako ali tako ne bo šel, saj je že sam nakazal, da je ekonomski migrant. Upam, da ga bo naposled nekdo v kakšni državi, kjer velja vladavina prava, vendarle deportiral tja, od koder je prišel. Takrat, ko bo v njegovi državi dovolj varno tudi za njegovo prvorazredno debelo rit in ne le za ženo in otroke, ki jih je pustil za sabo.

Mitja Iršič